Glasovi ženskih avtoric Chi Li, Yuan Qiongqiong ter Liu Guofang.

Vse do 20. stoletja je bila uveljavljena in splošno cenjena književnost na Kitajskem v domeni moških. Nič nenavadnega. Tudi pismenost je bila privilegij moških, tako kot drugod po svetu. Celo nadarjenost – cai – s katero se moraš roditi, da bi pisal književnost, je bila prirojena moškim. Klasično kitajsko reklo pravi, da “žensko pomanjkanje literarne  nadarjenosti pomeni krepost”. Pa vendar, najmočnejše ustvarjalne literarne sile, ki se hoče in mora manifestirati ne glede na spol, ni mogla ustaviti niti družbena norma. Tako so tudi ženske pisale, čeprav jih družba ni resno priznala kot književnice. Celo poezijo, kot najvišjo in tudi dolgo časa edino pravo literarno zvrst kitajske književnosti. Zgodovina jih zdaj naplavlja kot pomembne literatke v zgodovini kitajske književnosti, npr. v 16. stoletju Mao Xiuhui, kasneje Xue Tao,  Gao Zhixian, Li Qingzhao itd.

V 20. stoletju v času reformnega gibanja za novo književnost (po letu 1917) so ženske začele pod vplivom zahodne moderne književnosti vse bolj pisati in objavljati. Eno od literarnih del, ki je med kitajskimi bralkami povzročilo literarni val emancipacije je bila Ibsenova Hiša lutk. Osrednja ženska pisateljica in aktivistka 20. stoletja, tako zgodnje novoliterarne dobe kot kasneje komunističnega literarnega kroga Yan’an je bila Ding Ling. V času velike kulturne revolucije je bila sicer obsojena označena za anti-levičarko in obsojena na več let zapora, njena dela pa so bila nekaj časa prepovedana.

Danes se zdi, da se s pisanjem ukvarja vse več ženskih avtoric, čeprav seznam uradno  uveljavljenih literatk ostaja relativno kratek.

Danes bomo spoznali tri sodobne avtorice.

Prozaistka Chi Li, rojena l. 1957, je sodobna avtorica iz province Hubei. Njena dela, še posebej zbirke kratkih zgodb, so vse bolj toplo sprejeta na kitajskem bralnem trgu. Chi Li je poznana po tem, da se nerada giblje in druži v literarnih krogih. Odlomek, ki ga bomo prebrali, je reprezentativen za njeno pisanje - miniaturni dogodki, počasen, rahlo stopnjujoč ritem naracije, poudarek na detajlih posameznikovega sprehoda ven iz ustaljenih poti. Bralca ne ponese narativni tok, ampak niz slik, fotografij, na videz vsakdanje scene. Time-relapse bledih, spranih fotografij običajneža v gibanju na njegovi čudni stranpoti.

Liu Guofang piše kratko prozo in eseje. V vseh zvrsteh tematizira in raziskuje probleme in izzive sodobne družbe in položaj človeka znotraj te. Naslednja kratka zgodba »Sedež« je tako tematizacija tipične vsakdanje situacije majhnega posameznika v velemestu, kjer se pravila igre hitro spreminjajo.

Yuan Qiongqiong, rojena l. 1950, je tajvanska pisateljica, esejistka, pesnica in dramatičarka, ki je poznana tudi kot predstavnica tajvanske literarne smeri ženske književnosti, t.i. guixiu wenxue ali »budoarska književnost«. Yuan v svojih kratkih zgodbah v ospredje postavlja junakinjo srednjega razreda, spreminjanje položaja ženske v družbi, žensko v različnih  družbenih vlogah in življenjskih situacijah.

////////////////Intepretacije zgdob se nahajajo v posnetku oddaje. ///////////////////////////

Prevod in spremna beseda: Natalija Toplišek

Intepretacija: Biga, Pia, Rasto, Valentina