Stara vera, novi svet II. – Obdobje po zapisu
Sledeč zapisom v knjigi Iz nevidne strani neba je Janez Strgar zapisovanje Pavla Medveščka pospremil z mislijo: »Kot prijatelj in mož, ki je v življenju marsikaj izkusil in obenem doživel marsikatero razočaranje, bi ti za konec rad svetoval, da, čeprav boš vse povedano in zapisano ponudil javnosti šele po letu 2007, najprej vse dobro premisliš. Prepričan sem, da bodo te naše pripovedi lahko takrat nekoga le prizadele. Nekateri se bodo počutili ogroženi, drugi bodo milo rečeno zgroženi in jezni, da se staroverstvu daje priložnost, da javno spregovori, ko so bili vendar trdno prepričani, da je že davno in za vedno umrlo. Obujati mrtveca pa je vedno tvegana in nepredvidljiva stvar.«
Poslušalke in poslušalci, dobrodošle v drugem delu cikla o staroverskem izročilu na Slovenskem. Pred enim tednom smo se posvetile vsebini posoškega staroverstva, kot ga je v petdesetih in šestdestih letih prejšnjega stoletja zbiral Pavel Medvešček – Klančar in ga postopno objavil po izteku oglarske prisege leta 2007. Danes še živečih nosilcev tega izročila ni več, vsaj ne v luči javnosti. V današnji oddaji bomo sledile razvoju zapisanega in javno objavljenega izročila. Ali se je svarilo Strgarja izkazalo za upravičeno, kdo, če kdo, lahko vleče niti sodobne interpretacije izumrlega izročila, kakšen odnos Medveščkovo gradivo zahteva in kakšno prakso ponuja.
Izročilo o posoški stari veri že na prvi pogled vzburja množico privlačnih narativov – zatrta in zatirana vednost, ki s svojo radikalno drugačnostjo nudi rešitve tegob sedanjosti, alternativa odtujeni institucionalni duhovnosti, tradicija z globokimi »našimi« koreninami, enkratna in prikrita skupnost, heterotopija, ki lahko predrugači dosedanje pojmovanje zgodovinskega razvoja družbe … V desetletju od izida Medveščkove knjige Iz nevidne strani neba, osrednjega referenčnega gradiva, je posoško izročilo vzbudilo vihar pomenskih prisvojitev, ki so ga oblikovali ljudski, akademski, umetniški in komercialni diskurzi. Danes bomo zato zapustili vode pripovedništva, po katerih smo pluli v prejšnji epizodi, in stopili korak v višjo sfero diskurzivne analize. Prvo vprašanje, ki ga bomo nocoj naslovile, je vprašanje verodostojnosti.
Prvo bojno linijo vprašanj o verodostojnosti predstavljajo tehnološke omejitve Medveščkove metodologije in večkratna posrednost med izjavami njegovih informatorjev ter zapisom, ki ga lahko beremo v njegovih knjigah. O omejitvah zapisa in njegovi avtentičnosti smo se pogovarjali z doktorjem arheologije, zgodovine in etnologije Andrejem Pletêrskim.
Znotraj akademskega polja se je osrednja debata o verodostojnosti odvila v dialogu med doktorjema etnologije Katjo Hrobat Virloget in Miho Kozorogom v reviji Etnolog. Kozorog je raziskovalce in raziskovalke, ki ste jih lahko spoznale že v prvi ediciji cikla, doktorico politologije Cirilo Toplak, doktorja Andreja Pleterskega in doktorico Katjo Hrobat Virloget, obtožil nagle in nekritične afirmacije vsebine izročila. Svoje stališče nam predstavi Kozorog, nato sledijo perspektive Hrobat Virloget, Toplak in Pleterskega.
Medveščkovi sogovorci – strici – so svoje obdobje označili kot rep tradicije – označba, ki zadeva tudi količino ohranjenega znanja. Tesna povezanost in soodvisnost verovanja, dela in načina življenja, o kateri so se izrekali, v vsebino samega verovanja vnaša zmožnost velike spremenljivosti. Na vprašanje, koliko lahko na podlagi repa izvemo o trupu oziroma koliko lahko na podlagi pričevanj dvajsetega stoletja sklepamo o obstoju in obliki nekdanje, »celovite« tradicije, odgovarja Toplak.
Osrednji kamen spotike akademske debate o verodostojnosti pa predstavlja prav vtis o domnevni zaključenosti skupnosti, kakršna naj bi nekoč bila. Izročilo nam s svojo enkratnostjo na trenutke podaja predstavo o obstoju skupnosti, ki je bila v veliki meri vzporedna in ponekod celo mimobežna obči družbi. O meri zaprtosti staroverske tradicije in o dokazih, ki obstoj skupnosti potrjujejo oziroma zavračajo so vsak s svojega vidika z nami spregovorili Kozorog, Hrobat Virloget in Toplak.
