Stara vera, novi svet III. – Sodobna zgodba
Poslušalke in poslušalci, pozdravljene v tretji in zadnji epizodi cikla o staroverstvu na Slovenskem. Prvotni predstavitvi posoškega izročila, kot ga je popisal Pavel Medvešček – Klančar, je prejšnji teden sledil pregled diskurzov, ki so jih staroverska izročila vzbudila v zadnjem desetletju. Pri tem smo največ pozornosti namenili akademskim perspektivam, praksa javnosti, ki se nad tovrstno vsebino navdušuje, pa je bila omejena le na zunanjo obravnavo. Sodobna proliferacija staroverske tradicije in njenih sodobnih interpretacij pa se v prvi vrsti kaže prav tam.
Stara vera je privlačna tako na ravni odtujene posameznice, ki v njej najde duhovni smisel, kot tudi na širši ravni svetovnih problematik, kjer animistični in »ozaveščeni« elementi staroverske vsebine privzamejo skrajno mikaven status zatirane vednosti, ki lahko razreši krize sedanjosti. Ob tolikšni pomenski nabitosti in ob obljubah odrešenja se je seveda potrebno za trenutek ustaviti in premisliti, katere so silnice, ki dotično vsebino postavljajo v ospredje, kakšne so implikacije »odrešenja«, ki ga ta vsebina ponuja, in kateri so sodobni tokovi, v katere se »stara vera« vpenja.
Objava posoškega izročila, ki je bila sicer notranje pogojena z iztekom oglarske prisege in smrtjo njenih nosilcev, je v javni sferi sovpadla s širšimi tokovi vzpona tako imenovanih novih religijskih gibanj, oziroma, če uporabimo splošno poznan in skrajno obremenjen têrmin, »new ageom«. Tovrsten odnos do duhovnosti staroverskemu gradivu nudi plodno podlago za, če uporabimo besede Medveškovega osrednjega informatorja Janeza Strgarja, »obujanje mrtveca«. Bolj in manj poglobljene kritike new age gibanj so jasne in glasne – komercializacija, površna apropriacija, pretiran individualizem, ki temelji na iskanju pravega sebstva, eskapizem, kjer posameznice
rešitve svojih tegob iščejo v objemu drevesa, izumljanje prastarih korenin, ki služijo nacionalističnim idealom, in še kaj bi jih lahko našteli. Eden od namenov današnje oddaje pa je poslušalki ponuditi vpogled v drugo stran kritik, v logiko in delovanje novih religijskih gibanj pri nas iz notranje perspektive, s strani njenih osrednjih akterjev. Poslušalki zdaj že znanemu naboru sogovornic in sogovornikov se bo tokrat pridružil Marko Hren, ustanovitelj Svetovnonazorske kozmološke skupnosti UPASANA Sanjava prostost duha, nekdanji predsednik Društva slovenski staroverci, soustanovitelj Mirovnega inštituta in tudi bivši sodelavec Radia Študent.
Hren, ki se imenuje za ponosnega »newagerja«, svoje delovanje na polju duhovnosti umešča pod širši têrmin »sodobne duhovnosti«, ki je na mestih lahko zamenljiv s kategoričnim imenovanjem novih religijskih gibanj in obteženim poimenovanjem »new age«. V okviru sodobne duhovnosti se staroselska izročila kažejo kot privilegiran vir vednosti. V prejšnji epizodi cikla smo se na kratko dotaknili potencialne nezadostnosti krščanstva pri odgovarjanju na potrebe in tegobe sedanjosti. Na prvi pogled lahko torej povezavo s sodobno duhovnostjo iščemo v vlogi stare vere kot alternative institucionalnemu monoteizmu na eni strani in odtujenemu zahodnemu racionalizmu na drugi. Ob tem pa tovrstna izročila spremljajo še idealizirane in romantične predstave o življenju zatiranih staroselskih ljudstev, neomadeževanih z grehi dominantne družbe. Onkraj preproste alternative pa nam na vprašanje stične točke med »staro vero« in sodobno duhovnostjo svoj odgovor podaja Hren.
Svojo perspektivo na vlogo stare vere v sodobni družbi podaja tudi doktorica politologije in raziskovalka posoškega izročila Cirila Toplak.
Objava staroverskih zapisov je naletela na plodna tla zainteresiranih skupin ter posameznic in zdi se, da je v svoji vsebini skrajno aktualna. Toda s strani nekaterih osrednjih akterjev, ki so spremljali objavo izročila, se vseeno pojavljajo pomisleki, da je staroverstvo v javno luč prispelo ob nepravem času.
Kot smo že omenili, so novodobne duhovne manifestacije danes žarišče mnogih močnih mnenj in bolj oziroma manj utemeljenih ostrih kritik.
Z »insajderskega« vidika nam svojo razlago new agea oziroma sodobne duhovnosti predstavi Hren.
Kot ste lahko slišale v izjavi, sodobna duhovnost svojo sodobnost utemeljuje tudi na dejstvu, da v mnogih načelih in temeljih ne predstavlja ločitve s tokovi neoliberalne družbe sedanjosti. Obenem se lahko kaže kot radikalna drugačnost, kot točka pobega oziroma upora dominantni družbi in hkrati kot skrajno dosledna z imperativi individualizma, inovacije, svobodne izbire in personalizacije. Tovrsten odnos ni značilen le na osebni ravni odnosa posameznice do duhovnosti, temveč se, sledeč Hrenu, materializira tudi na organizacijski ravni.
Sodobna prilagojenost novodobni duhovnosti nudi zmožnost preseči arhaične in vselej impotentne klice k idealizirani vrnitvi v domnevno boljšo preteklost, a s seboj nosi tudi dokaj očitne in skrajno realne pasti. Svoje skrbi glede sodobne rekontekstualizacije staroverskega izročila nam je podal Silvo Močnik, Medveščkov prijatelj in soraziskovalec.
Ob pomislekih o individualiziranem in personaliziranem pristopu do duhovnosti pa doktorica etnologije Katja Hrobat Virloget, ki jo je poslušalka lahko dobro spoznala že v prejšnjih epizodah cikla, izpostavlja funkcijo hierarhične in ekskluzivne strukture vednosti, lastne ustnim staroverskim izročilom.
Kaj se torej zgodi v času personalizacije in relativno neomejenega dostopa do znanja, ko je lahko vse za vse, ko je duhovna vsebina popolnoma prilagodljiva in hipno odzivna na vsakršno željo in vsakršno interpretacijo? Kot smo na primeru svetih mest stare vere videli v prejšnji epizodi, lahko popolnoma svobodna in individualizirana avtorska kreativnost kaj hitro vzbuja pomisleke o neprimernih interpretacijah in praksah. Hrena, ki deluje tudi kot načelni svečenik kozmološke skupnosti UPASANA, smo povprašali o sodobni vlogi svečeništva.
Vizijo sodobnega razmerje med individualizirano duhovnostjo, duhovnim upravljanjem in skupnostjo Hren razširi s konceptom decentraliziranega duhovnega vodstva.
Podobno se tudi politologinja Toplak pri odgovoru na vprašanje sodobnega političnega in upravnega organiziranja navdihuje pri staroverski tradiciji.
S kontekstom sodobne duhovnosti, v katero se današnje staroverske prakse vmeščajo, se bomo za trenutek vrnili h konkretni vsebini posoškega izročila. Enega izmed bolj presenetljivih in privlačnih elementov, ki posoško izročilo razlikuje od sorodnih staroverskih izročil, predstavlja Nikrmana – osrednje božanstvo posoških starovercev, prasila, ki ureja in prežema vse na Zemlji. Pred enim tednom je poslušalka lahko spoznala razlage Nikrmane kot so jih z vidika lastnega akademskega raziskovanja podali doktor Andrej Pleterski, doktorica Cirila Toplak in doktorica Katja Hrobat Virloget. Danes svojo razlago Nikrmane z vidika sodobne duhovnosti podaja Hren.
V prejšnji epizodi smo kot eno izmed osrednjih konfliktnih žarišč, ki jih sodobni obstoj stare vere vzpostavlja, izpostavili stara sveta mesta. Naši sogovorniki in sogovornice so v ospredje postavili množično priljubljenost starih svetišč, nekateri so ob tem opozarjali na nespoštljiv oziroma na druge načine neprimeren odnos obiskovalk, ki v stara svetišča vnašajo novo prakso. Že popisanim stališčem ponovno dodajamo Hrenovo perspektivo.
Onkraj starih svetih mest, neposredno vezanih na specifično tradicijo, pa Hren pri odnosu do svetišč ponovno zagovarja načela individualiziranega pristopa in personalizirane avtorske kreativnosti.
Dogajanje okoli omenjene kobariške hierofanije, svete lipe ob Mrzlem studencu, predstavlja enega od osrednjih dogodkov nedavne zgodovine staroverske tradicije. V Kobaridu od leta 2017 dalje potekajo redni simpoziji o staroverstvu in pokristjanjevanju v organizaciji Društva slovenski staroverci. Prvi simpozij je pospremila tudi obredna rehabilitacija starega svetišča ob Mrzlem studencu v Kobaridu.
Tovrstno poudarjanje doslej bolj ali manj prikrite predkrščanske zgodovine »stare vere« pa lahko razumemo tudi kot del širšega procesa staroversko osredotočenega zgodovinopisja. Potencialne ventile staroverske duhovnosti, ki je v trenutkih intenzivnosti privrela na površje, raziskovalci najpogosteje iščejo znotraj uporniških gibanj narodne zgodovine. O potencialni zgodovinski vlogi stare vere sta svoje ugotovitve podala doktor Andrej Pleterski in Silvo Močnik.
Marko Hren pa tovrstno zgodovinopisje privede še dlje in staro vero postavi kot osrednje gonilo, ključno za zgodovinsko vzpostavitev slovenske narodne identitete.
Preden se spustimo v bolj podrobno obravnavo procesov prenove zgodovine je vredno izpostaviti nekatere implikacije iskanja in izpostavljanja oziroma vzpostavljanja zgodovinskih korenin. Etnolog doktor Miha Kozorog opozarja na časovno korelacijo med razrastom diskurza, ki poudarja staroselsko zgodovino, in vzponom nacionalističnih ideologij.
Podobno tudi doktorica Hrobat Virloget piše o potencialni moči narativov o nacionalni dediščini, ki lahko služijo kot orodje za vzpostavitev izključujočih narodnih identifikacij. Na vprašanje, čemu se staroverske vsebine, ki se kažejo kot vir animističnega, holističnega, vsepovezanega svetovnonazorskega pogleda, tako pogosto pojavljajo v tandemu z izključujočimi nacionalističnimi ideologijami in kako se tovrstnim interpretacijam izognemo, odgovarja Hren.
Plodna tla za izključujoče interpretacije staroverske tradicije pa lahko nudi tudi njena konfliktna zgodovina – tako v smislu verskega konflikta s krščansko vero kot tudi vloga »stare vere« v širših družbenih sporih, kjer smo kot primer navedli drugo svetovno vojno in kmečke punte. Tudi onkraj neposrednih etnonacionalističnih interpretacij nam ob poudarjanju zgodovinskih krivic preti nevarnost vnovičnega opevanja »prave strani zgodovine« oziroma simboličnega iskanja »pravega slovenstva«, ki pogosto le poglablja obstoječo razprtijo. Nasprotno od tovrstnih pomislekov pa Hren sodobno proliferacijo staroverske tradicije vidi kot potencialno sredstvo sprave, tako duhovne kot obče.
Ob previdnem navigiranju med potencialno vrednostjo lokalne verovanjske vsebine in izključujočimi avtohtonističnimi intepretacijami se lahko za trenutek spomnimo na prvo epizodo cikla. Pri navedbi osrednjih razlogov za dolgotrajno upiranje lokalnega prebivalstva pokristjanjevanju smo se tam sklicevali prav na pričevanja o »tujosti« krščanske vere, ki s svojim vstopom v lokalni prostor sveto simboliko premešča v vselej oddaljene in nepoznane kraje.
Poudarjanje staroverske zgodovine in rehabilitacijo svetišč Hren umešča v širši proces verske dekolonizacije. Do sedaj smo se na ravni odziva na staroversko vsebino v prvi vrsti posvečali naklonjeni ljudski in razdeljeni akademski sferi. Vprašanje verske dekolonizacije, kakor jo popisuje Hren, pa se primarno obrača na pravne, institucionalne in državne procese, ki spremljajo razkritje, vzpon in proliferacijo staroverske vsebine. O odnosu med državnimi institucijami in »staro vero« nadaljuje Hren.
Osrednji konflikt in eksemplarični primer stanja kolonizacije oziroma dekolonizacije predstavlja po Hrenu situacija, nastala ob postavitvi stalne razstave na Blejskem otoku v stavbi Proštija. Ta je svojo otvoritev pod imenom »Sveti kraji med valovi slovenstva« doživela konec septembra leta 2022. Blejski otok je bil leta 2008 v okviru denacionalizacijskega postopka oddan Katoliški cerkvi v brezplačni 45-letni najem. Postavitev razstave je plod zaveze med Katoliško cerkvijo in Ministrstvom za kulturo, da bo na Blejskem otoku v stavbi Proštija vzpostavljen muzej s simboli in dokumenti slovenstva od poselitve do osamosvojitve. V svoji knjigi, posvečeni konfliktu v zvezi z muzejsko postavitvijo, Hren argumentira, da postavitev v svoji trenutni obliki, ki je v domeni Narodnega muzeja Slovenije, ne vključuje relevantne predkrščanske kulturne in duhovne dediščine. Zaradi tega avtorjem razstave očita versko pristranskost in nestrpnost, pristojne državne organe pa obtožuje uklonitve katoliškim interesom.
