Kitajsko moderno književnost v 20. stoletju si lahko predstavljamo kot obsežen ustvarjalni eksperiment, kitajske moderne literate pa kot izumitelje, ki so izumljali nove literarne vsebine in forme. Na prehodu v 20. stoletje, ki bo postalo stoletje največjega civilizacijskega preobrata kitajske družbe iz tradicionalne v moderno; stoletje tranzicije, ki bo preizprašala prav vse elemente kitajskosti, se je ravno skozi književnost odpiralo novo poglavje kitajske zgodovine. Začenši z zamenjavo temelja oziroma medija – vpeljavo pogovornega jezika kot knjižnega namesto klasične kitajščine – književnost 20. stoletja spremeni svoje osnovno poslanstvo in perspektivo. Prej ena od elitih veščin, ki so jo morali obvladati uradniki kot prvi obvezni del cesarskih izpitov, je zdaj postala orodje nagovarjanja in izrekanja ljudstva. Prej polje čaščenja in poustavarjanja preteklih večnih konfucijanskih literarnih idealov, je zdaj postala brbotajoč vrelec prihodnosti – moderne, napredne, zahodne modernosti.

»Osrednja država«,  »Center sveta« (dobesedni pomen imena države Kitajska – Zhongguo) – veliko kitajsko cesarstvo – se je bilo ob globalizaciji kapitalizma ter zahodnih kolonialistčnih apetitih primorano odpreti navzven in tako spoznalo, da je center sveta pravzaprav drugje – na Zahodu. Zahod so videli kot nosilca politične in vojaške moči, tehnološkega napredka in razvite znanosti – Zahod je postal konstituitivna kategorija kitajske modernosti. Tako je tudi zahodna književnost postala osrednji vplivni dejavnik na nastajanje kitajske moderne in sodobne književnosti.

Pri tem je morda zanimivo vprašanje, kako tradicionalna kitajska nesubjektivistična paradigma književnosti, ki ni v svoji tradiciji subjekta (pa naj bo avtor, bralec, literarni subjekt, junak) nikoli izpostavljala ali ločevala od procesa, niti ni raziskovala njegovega odnosa do zunanje objektivne stvarnosti, bere zahodno književnost, ki temelji na dihotomiji subjekt-objekt. Kitajska tradicija ne pozna te dihotomije, ampak tudi književnost vidi kot ustvarjalni proces, ki se dogaja skozi komplemetarno delovanje vseh povezanih dejavnikov naravnega in človeškega. Avtor ni bil vir, ampak posredovalec ideje, ki je bila zapisana idealni preteklosti. Zdaj, v 20. stoletju z imperativom modernizacije, pa kitajska književnost prevede tudi dihotomni koncept zahodnega subjekta in objekta ter tako tudi idejo o zmožnosti subjekta, da v objektivno realnost  posega in jo sam spreminja. 

V kitajskem laboratoriju modernosti so torej nastajali številni poskusi, različne akcije in reakcije, v novem kontekstu družbene realnosti so nastajali močni literarni centri, pojavile so se so nove literarne forme, eruptirale so nove litererne govorice. Konec 19. stoletja pa vse do  dvajsetih let 20. stoletja je bilo dogajanje na kitajski literarni sceni zelo živahno in plodovito, kitajski literati so pisali v stilu zahodne romantike, realizma, pa tudi v smeri simbolizma, dekadence in čemur bi prof. Kos dejal nove romantike. V tridesetih letih z vzponom komunizma sledi prevlada angažiranega, revolucionarnega pisanja. V času velike kulturne revolucije nastanejo pomembna mlada podtalna literarna gibanja (npr. obskurni ali megleni pesniki), ki prebudijo književnost k odzivnosti na življenje okrog sebe in na pretekle družbene izkušnje, in vse odtlej je v splošni fazi razraščanja in hoje po robovih dopustnega.

Danes bomo prisluhnili kratkim proznim besedilom, ki so bili spisani kot celote in niso odlomki daljšega proznega teksta.

Začeli bomo v dvajsetih letih 20. stoletja z lirizirano prozo avtorja Lu Xuna. Lu Xun velja za očeta kitajske moderne književnosti in njegova kratka zgodba "Dnevnik nekega norca" (objavljena 1918 v reviji Nova mladina, ki je bilo osrednje glasilo četrtomajevskega gibanja za novo književnost) velja za prvo moderno literarno delo – pisano v pogovornem jeziku baihua.

Danes bomo brali kratko lirizirano prozo iz njegove manj znane pesniške zbirke Divje trave, ki je bila objavljena leta 1927.

Druga zgodba, ki jo bomo slišali, je delo manj znanega hongkonškega avtorja Zhong Jufanga. Po zvrsti bi zgodbo uvrstili med kratke kratke zgodbe (short short stories), ki so na Kitajskem vse bolj popularno literarno “blago”. Skupaj z rastjo tržne ekonomije in prevlado potrošniške kulture je ta zvrst na Kitajskem postala vroča žemljica na knjižnem trgu. Pomisleki o poblagovljenju in komercializaciji, ter zato trivializaciji književnosti so povsem na mestu. A to ne spremeni dejstva, da se dogaja in je tukaj in zdaj, oziroma je že mimo, ker ni časa za kaj več – poblagovljenje, komercializacija, trivializacija duhovnih vsebin – so sodobni izzivi kitajske kulture.  Vendar pa je zvrst kratke, kratke zgodbe med kitajskimi literati našla svoje mesto, se uveljavila kot razvita in diferenciirana bonsai literarna zvrst, katere prednosti so zgoščenost jezika, mikro-fabulativnost, mikro podajanje zgodbe – tako kot v poeziji haiku. Ali kot o popularnosti zvrsti pravi tajvanski pisatelj Yin Di:

“To je doba ‘eksplozij’, doba ekscesov kot so ljudje, avtomobili, plastični produkti, in politične geste … Mesto, še posebej, trpi zaradi pretiranega govorjenja in prenažiranja. Slikarji preveč slikajo, pisatelji preveč pišejo. Razviti moramo občutek za samoobvladovanje glede vsega našega početja. Minimalizacija je prvi korak k samoobvladovanju. Za tisto, kar se da povedati z 1000 besedami, naj ne bo uporabljeno 10.000 besed.”

Tudi na kitajski literarni sceni ostajajo vprašanja o literarnosti in umetniški vrednosti kratkih kratkih zgodb odprta. So bonsai zgodbe, pa čeprav visoko kvalitetne, le instant verzije ‘pravih’ zvrsti, ki že tako izgubljajo bitko na trgu? Gre za deformacijo, redukcijo in poblagovljenje književnosti v eni najbolj potrošniških kultur? Ali gre za literarno prilagoditev družbenim razmeram, ki z razvijanjem zvrsti, vseeno ohranja njeno umetniškost in s tem književnost ohranja živo za prihodnjega bralca, ki bo razmišljal dosti manj narativno in veliko bolj na klik?

////////////Intepretacija zgodb se nahaja v posnetku oddaje./////////////////////

Prevod in spremna beseda: Natalija Toplišek

Intepretacija: David, Tatjana, Žiga