Dostopa do informacij iz prve roke nimamo več, od smrti Pavla Medveščka leta 2020 pa se je drugoročnost izročila še dodatno poglobila. O Medveščku in namenih ter kontekstu njegovega raziskovanja smo se pogovarjali z njegovo vnukinjo in skrbnico zapiskov Dašo Medvešček ter bližnjim prijateljem in soraziskovalcem Silvom Močnikom.
Izvornemu viru izročila, ali morda bolje, spoznanju o dejanskem obstoju oziroma neobstoju posameznih elemento, se lahko poskušamo približati, a na koncu smo vselej omejeni na orbitalno gibanje. Gradivo o izročilu pa je tu, ponovni natisi se množijo, medijske vsebine se pospešeno producirajo in izumljajo se oživitvene prakse. Priljubljenost vsebine skupaj z odsotnostjo vira iz prve roke odpira vprašanje, ki ga lahko slutimo že v prvotni skeptičnosti nosilcev tradicije do zapisa doslej izključno ustnega izročila. Kdo, če kdo, si lahko v odsotnosti javno izpostavljenih nosilcev izročila lasti pravice do oblikovanja narativa izročila? Ali je mesto navdušenih posameznikov in skupin, da izumrli tradiciji vdihne novo prakso? Ali pa je dolžnost stroke, da vznemirjenemu ljudstvu vztrajno kaže pravo pot? In o kateri stroki sploh govorimo, o tisti, ki se oklepa idealov znanstvenega raziskovanja, ali o tisti, ki se zavoljo obogatitve vednosti predaja skušnjavi novega znanja in s tem premika meje včasih rigidno zastavljenih znanstvenih kriterijev? Začeti pa moramo na začetku, saj na težave naletimo že ob vprašanju imenovanja objekta diskusij.
V izvornih Medveščkovih zapisih se termin »stara vera« pojavi zelo redko, Medveščkovi sogovorniki pa so svojo tradicijo običajno imenovali le »naša«. Pojem stara vera se je kot osrednji in splošno priznani označevalec vzpostavil šele naknadno in na posoško izročilo apliciral retrospektivno. Proliferacijo izraza izsledujemo v čas po razstavi Medveščkove zbirke predmetov leta 2014. Sledeč splošni javni rabi smo termin »stara vera« tudi mi uporabili kot osrednji označevalec. Neprimernost obče uporabe izvornega termina »naša« je očitna, doktorica Cirila Toplak pa v svoji knjigi Naša vera naslavlja tudi pomanjkljivosti poimenovanja »stara vera« in podaja argumentacijo za nadomestni termin, »naravoverje«.
Izraz »naravoverje« lahko med drugim razumemo kot poskus pobega od definicije, ki temelji na odnosu izročila do krščanstva in premiku k poimenovanju, ki naslavlja sámo vsebino izročila. Hrobat Virloget problematiko zunanjega poimenovanja razširi in izpostavlja, da pomenski premestitvi »naravoverja« morda vseeno ni uspelo vzpostaviti zanesljivega sidrišča v sami vsebini izročila.
Obsežnost gradiva, ki kljub svojemu razponu vsebuje le fragmente in namige, ustvarja pomenska žarišča, ki vsebinskim interpretacijam dopuščajo bolj ali manj prosto pot. Eno od tovrstnih žarišč predstavlja osrednje božanstvo posoških starovercev – Nikrmana. V pilotni ediciji cikla smo pojem Nikrmane poskusili na kratko predstaviti. Pri tem smo se oprli na direktna pričevanja Medveščkovih informatorjev in izpostavili nekaj njegovih osnovnih razsežnosti. Pojem Nikrmane, prasile, ki ureja vse na Zemlji, se na prvi pogled zdi za slovenski prostor tuj tako po vsebini kot po imenu. Z vidika lastnega akademskega raziskovanja so svojo razlago Nikrmane podali Toplak, Pleterski in Hrobat Virloget.
Kot ste lahko slišale, je morda bolj kot prisotnost Nikrmane v Posočju presenetljiva odsotnost drugih bolj znanih božanstev, ki sestavljajo panteon, značilen za slovanska predkrščanska izročila. Pleterski kot primer omenja kraško izročilo, kot ga je zapisal Boris Čok. Ta je, podobno kot Medvešček, v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja izvajal pogovore znotraj svoje lokalne skupnosti, v vaseh Lókev in Prelóže, kjer mu je uspelo pridobiti doslej prikrite informacije o lokalnem verovanju. Zapisano izročilo je objavljeno v knjigah V siju mesečine in V temi ni senc.
Vsebini obeh izročil, kraškega in posoškega, si delita mnogo podobnosti, ki pa so seveda vselej posredovane skozi lokalni filter. Zato se kraško in posoško izročilo tako v javnosti kot v akademskih debatah pogosto pojavljata drug ob drugem. Svoje misli o pomenu tovrstnih zapisovanj in o odnosu med sorodnimi staroverskimi izročili nam je podal Boris Čok.
