Vidme v Tifli!
Ameriški gejevski aktivist Harry Britt je, malo preden je gejevsko populacijo v ZDA zdesetkala epidemija aidsa, dejal: »Ko so geji razkropljeni po prostoru, niso geji, ker so nevidni.«
Nevidnost je bila dolga stoletja integralni del življenj gejev in ostalih pripadnic spolnih manjšin. Da bi postali vidni, so simbolili svoj svet in drugim gejem tako omogočili, da so lahko prepoznali subtilne znake, ki so indicirali nezadovoljstvo nad ujetostjo v heteroseksualnem zakonu ali obupanost nad pomanjkanjem gejevskega prostora pod svobodnim soncem. Srečevati so se začeli v javnih sanitarijah, parkih ali na brežinah rek v predmestjih. Vidni so bili le eden drugemu in eden za drugega. Zaradi strahu pred tem, da bi izgubili tudi to minimalno vidnost, so eden o drugemu lahko vedeli le toliko, kot je bilo potrebno za vsako nadaljnje srečanje.
Industrializacija in urbanizacija sta v 19. stoletju v mesta privabili tudi geje. Raznobarvne robce v žepih suknjičev so geji na ulicah velikih zahodnih mest videvali vse pogosteje. Vse pogosteje so se posledično tudi srečevali in eden v drugem prepoznavali sopotnike. V običajnih barih so se le ošvrknili s pogledom, ko se je zmračilo, pa so, če so le vedeli, kam morajo, eden po eden drli v kleti pustih fasad. Vstop v slednje je temeljil na zaupanju, saj so vedeli, da jih lahko že ob najmanjšem prekršku vstopanja v klet dobi žandar ali naključni mimoidoči, ki se bo v ogorčenosti nad razvratnostjo brž odpravil na najbližjo policijsko postajo.
V mesta je drlo vse več gejev, ki so svoje podeželske domove zapuščali zaradi vseobsegajočega zatiranja njihove identitete. Govorice o gejevskem podtalju so jih navdajale z upanjem, hrepeneli so po tem, da bi zaživeli na novo. Podzemne kleti ali opuščena skladišča v obrobnih uličicah so se postopoma začeli spreminjati v prizorišča spektakla. Po njih je frčalo perje, ki se je zatikalo v ukradene lestence in padalo na s svinjsko želatino privzdignjene lasulje kraljice preobleke. Geji so bili prvič v mnoštvu, obličje svobode pa je bilo bližje kot kadarkoli prej. V Klub Zanzibar na francoski Rivieri so pred obema vojnama drle množice gejevskih letoviščarjev, v berlinskem Eldoradu je pred mračno dobo nacizma Magnus Hirschfeld s somišljeniki teoretiziral spol, nekaj desetletij kasneje pa je Marsha P. Johnson v bližini newyorškega Stonewall Inna zalučala prvo opeko.
Čez pol stoletja sta se na križišču Slovenske in Čopove srečali kolegici in se zapletli v kratek pogovor.
Tifla oziroma Klub Tiffany je prvi in trenutno edini gejevski klub v Sloveniji. V nocojšnjem Uhljaču se bomo poglobili v prostor, ki je po besedah Nataše Velikonja izborjen, nujen in nepogrešljiv habitat male, a vitalne kvir skupnosti v Sloveniji. Ker se tovrstne prostore, ki spolnim manjšinam predstavljajo prostorsko oporo in zatočišče, prepogosto romantizira šele takrat, ko propadejo, bomo v prihodnji uri storili ravno to – romantizirali. Nostalgično obujati spomine na Tiflo šele takrat, ko je več ne bo, pač nima smisla.
To ni nostalgični nekrolog, to je šele konec začetka.
Tiflina zgodba se začne v noči z 10. na 11. september 1993, ko so aktivisti in aktivistke zasedle zapuščeno vojašnico. Iz sveže zasedene Metelkove se je takrat javila pionirka lezbičnega aktivizma Suzana Tratnik.
