Stara vera, novi svet I. – Posoška zgodba
Najpomembnejši del pridelave oglja je, sledeč posoški tradiciji, večdnevno kurjenje kope. Slednje, od treh prisotnih oglarjev, zahteva popolno in nenehno predanost skrbi in delu, tako podnevi kot ponoči. Za zagotovitev medsebojnega zaupanja so ti sklenili oglarsko prisego. Sprva so v žgano pijačo, imenovano močeradovec, namočili krpo, nato je eden izmed njih položil krpo v desno dlan, drugi pa jo je s svojo desnico pokril. Dlani sta skupaj tiščala toliko časa, da je močeradovec izhlapel. Prisego je bilo treba ponoviti dvakrat, z vsakim izmed oglarjev. Prelom prisege bi kršitelja prikrajšal za plačilo in obsodil na nesrečo.
Leta 1965 sta na desnem bregu Soče, v vasi Volčanski Ruti, okoli z močeradovcem opite krpe dlani sklenila mladi uslužbenec zavoda za spomeniško varstvo Pavel Medvešček - Klančar in neuradni vodja stričevske skupnosti, Janez Strgar. Oglarska prisega je bila v njunem primeru prisega molčečnosti. Medveščka je obvezala, da bo vse skrbno varovano znanje, vso prikrito vednost, za katero je v tem usodnem trenutku pridobil dovoljenje za zapis, skrbno hranil le zase, vse dokler se ne bo lunin krajec obrnil proti zemlji – dogodek, ki bo svojo uresničitev doživel 42 let od sklenitve prisege.
Drago poslušalstvo, poslušate prvo epizodo tridelnega sklopa radijskih dokumentarcev, ki se osredinjajo okoli posoškega izročila, kot ga je zapisal Pavel Medvešček. Poleg vsebine izročila se bomo posvetili tudi polemikam in narativom, ki jih starosvetna izročila vzbujajo, njihovi novodobni privlačnosti ter potrebam in potencialom sodobne duhovnosti.
Danes že pokojni Medvešček je prvo večjo zbirko informacij pod naslovom Let v lunino senco objavil leta 2007, torej natanko 42 let po oglarski prisegi. Kot najvplivnejše gradivo se kaže njegova skoraj šeststostranska knjiga Iz nevidne strani neba, ki je pri založbi ZRC SAZU izšla leta 2015. Ta je doživela že svoj peti natis, pred kratkim pa tudi upodobitev na filmskem platnu, v dokumentarcu Nekoč v Posočju režiserke Eme Kugler. Na obzorju pa se pod taktirko Medveščkove vnukinje Daše Medvešček izrisuje izdaja do zdaj neobjavljenih zapisov o vedeževanju, zdravilstvu, vidonstvu in sorodnih temah. O Medveščkovi strategiji izdaj je imel Silvo Močnik, bližnji prijatelj Medveščka, poznavalec staroverskega terena in ljubiteljski raziskovalec, povedati naslednje.
V današnji pilotni oddaji se bomo posvetili predstavitvi samega izročila, kot ga je dokumentiral Medvešček. Njegov popis bodo obogatili akademiki in poznavalci, saj do prvoročnih pričevanj nimamo več dostopa. Fragmenti, do katerih imamo dostop, ne popisujejo krovne zgodbe o enotni in popolnoma homogeni skupnosti, temveč so prav to – fragmenti, tokovi, ki tečejo iz nam nedostopnega izvira. Morda je nekoč obstajala celovita homogena skupnost, morda pa je izvirov vednosti mnogo, ti pa so oznako enkratne in prikrite skupnosti pridobili šele v svojem posthumnem življenju.
Strgarjevo zaupanje je Medveščku omogočilo dostop do specifične skupine domačinov. Večinoma so bili to tako imenovani strici, starejši samski moški, ki so živeli na obronkih družbe. Ker se je njegova linija informatorjev vila skoraj izključno po moški strani, izročilo daje vtis »moške vere«, kar pa je oznaka, ki so jo strici odločno zanikali s sklicevanjem na vsebinsko delitev na ženske stvari in moške stvari, pri čemer imajo sami dostop le do slednjih. Ne glede na kulturno specifičnost, o kateri bomo govorili, stara vera ni obstajala v popolni ločenosti od obče družbe in patriarhalne logike. V dokumentiranem izročilu so osrednje formalne funkcije v domeni moških, medtem ko podrobnosti o vlogah žensk, o njihovi duhovnosti in praksi pogosto ostajajo ovite v neprosojno tančico.
Medveščkovi informatorji, torej v večini strici, so se mu med pogovori izrekali o verovanju, o skupku vrednot, ontoloških pogledov, medosebnih in svetovnonazorskih odnosov, oziroma o kulturi, ki je bila med nosilci označena le kot »naša«. Ob odsotnosti, vsaj v javnosti, še živečih predstavnikov in ob neizogibnosti zunanjega pogleda, ki onemogoča uporabo označevalca »naša«, je prvi problem, na katerega naletimo, problem naslavljanja. V nadaljevanju bomo primarno uporabljale v javnosti najbolj razširjeni termin »stara vera« in njegove izpeljave. Termin nikakor ni zadosten, njegovo rojstvo v navezavi na dotično posoško skupnost pa lahko pripišemo razstavi snovne dediščine iz Medveščkove zbirke, ki se je odvila leta 2014. Na nekaterih mestih bo v rabi tudi izraz »naravoverje«. Akademska in obča polemika poimenovanja ter naslavljanja bo podrobno obravnavo doživela v kasnejših edicijah pričujočega sklopa oddaj.
Zgodovinsko obdobje Medveščkovega zapisovanja je predstavljalo rep staroverske tradicije. Dehnarjev, formalnih vodij staroverskih skupnosti, že tedaj ni bilo več, njihovi izbrani nasledniki pa so v težkem obdobju prve polovice dvajsetega stoletja, zaznamovanega z dvema vojnama, ali nenadno umrli ali pa nepovratno izginili. Zdesetkana in fragmentirana skupnost je svojo oporo našla pri Janezu Strgarju, ki je, vse do svoje sumljive smrti prav sredi obdobja Medveščkovih pogovorov, postal neformalna glava skupnosti. O odnosu med naravo, življenjem in duhovnostjo je, po zapisih, povedal naslednje: »Če delaš to, kar te zanima, si v njem podnevi in ponoči. Torej ne delaš, ampak tako živiš. Podobno je s staro vero. Je sestavni del celovitega življenja, ki pa se prepleta z naravo. Ne moreš iz njega ali pa ga deliti tako, da bo na eni strani delo, na drugi pa stara vera. Deluje samo združeno in v tesni povezanosti obojega. V tem je tudi bistvena razlika z večinsko vero, ki mora imeti nedelje in praznike, da vero poglobljeno dojemajo. Pri nas pa je ‘nedelja’ celo življenje.«
Slišana izjava pripada doktorici Cirili Toplak, profesorici politologije na FDV-ju, ki se je, sledeč podrobni seznanitvi s posoškim izročilom, v iskanju globljega razumevanja preselila v hribovito in skopo krajino severne Primorske. Kot pravi Strgar: »Za razumevanje in predvsem občutenje vsega staroverskega se moraš namreč v tej skupnosti roditi in v njej vsaj nekaj časa tudi živeti. S terminom živeti mislim na to, da si vse, kar potrebuješ za življenje, iztisneš iz te skope zemlje, ki pa ti daje zgolj preživetje.«
Ta neločljiva prepletenost življenja, narave in duhovnosti se manifestira tudi prek osrednjega božanstva staroverstva, ki še danes predstavlja konfliktno žarišče številnih pomenov – Nikrmane. Enigmatično poimenovana entiteta, ki je bližje sili kot poosebljeni boginji. Hkrati izvir stvarjenja in prasila, ki prežema ter ureja vse stvarstvo. Kot taka se jasno razlikuje od krščanskega monoteističnega boga, a kar je v kontekstu lokalnih predkrščanskih verovanj distinktivno, Nikrmana se jasno razlikuje tudi od verovanjskega sistema slovanskega panteona. Tako je na primer zbiralec lokalnega izročila Boris Čok ob popisovanju kraškega starega verovanja pogosto naletel na Triglava, Peruna, Mokoš in preostale že znane bogove ter boginje, ki pa v Posočje, po pričevanjih, niso posegali.
Ker staroversko izročilo, kot ustno, spreminjajoče se izročilo, ne operira z enkratno krovno zgodbo, zapisano in zapovedano, so tako tudi koncepcije Nikrmane pogojene z vsakokratno avtorsko interpretacijo. Nekaterim pričevalcem se razgalja v oblakih, drugim v gibanju voda, tretjim v ženskih silhuetah, ki jih razbirajo v naravnih pojavih. Kot pravi Medveščkov informator Jože Pangerc: »Moj odgovor je lahko le eden od mnogih. Zakaj jih je toliko, pa samo potrjuje, da to verovanje ni vodeno, ampak da ima vsak pravico, da si glavno božanstvo razlaga po svoje, saj ga od blizu še nihče ni videl.«
Žarišču razlag in interpretacij, ki jih pójem Nikrmane proizvaja, se bomo podrobno posvetili prihodnjič, za danes pa se bomo zadovoljile z interpretacijo že omenjenega Močnika.
Temeljni odnos med duhovno vsebino in preživetjem vpisuje svojo konkretno aktualizacijo prek dinamike med verovanjem in prostorom, ki ga verovanje naseljuje. Iščoč boljše razumevanje bivanjskega odnosa do prirode smo se v središču Ljubljane, v prostorih ZRC SAZU-ja, pogovarjale z doktorjem Andrejem Pleterskim. Ta že od samega začetka posoškemu izročilu, pa tudi kraškemu, nudi akademsko podporo in platformo.
Osrednji pojem staroverske mitske pokrajine predstavlja tročan. V besedah Strgarja: »Tročan je navidezna povezava treh točk v trikotniku. Povedano po domače je to verovanje v trojnost. Vse nevidne sile, ki so v tročanu potekale od ene do druge točke, so blagodejno vplivale na človeka, živali in rastline. Točka, ki povezuje dva ali več tročanov, pa je imela tudi čarno moč.«
Prostorski tročani so lahko obstajali na več ravneh, od hišnih tročanov do takih, ki so zajeli obsežne prostorske enote – ti so med seboj običajno povezovali sveta in obredna mesta. Prav staroverska sveta mesta pa predstavljajo osrednjo nevralgično točko sodobnih diskurzov. V okolici Babje jame, osrednjega staroverskega svetišča na levem bregu Soče, lahko danes naletimo na več podobnoimenskih turističnih ponudb. Z vseh strani pa naletimo tudi na kritike o neprimernem vedênju svetosti iščočih obiskovalk. Podrobnejši pregled sodobnih diskurzov bo luč dneva ugledal v kasnejših edicijah cikla, danes pa se bomo zadovoljili z obravnavo vloge starih svetišč, kakor nam je ta dostopna iz izročila. Razumevanje te vloge bomo začeli pri oblikah obredja in v naravi samega stika z duhovnostjo posoških starovercev. Nenazadnje, kako se izriše funkcija svetih mest v sistemu verovanja, ki ne pozna Gospodovega dne in ne gradi Gospodovih hiš, kjer stik z duhovnim ni omejen na izključujoče določen čas in prostor.