Ob tem pa vztraja vprašanje: »Pa kako ni nihče od poprejšnjih raziskovalcev pridobil količinsko tako bogatih in edinstvenih uvidov v lokalno dediščino?«
Poleg odsotnosti oziroma prisotnosti slovanskega panteona pa izročili jasno razlikuje tudi stopnja zaprtosti oziroma odprtosti do zunanjih vplivov. Pri popisih Čoka je moč opaziti veliko več sinkretizma, večverskosti ter prehajanj med krščansko in staroversko vsebino. Na podlagi njegovega raziskovanja nam Čok poda uvid v pragmatični odnos ljudi do verske vsebine. Njegovi izjavi bo sledil pomislek Hrobat o vprašanjih, ki jih razlike v stopnji sinkretizma odpirajo.
Sopostavitev posoškega izročila s kraškim tako na površje ponovno privede vprašanje zaključene skupnosti. Posoška tradicija se v kontekstu kraškega verovanja vnovič kaže kot unikatna v svoji neprepustnosti. Čok v svojih knjigah kot možno razlago za relativno pragmatični odnos kraškega prebivalstva izpostavlja vlogo narodno ozaveščenih duhovnikov, ki naj bi bili v času primeža italijanske oblasti relativno naklonjeni stari veri kot viru narodne zavesti.
Svojo razlago prepustnosti oziroma neprepustnosti tradicije dodaja Hrobat.
Prav razlike med stopnjo antagonizma oziroma ločenosti med verovanjskimi sistemi pa so za entologa Miho Kozoroga dodatni vir sumničavosti do vsebine posoškega izročila.
Vrnimo se za trenutek na Kras. Eno osrednjih spoznanj, do katerih se je Čok dokopal, je najdba in opis obredja v sveti jami Tríglavci. S Čokom smo jamo, ki se nahaja med Divačo in Lokvijo, tudi obiskali.
Govor o sveti jami Triglavci pa nas je pripeljal do osrednje nevralgične točke sodobnega življenja slovenskih staroverskih izročil. Kot nezaščiten ali drugače omejen del narave so svéta mesta stare vere načeloma prosto dostopna, če le poznamo posvečene koordinate. Sledi diskusija, ki bo poskusila nasloviti ali vsaj odpreti nekaj ključnih vprašanj, ki jih sodobni obstoj starih svetišč skupaj s sledečo obredno prakso proizvaja – kakšno vlogo imajo, kakšen odnos od obiskovalke ali praktikantke zahtevajo in kdo, če kdo sploh ima pravico »pravilnost« odnosa zapovedovati. Pred tem pa si lahko poslušalka za trenutek oddahne ob posnetku staroverskega glasbila kabrce, na katerega je zaigral Boris Čok, posnet pa je prav v jami Triglavci.
Zainteresirana poslušalka si lahko situacijo na Krasu ogleda tudi iz prve roke, na vodenih ogledih, ki jih Čok ponuja. Podobna stališča o praksi zainteresirane javnosti pa lahko opazujemo tudi v Posočju, kjer je priljubljenost in javna izpostavljenost starih svetišč še večja. Stališče Medveščka in svojo lastno perspektivo nam poda Silvo Močnik.
Kritike se obračajo tudi na poskuse oživljanja in prisvajanja stare tradicije.
Znotraj mnoštva interpretacij in apropriacij staroverskega gradiva je tako moč opaziti več točk konflikta interesov, osrednji vir pa predstavljajo razlike med stališčem stroke in primarnih zbiralcev ter prakso zainteresirane javnosti. Svoj odgovor na vprašanje, čemu je do tega prišlo, podaja Katja Hrobat Virloget.
»Z druge strani« nam svojo svoje mnenje o uspehu oziroma neuspehu stroke poda Kozorog.
Kritiki ljudski praksi očitajo površno soočenje z gradivom, ki bolj kot na poglobljeni inkorporaciji načel temelji na oklepanju simbolike starih svetih mest in povezanega obredja. Na vprašanji, ali je ta očitek na mestu in ali bi stroka morala biti tista, ki vzame vajeti v roke in situacijo popravi, odgovarja Kozorog.
Kljub mnogoterosti mnenj in perspektiv pa je konsenz moč opaziti pri obstoju, vlogi in veljavnosti želje po sodobni, odtujenemu monoteizmu alternativni duhovnosti. V zadnjih desetletjih opažamo porast interesa po obuditvi poglobljenega stika s prirodo, v iskanju sozvočja z naravo pa se »stara vera« kaže kot privlačno izhodišče. Kot pravi Močnik:
S tem danes zaključujemo in prav tu bomo naslednji teden, v zaključni ediciji cikla, nadaljevali – na primeru obravnavanih izročil bo osrednji objekt našega raziskovanja vprašanje sodobne duhovne prakse.
Oddajo je pripravil Val. Lektoriral je Aleš, tehniciral Seliškar. Brala sva Patrik in Schwa.
Za podlago smo uporabili glasbo Ansambla Vedun iz albumov Slavic and Ancient Slovene Sound Yarn in Slovansko zvočno tkanje, do katerih lahko dostopate na naslednjih povezavah:
Dodaj komentar
Komentiraj