Po izdaji Hrenove knjige in nekaj mesecev pred odprtjem razstave so pri časopisu Dnevnik v iskanju odziva na Hrenove očitke, ki jih navaja tudi v pravkar slišani izjavi, že kontaktirali pristojne akterje. Citiramo: »Medtem ko si na kulturnem ministrstvu za odgovore na naša vprašanja glede muzejske zbirke niso vzeli časa, so nam iz Nadškofije Ljubljana podali skop odgovor: ‘Priprava razstave v Proštiji na Blejskem otoku poteka lepo in vse kaže, da bo kmalu odprta za javnost. Sodelovanje z Ministrstvom za kulturo in Narodnim muzejem Slovenije je korektno. Navedene knjige ne poznamo.’ Da niso seznanjeni z vsebino Hrenove knjige, pravijo tudi v Narodnem muzeju Slovenije. ‘Ministrstvo za kulturo je Narodnemu muzeju Slovenije dodelilo nalogo, da v prostorih Proštije na Blejskem otoku postavi razstavo, skladno s smernicami v pogodbah. Avtorska skupina je v tem času zasnovala že več različnih konceptov in prilagoditev vsebine. Ker gre za pomembno nevralgično točko Slovenije, je bilo k snovanju razstave povabljenih več strokovnjakov z različnih področjih in ustanov. […]’«
V času objave našega dokumentarnega cikla na dvorcu Vogrsko v Novi Gorici v okviru EPK-ja poteka razstava etnološke zbirke Pavla Medveščka – Klančarja. Omenjena prizadevanja za versko dekolonizacijo pa, sledeč Hrenu, sovpadajo s širšimi trendi, ki segajo onkraj nacionalnih meja.
V luči širših procesov, ki jih je staroverstvo v zgodovini spremljalo, in sodobnih tokov, v katere se današnja »stara vera« vpenja, se nam poraja vprašanje: ali izročilo, kot ga je popisal Medvešček, ki se v obči javnosti sprva kaže kot enkratno, morda revolucionarno ali blažje rečeno, presenetljivo, res predstavlja nepričakovan prelom – ali pa je le skorajda logičen del kontinuitete razvojnih procesov duhovnosti? Vključevanje posoškega izročila znotraj kontinuitete predstavlja dvorezen meč – po eni strani lajša obteženost izročila in ga dodatno osmišlja, po drugi pa mu pripisuje širši pomen, ki je lahko podvržen specifičnim interesom. O širših pomenih, diskurzih in interpretacijah pa smo povedali že veliko, za zaključek našega dokumentarnega cikla se vrnimo k samem izročilu.
Nedavno zgodovino staroverskega izročila zaznamujejo navidezna protislovja. V času dvajsetega stoletja, ko je po stoletjih intenzivnega medverskega konflikta krščanska vera le izgubila dobršen delež posvetne moči, se je tradicija znašla v svojih zadnjih izdihljajih. Danes, po smrti vseh nam znanih nosilcev izročila, v času, ko smo priča skrajno intenzivnemu izkoriščanju narave, pa je staroverska tradicija deležna množične privrženosti.
Izročilo, ki sedaj temelji le na svoji pisni in drugoročni obliki, v sodobnem svetu zavzema novo življenje oziroma natančneje, nova življenja. V zadnjih treh tednih smo poslušalki poskusili predstaviti dogajanje v osrednjih prostorih, ki jih sodobna manifestacija stare vere naseljuje. Ob odsotnosti zapovedovalne avtoritete, ki bi bdela nad interpretacijo, je za zainteresirano poslušalko pot naprej lahko le avtorska. Z ozirom na pričakovano izdajo preostanka Medveščkovih zapisov in na preostala potencialna gradiva prihodnosti naš dokumentarni cikel zaključujemo z vprašanjem: na kakšne načine lahko do staroverskega gradiva pristopimo in kje se odstira vrednost vsebine, tako na ravni nedolžne radovednosti kot na ravni poglobljene inkorporacije? Svoj odgovor podajajo sogovorniki in sogovornice, ki ste jih lahko spoznale v minulih treh tednih, v zaporednem redu Silvo Močnik, Cirila Toplak, Andrej Pleterski, Boris Čok, Marko Hren, Katja Hrobat Virloget in Daša Medvešček.
Podpis: Oddajo je pripravil Val. Lektorirala je Žana, tehniciral Selile. Brala sva Tnik in Biga.
Za podlago smo uporabili glasbo Ansambla Vedun iz albumov Slavic and Ancient Slovene Sound Yarn in Slovansko zvočno tkanje, do katerih lahko dostopate na naslednjih povezavah:
Dodaj komentar
Komentiraj