Individualizirano obredje se pojavlja v sozvočju s poudarkom na introspektivnem doživljanju duhovnosti, ki v manifestacijo verovanja vselej vpelje avtorsko intervencijo. Za oris odnosa do obredja je zgovoren primer kačnice – nočnega pohoda na vrh hriba, na katerem stoji kačja glava – naravno ali človeško obdelan kamen posebnega pomena. O tem je Strgar Medveščku povedal: »O podrobnostih tega obreda ne bi govoril, ker je preveč oseben. Kačnica ni bila romanje množice. Namen je gotovo bil, da si od vrha tiste gore in kačje glave nekaj pričakoval. Nanjo se je vzpenjal vsak sam, iz katerekoli smeri, in to v času polne junijske lune, ki je edina omogočala udeležencem toliko svetlobe, da so tja tudi zares prišli. Ves pohodni čas pa je služil tudi temu, da se je staroverec spravil sam s seboj ter v sebi marsikaj razčistil in prežvečil.«
Vrhovi, jame, izviri, drevesa, soteske in številne druge naravne tvorbe sestavljajo mrežo staroverskih svetih mest. Niso bila vsa namenjena le individualnemu obredovanju, kot tudi niso bila vsa stvar vseh. Če stvar poenostavimo:
Toda zakaj prav Babja jama kot osrednje svetišče levega brega? Onkraj hipotez o intrinzični božanskosti, ki bi diktirala določitev svetišč, Pleterski izpostavlja primarno vlogo odnosa do prostora, kjer vzpostavitev svetih mest ni pogojena s srečnim naključjem najdbe lokacije duhovnega presežka, temveč temelji na načinu sporazumevanja s prostorom.
Zgodovino staroverskih svetih mest pa nekateri, s Pleterskim in Močnikom vključno, razbirajo tudi prek svetih mest popolnoma druge vrste. Svetih mest, ki še danes zaznamujejo skoraj vsakršno podeželsko veduto.
Sledi izsek zapisanega pogovora med Pavlom Medveščkom in pričevalcem Tonetom Kopoviščarjem. Po dialogu pa si bomo pred nadaljevanjem vzele še krajši glasbeni odmor.
Tone: »Lahko mi verjameš, Paulo, ampak prav na tem mestu pogosto gledam v Sočo, ne da bi karkoli razmišljal. Govorica vode mi zadošča, ker me neverjetno pomirja in sprošča. Ko dolgo opazuješ ta divji ples vode, zaznaš v njej neverjetno jezo do tistih, ki so jo tako grobo zaustavili ne njeni poti proti morju. Ne moreš verjeti, koliko golazni ustvari ta penasta voda. Vse pa imajo neke nadzemeljske podobe. Šele ko se čez nekaj dni umiri, ima povsem drugo obličje. S seboj začne ponovno nositi prastari spomin, ki prihaja iz skalnih globin gora in se nam na vodni površini izrisuje in prikazuje, da ne bi bil za vedno izgubljen. Čeprav v temni davnini, a to, kar je nekoč bilo, mora ostati, saj je tudi del nas samih. Na njeni ploskvi, na kateri se zrcali tudi nebo, gledam in opazujem podobe, ki so morda nastale včeraj ali pred časom in so šele zdaj prišle na površje z namenom, da jih sprejmemo. Vse, kar je v njej hočem spoznati, videti in občutiti do podrobnosti kot pri svojem ljubečem dekletu. Ko postane čista in krotka, me vabi in jaz ji sledim. Pridem ji čisto blizu, da si v njej umijem roke, obraz in telo. Za tem se umaknem in usedem na njen čisti prod. Z rokami oprijemam kamenje, ki jih je stoletja gladila z njenim vodnim jezikom. Od tam opazujem tudi podobe, ki nastajajo v njenih kristalnih tolmunih. V njih vidim obraze, podobe teles in vseh mogočih živali. Ne vem, ali je to duša reke ali neba. Meni se zdi kot odmev pračasa. Ko iz vode prihajajo mehurčki, ki poplesujejo na površini in potem brez glasu počijo, se prav tako sprašujem, ali gre tu za dušo ali za kaj drugega. A za katero dušo, ribjo ali utopljenčevo?«
Pavel: »Tone, kaj je s teboj? Postajaš pravi pesnik.«
Tone: »Ti samo piši. Ko bom trezen, mi boš pa prebral.«
Govor o staroverskih svetih mestih nas je privedel do neizogibne sopostavitve s tvorbo, ki je bila v nam znani zgodovini ključno vodilo oblike obstoja staroverstva in ki še danes diktira njegovo pojmovanje – krščanstvom. Strateško postavljanje cerkva pa je bila le ena izmed strategij spreobrnitve, o katerih nam nemalokrat spregovorijo že osrednja dela narodne literature. Poleg Prešernovega Krsta se ob govoru o stari veri v središču nahaja še Bevkova zgodovinska povest, Umirajoči bog Triglav. Spisana leta 1930, v času primeža italijanske cenzure, takratno primorsko prebivalstvo nagovarja k narodni ozaveščenosti prek zgodbe o slovenskem uporništvu v času kobariškega pokristjanjevanja v 14. stoletju. S to potezo pa ne vleče le dolge niti med obdobji kolonialnega zatiranja, temveč, skozi perspektivo današnje oddaje, poveže tudi dve staroverski skupnosti. Lahko bi rekli, da se ni vse končalo s Črtomirjevim krstom.
O stoletjih krščanskih prizadevanj za spreobrnitev krivovercev, praznovercev, kačarjev in poganov. Prva izmed naslednjih izjav pripada etnologinji in kulturni antropologinji doktorici Katji Hrobat Virloget, ki se v svojem delu pogosto posveča vprašanju zatrtega spomina, ko se izročilo ali tradicija prepusti molku.
Vztrajno tisočletno odklanjanje krščanske vere, kljub njenim prilagoditvam na lokalni prostor, nas napotuje k obstoju temeljne in pogosto nepremostljive razlike v verovanjskih sistemih.
Razlike med pripadniki ene in druge vere se ne omejujejo le na duhovno sfero. Kljub sobivanju s pripadniki večinske vere je imela, sledeč izročilu, staroverska skupnost svojo lastno notranjo politično ureditev. Na čelu posamezne prostorske enote, imenovane hosta, ki je združevala skupek domačij, je stal dehnar. Host naj bi bilo nekoč na tem območju okoli deset. Dehnar naj bi deloval kot zaupnik, svetovalec, presojevalec in upravitelj, njegovo znanje pa je zadevalo tako sakralne kot posvetne zadeve. Ob njem so stali trije zapriseženi, dehnarjevi zaupniki. V najstrožji tajnosti pa so bili izbrani še trije člani tako imenovane črne vahte. Ta je bila zadolžena za zagotavljanje varnosti skupnosti, običajno pred krščanskim nasiljem. Imena njenih članov so bila skrivnost tudi znotraj same skupnosti, prav tako kot njihova dejanja.
Občutek nepremostljive drugačnosti, ki onemogoča ali vsaj otežuje kompromise sinkretizma, pa se ni vselej manifestiral v nezdružljivem antagonizmu.
Dolga borba za obstoj in ohranitev posoškega izročila je, po nam dostopnih informacijah, svoj epilog doživela pri stričevski skupnosti 20. stoletja, v času, zaznamovanem z industrializacijo, urbanizacijo, vojno in redno menjavo oblasti. V času Jugoslavije, ko je katoliški primež le izgubil delež svoje posvetne moči, je posoško izročilo doživelo svoj popis in svoj konec. Pred sklepnim dejanjem današnje oddaje sledi glasbeni premor.
Odmor - Iztok Mlakar – Karlo Špacapan
Kot prvo usodno prelomnico 20. stoletja Medveščkovi sogovorniki navajajo izgradnjo železnice, ki je pregnala mir z osrednjega svetišča levega brega, Babje jame. Izgradnja železnice, poleg svojega imanentnega učinka na prostor, služi tudi kot simptom širšega procesa. O posledicah industrializacije in urbanizacije.
