Sodobna proza Zahodnega Konga III: Alain Mabanckou

Sodobna proza Zahodnega Konga III: Alain Mabanckou

Oddaja
17. 6. 2018 - 18.00

Alain Mabanckou (1966), ki se ga je oprijel tudi vzdevek »afriški Samuel Beckett«, šteje med mednarodno najbolj uveljavljene sodobne pisce v francoščini. Poleg romanov, s katerimi je najširše zaslovel, piše tudi poezijo in predava frankofonske književnosti v ZDA, kjer živi.
S prvencem Modra-bela-rdeča (1998) je Mabanckou »ujel« val literature o življenjih afriških priseljencev v Franciji, ki se je razmahnila prav v tistem času z nastopom nove pisateljske generacije. »Modra-bela-rdeča« so barve francoske zastave in barve sanj o obljubljeni Franciji, ki se po pristanku na trdnih tleh francoske realnosti razblinijo. Za to knjigo je Mabanckou prejel Veliko literarno nagrado črne Afrike. 

Med Mabanckoujevimi najbolj znanimi romani je Počen glaž (2005), ki je doživel tudi več odrskih priredb. Počen glaž, nekdanji učitelj, je reden gost v brazzavilskem baru Adijo kredit, kjer ob pijači modruje pisan nabor falirancev in deklasirancev. Z imenom bara, kjer se ne pije na up, se je Mabanckou mimogrede poklonil Ferdinandu Célinu, avtorju romanov Potovanje na konec noči in Smrt na kredit. Nekoč si gazda Adijo kredita, znan kot Trmast polž, zaželi, da bi zgodbo njegovega lokala in znamenite druščine, ki se zbira v njem, kdo popisal v knjigi in jo tako rešil pred pozabo. Nalogo zaupa Počenemu glažu in mu v ta namen podari zvezek. Tako začne Počen glaž zapisovati štorije o svojih sopivcih in jih prepletati z lastnimi razglabljanji in zapažanji, v dolgem monologu brez velikih začetnic in ločil, razen vejice.

Podobno je napisan naslednji roman Ježevčevi spomini, ki je izšel leto pozneje in za katerega je Mabanckou prejel nagrado Renaudot. Tudi Ježevčevi spomini naj bi prišli iz literarne zapuščine Počenega glaža (mimogrede povedano, ta naj bi rokopis posvetil svoji materi Pauline Kengué, ki je bila v zunajliterarnem svetu mati Alaina Mabanckouja in ji je posvečenih več njegovih romanov). Toda za razliko od Počenega glaža Ježevčevih spominov ne pripoveduje več človek, temveč seveda ježevec – ki pa je s človeškim svetom tesno povezan kot dolgoletni dvojnik coprnika Kibandija in njegov pomagač. Kibandijeva moč je v tem, da lahko z magičnimi sredstvi umori svoje sovaščane oziroma jih, kot se reče, »požre« … vse dokler ni požrt tudi sam. Po njegovi smrti se ježevec zateče pod baobab in drevesu kot svojemu zadnjemu sogovorniku razgrne svojo usodo in usodo svojega človeškega dvojnika. 

Če je Mabanckou v Počenem glažu preizkušal, kako romaneskno obliko odpreti vrvenju sodobne urbane govorjene besede in popularne kulture, se je v Ježevčevih spominih na novo lotil vprašanja, ki je zaposlovalo že nekatere njegove literarne predhodnike: kako roman križati s tradicionalnimi pripovednimi oblikami in njihovim magičnim svetom. Ta v Ježevčevih spominih ni le upovedan, temveč nastopa tako rekoč v prvi osebi, saj je ježevec kot njegov predstavnik postavljen v vlogo pripovedovalca – kar pa ne gre brez ironičnega distanciranja, za katero med drugim poskrbijo uokvirjanje ježevčeve pripovedi v druge, med seboj delno prepletene pripovedne plasti, in ježevčeva (meta)literarna razglabljanja. Končno se uvajanje pravljičnega živalskega junaka v romanu po svoje stika s povsem sodobno problematizacijo samorazumevanja človeka kot krone stvarstva, ko o njem, njegovih verovanjih in ravnanjih pripoveduje in razmišlja žival, ki si lasti privilegiran vpogled v njegov svet.  

(Spisala Katja Zakrajšek)

 

 

Prevod: Katja Zakrajšek

Interpretacija: David, Peter

Aktualno-politične oznake: 
Avtorji: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness