Na življenja ljudi, ki so postali ruski novi realisti, sta najbolj vplivali prva in druga čečenska vojna. Čečenija je majhna, pretežno muslimanska republika Ruske federacije na njeni kavkaški južni meji, ki so jo nekaj let v začetku devetdesetih vodili separatisti. Ima milijon in pol prebivalcev in obsega vsega skupaj sedemnajst tisoč kvadratnih kilometrov – komaj pega na zemljevidu velikanskih razsežnosti Rusije, a skoraj tako velika kot Slovenija. V prvi čečenski vojni med letoma 1994 in 1996 je padlo več kot štiri tisoč čečenskih borcev, med pet in petnajst tisoč ruskih vojakov, pobitih je bilo med trideset in osemdeset tisoč civilistov. V drugi čečenski vojni, ki se je začela samo štiri leta kasneje, trajala pa do leta 2009 – je padlo vsaj petnajst tisoč čečenskih borcev in najmanj sedem tisoč ruskih vojakov. Civilistov je bilo ubitih vsaj petindvajset tisoč.

Arkadij Arkadijevič Babčenko, rojen leta 1977, nekdanji novinar opozicijskega časnika Novaja Gazeta, se je boril v obeh čečenskih vojnah. Kot novinar je nato poročal tudi iz vojn v Južni Osetiji, Abhaziji in Ukrajini. Leta 2018 je v sodelovanju z ukrajinskimi obveščevalnimi službami uprizoril lasten umor, leto kasneje pa se je iz Ukrajine izselil neznano kam.

Ko bi ne bila izkušnja tako podčrtana, ne bi ostalo od tega pisanja nič; v njem ni ne ganljivih podob ne pretresljivo začrtanih likov ne živahnih dialogov. Ko tako prebiramo o nasilju in ponižanju, ki sta ubesedena brez vsakršnega patosa – torej le z najmanjšo razliko od molka, komaj izrečena – smo pred grozo in grdoto deloma zaščiteni. Kot ob zgoraj naštetih tisočerih smrtih moramo sami prispevati čustvo, globino in barvo. Ob suhoparnosti pripovedi sta naše prepričanje in vera v resničnost besed edino, kar lahko ohrani težo izrečenega.

_______________________________

»Lakota v uralskem blatu. Pri minus trideset je vlažnost tam stoodstotna. Vsi smo bili gnili. Krvavi gnoj je v debelih sragah tekel po nogah v vojaške škornje.

Vojaško taborišče v Mozdoku. Nočno pretepanje. Prsti, zvezani z žico. Zvezde, izžgane na dlaneh. Polomljeni zobje. Heroin. Kraja in prodaja orožja. Norost.

Čečenija. Izdajstvo. Pokol. Mesnica.«

Fotofrafija in naslovna fotografija: A. A. Babčenko (Sliki sta iz bojev v Gruziji. Več).

_______________________________

Arkadij Arkadijevič Babčenko: Dizel postaja

Prevod: Anja Banko

Glasova: Lovro in Biga

Tehnika: Filip