Kmalu po izgradnji železnice je prišel čas vojne in prostor posoških starovercev je postal fronta. Bitke ob Soči so preostalo prebivalstvo, torej tiste, ki niso že pred tem odšli v vpoklic ali pred le tem zbežali, pognale v begunstvo. Strgar o vojnem času: »Nastala je res globoka zareza v našem takratnem življenju, ki jo je povzročila prva svetovna vojna. Begunstvo je tudi terjalo svoj davek. Umrlo in zbolelo je veliko prebivalstva. Tradicija kraja je skupaj z našim načinom življenja doživela največ sprememb. Po koncu vojne smo bili dobesedno okleščeni. Ni bilo družine, ki ne bi izgubila enega ali več članov. Odnosi v skupnosti so bili razrahljani, nekje celo pretrgani. Naselili smo se v porušene domove, kjer ni bilo ne opreme in ne živine, ki bi nas lahko preživljala. Uničena in zaraščena so bila tudi polja in kmečko orodje. Začeti smo morali ponovno, iz niča. Zaradi slednjega je nastajalo novo življenje, ki pa je stalo na drugih temeljih in vrednotah.«
Kuliso posoških prelomnih trenutkov in usodnih teženj so tvorile redne menjave oblasti. Začelo se je z razmeroma indiferentno Avstro-Ogrsko, nadaljevalo pod strogim nadzorom italijanske oblasti in končalo z od Cerkve ločeno Jugoslavijo. Nastop jugoslovanske oblasti je s seboj sicer prinesel omejitev katoliške moči nad lokalnim prebivalstvom in njihovo duhovno prakso, a nove družbene razmere zdesetkani skupnosti kljub temu niso bile naklonjene.
Tako je Medveščku o odnosu s socialistično oblastjo povedal Jerin: »Takrat, ko se je vsepovsod govorilo o elektrifikaciji podeželja, je sem prišel spet eden iz okraja. Ko se je najedel domače salame, ki je ‘v življenju boljše še ni okusil’, se je komaj še obračal pri mizi. Malo preden so ga odpeljali, pa je izjavil: ‘O elektriki se sploh ne bomo pogovarjali, saj jo imate pred hišnim pragom. Na nas je samo, da jo iz elektrarne Doblar pripeljemo do vaših hiš.’ Večina čakajočih gospodarjev elektrike ni dočakala. Drugi pa je prav tako niso nikoli videli.«
Podobno tudi večstoletni medsosedski verski spori z novo oblastjo niso dosegli svoje nenadne razrešitve.
V dvajsetem stoletju, ko so Italijani prepovedali kresovanja, ko je lokalno prebivalstvo med spopadi izginjalo, ko so mladi boljše življenje iskali v fabrikah, ko so naposled umrli ali izginili še zadnji dehnarski nasledniki, so na koncu ostali le še spomini in praksa tistih redkih nekaterih. Knjiga Iz nevidne strani neba nam skozi pričevanja teh obrobnih in pozabljenih posameznikov in posameznic predstavi izročilo o, če uporabimo besede Toplak, »epopeji preživetja«. Ko je Medvešček pristopil do Strgarja, je slednji odprto slutil, da se ta epopeja, ta tradicija, bliža koncu. V veliki meri je prav zato dovolil njen zapis, njeno vsebino pa ponudil radovednemu, tujemu pogledu in ji s tem odprl vrata v posmrtno življenje.
Prva edicija cikla se je posvetila življenju izročila, kakršno je, po pričevanjih Medveščkovih informatorjev, nekoč bilo. Naslednji teden se bomo posvetile življenju, ki ga izročilo živi zdaj – polemikam, konfliktnim interpretacijam, razbiranju pomenov in smislov ter vlogi, ki jo tovrstna stara tradicija prevzema v sedanjosti.
Oddajo je pripravil Val. Lektorirala je Katarina, tehniciral Kramar. Brala sva Mihael in Tnik.
Za podlago smo uporabili glasbo Ansambla Vedun iz albumov Slavic and Ancient Slovene Sound Yarn in Slovansko zvočno tkanje, do katerih lahko dostopate na naslednjih povezavah:
Komentarji
Hvala, Val! :)
Komentiraj