Vprašanje alternativne skupnosti je vprašanje njenih meja. Mi smo notri. Kdo smo mi? Tisti, ki si želimo prispevati k skupnosti. V tem smislu je preprosto. Ker nismo izključujoči. Smo zaščitniški. Nekako tako deluje splošna logika družbene skupine. Desničarske, levičarske. Ampak mi smo na levici. Torej nam je mar. Res nam je mar. Brez cinizma, povsem iskreno. Zato znamo na primer slišati misel arabske nebinarne kraljice preobleke po imenu Amrou Al Kadhi, znane kot Glamrou. Smo na stičišču identitet. In tukaj je včasih pošastno za popizdit. Pošastno težko, pošastno smešno, pošastno človeško pa tudi pošastno – pošastno. O vseh teh odtenkih marginaliziranega življenja spregovori Amrou v svojem eseju Vi ste me naredili – svojo pošast. Kaj je pošast? Nosferatu, na primer. Ampak Nosferatu ni človek. Je pošast lahko nekdo? Množični morilci so ljudje. Ampak ne dovolj človeški. Njihova dejanja nimajo dovolj človeškega smisla. Kaj pa je dovolj človeško? Umetnost. No, kaj pa je umetnost? Krik. In če je pošasten? 

***

》V dragu pa sem lahko pošast, ki me navdaja z občutkom moči. V dragu nisem več gnilo bitje, namesto tega lahko nastopam na načine, ki me poživijo in navdajajo z občutkom glamuroznosti. V dragu nisem več pod neprestanim nadzorom, jaz lahko od ljudi zahtevam, da utihnejo, da se mi priklanjajo. Najstniška leta so me naučila živeti v neprestani eksistenčni grozi; v dragu lahko jaz s svojo samozavestjo in glamurjem vzbujam strah. Po življenju v ustrahovanju sem končno jaz lahko nek Cruella de Vill ikoničen tip ustrahovalke. Še vedno pošast, a pošast po svoji izbiri.《