Vprašanje alternativne skupnosti je vprašanje njenih meja. Mi smo notri. Kdo smo mi? Tisti, ki si želimo prispevati k skupnosti. V tem smislu je preprosto. Ker nismo izključujoči. Smo zaščitniški. Nekako tako deluje splošna logika družbene skupine. Desničarske, levičarske. Ampak mi smo na levici. Torej nam je mar. Res nam je mar. Brez cinizma, povsem iskreno. Zato znamo na primer slišati misel arabske nebinarne kraljice preobleke po imenu Amrou Al Kadhi, znane kot Glamrou. Smo na stičišču identitet. In tukaj je včasih pošastno za popizdit. Pošastno težko, pošastno smešno, pošastno človeško pa tudi pošastno – pošastno. O vseh teh odtenkih marginaliziranega življenja spregovori Amrou v svojem eseju Vi ste me naredili – svojo pošast. Kaj je pošast? Nosferatu, na primer. Ampak Nosferatu ni človek. Je pošast lahko nekdo? Množični morilci so ljudje. Ampak ne dovolj človeški. Njihova dejanja nimajo dovolj človeškega smisla. Kaj pa je dovolj človeško? Umetnost. No, kaj pa je umetnost? Krik. In če je pošasten? 

Kako misliti pošast, ki ni moralizirajoča sodba, ni estetski poseg, ni upravičena tožba in ni nepremišljena volja? Mislimo pošast, ki je, ker je preživetvena strategija. Takšna je pošast, o kateri piše Al Kadhi. Ustvarjena kot vsiljena podoba jaza. Vpisana kot nasilna zareza zgodnje subjektivizacije. Odgovor na skupnost, ki je v svojo strukturo ni zmogla vpisati drugače kot v pošastni obliki. Kdo jo čaka na drugi strani tunela? Kvirovska skupnost svobodnega upora in frivolnega govora, ki se ne udinja, ki bo pošastno sprejela. Njeno pisanje prežema zrel optimizem in se zliva z otroško drznostjo, ki zato ni nič bolj naivna. Kar zaznamo, je iskrenost in odprtost subjekta v odnosu s sabo, kar ni zanemarljivo. Al Kadhi si drzne priznati svoj lasten obstoj, neposredno, a prizanesljivo. V tej gesti razgrinja prostor tudi našemu premišljevanju. 

Kaj pomeni, da je pošast preživetvena strategija? Da ni prostovoljna izbira, česar se Al Kadhi dobro zaveda. Vsiljena je samemu bistvu delovanja, kar pomeni, da morda nikoli ne bo izginila. Tako vsiljena in nezaželjena vendar mora biti ukročena. Njeno samo bistvo mora biti pokorjeno, da bi lahko preživela tam, od koder prihaja. Ampak ne za dolgo, ker preživetja v zanikanju same sebe ne smemo označiti za življenje. Če imamo dovolj sreče, sčasoma naletimo na ljudi, ki nam namenijo prijaznejše ogledalo in potem – so poskusi prestajanja s sabo. Ne še poskusi ljubezni, morda tihih zametkov sprejemanja. Ampak niso vse pošasti enake, sploh pa smo vse ljudje, in poskusi prestajanja se zalomijo, pošast se razpase in včasih se tudi spozabi. Pri tem morda koga rani. Pošast zavrača, rjovi in kriči. Pošast sem, in to me je rešilo, in to me je ranilo, in s tem nimam kam. To pomeni, da je pošast strategija preživetja. 

Rana kot mesto bolečine je orientacija v prostoru, med odnosi. Bolečina nas zapira same vase. Krik je strategija preživetja. Če mi človeško ni dodeljeno, si ga bom vzela. Rjovenje je strategija upora. Je tudi strategija, ki se še mora naučiti obvladovanja. Pomembno je, da ji na koncu tunela odmeva skupnost, ki prepoznava njen krik in zna usmeriti njen glas.   

***

»V dragu pa sem lahko pošast, ki me navdaja z občutkom moči. V dragu nisem več gnilo bitje, namesto tega lahko nastopam na načine, ki me poživijo in navdajajo z občutkom glamuroznosti. V dragu nisem več pod neprestanim nadzorom, jaz lahko od ljudi zahtevam, da utihnejo, da se mi priklanjajo. Najstniška leta so me naučila živeti v neprestani eksistenčni grozi; v dragu lahko jaz s svojo samozavestjo in glamurjem vzbujam strah. Po življenju v ustrahovanju sem končno jaz lahko nek Cruella de Vill ikoničen tip ustrahovalke. Še vedno pošast, a pošast po svoji izbiri.«