»Z Natašo Sukič vsa bili v K4, mislim, da kar tako, ni bila nedelja ali da bi katera delala. Razširila se je novica, da se Metelkovo podira in da jo moramo fizično zaščititi, sicer nikoli ne bomo dobili teh prostorov, za katere smo se preko krovne Retine pogajali že od izpraznitve vojašnice naprej. Od nekod sta se našla Šuli in Zoran Pavasović in skupaj smo šli zaščitit svoje obljubljene prostore v Lovcih … Ko smo hodili peš proti vojašnici, je Zoran vzhičeno vzkliknil: ‘Ljudje moji, pa jaz delam proti državi!’ Ko smo prišli do kapije na Masarykovi ulici, je bilo tam že veliko ljudi, ki so nam pomagali preko ograje. Potem smo šli notri in zasedli Lovce in tam prvič dežurali ponoči.«
Aktivisti in aktivistke Mreže za Metelkovo so takrat z zasedbo Metelkove dobili prostore, ki so še danes nepogrešljiv del urbanega življa slovenske prestolnice. Oktobra istega leta je začel v Lovcih, na skrajnem severu Metelkove, delovati LGBT klub Magnus-Monokel. Bojana Vesel je v 10. številki Revolverja takrat zapisala:
»In prav taka scena, namenjena predvsem nam samim, s svojim posebnim obeležjem lahko veliko pripomore k razvoju lezbičnega in gejevskega gibanja pri nas, saj neobremenjeno druženje veliko prispeva k razvoju pozitivne lezbične in gejevske identitete posameznic in posameznikov. Slednje nam je bilo onemogočeno, saj v Sloveniji ni bilo niti enega gejevskega ali lezbičnega lokala, niti enega družabnega prostora.«
Pridobitev prostorov v stavbi Lovci je tako pomenila možnost neprekinjenega skupnostnega delovanja in obstoja gejevske in lezbične scene, ki je lahko s klubskim prostorom upravljala glede na lastne potrebe po varnosti in vsebini. Leta 1996 je Mestna občina Ljubljana Društvu ŠKUC s pogodbo oddala prostore LGBT kluba Magnus-Monokel, še istega leta pa se je klub preimenoval v Konzulat. Ob sredah so potekali gejevski, ob četrtkih pa lezbični večeri. Leta 1997 se je klub preimenoval v Klub Tiffany, leto kasneje se je prej enoten prostor razdelil v lezbični klub Monokel in gejevski klub Tiffany.
Kluba Tiffany in Monokel je družbeno ter politično aktivni del spolnih manjšin utrdil in ju fizično umestil v mesto, saj so tako dobili prvi stalni prostor, kjer so lahko geji in lezbijke javno nastopali, razstavljali in razpravljali. Na urniku gejevske in lezbične sekcije stavbe Lovci je bil vsak teden participativen program, sestavljen iz literarnih, teoretskih, aktivističnih in zabavnih dogodkov. Metelkova je po besedah Nataše Velikonja povsem spremenila »dinamiko gejevske in lezbične scene, saj je pridobitev novih prostorov pomenila možnost za njeno razširitev in zgostitev, saj so bili metelkovski homoklubi že od zasedbe naprej – ob primerjavi z enkrat tedenskim srečevanjem v Roza disku v klubu K4 ali z občasnimi sestanki v Škučevi pisarni – odprti pogosteje.«
Tiffany in Monokel v istih prostorih obstajata še danes. Od zasedbe Metelkove leta 1993 se je v političnem smislu zgodilo marsikaj. Metelkovi so večkrat grozili s pogospodeno preureditvijo, kluba sta bila tarča številnih brutalnih homofobnih napadov, Slovenija pa je po drugi strani postala prva postsocialistična in slovanska država, ki je uzakonila istospolne poroke. Našteto bi obstoj klubov lahko ogrozilo ali pa bi po vzoru številnih zahodnih kvir klubov propadla, a sta obstala.
Slišali ste programskega vodjo Kluba Tiffany Jerneja Škofa. Klub Tiffany je vodil med najbolj turbulentnimi časi, ko je bil večkrat zaprt za daljše obdobje. V času njegovega vodenja je Tifla dobila današnjo formo in vsebino – petkove Pop nation večere, brez katerih pedrulje ne morejo živeti, večere kraljic preobleke Sobotne dive ter literarne večere Kviropisje in še več. A osrednja pedrska žurerska infrastruktura v Sloveniji je seveda petkova Tifla. Brez nje pedri v dandanašnji različici ne bi obstajali, a do tja še pridemo.
Škof je Tiflo vodil tudi med vznikom gejevskih aplikacij za fuk na hitro, ki so pred približno desetimi leti iz Kluba Tiffany spodile tiste, ki so v prostoru iskali izključno mesene užitke za eno noč.
Aplikacije za hitri fuk so klub prvič izpraznile v večjem obsegu, še bolj pa ga je izpraznila epidemija koronavirusa. Razuzdani geji in ostale kvir zverinice so bile dve leti zaprte med štirimi stenami lastnih domov, prostor pa je sameval. Po navedbah Jerneja Škofa, DJ Anemagente in nekaterih stalnih strank Tifle pa je kvir klientela pred dobrima dvema letoma v stampedu prodrla nazaj v Tiflo in jo zbudila iz koronskega spanja. Zgodila se je menjava generacij, ki je v klub prinesla nove performativne prakse, izraze in še pomembneje glamur.
Preden so se Tifline stalne stranke ustalile v tem prostoru, so se morale z njim soočiti. Pred prvim, drugim in morda še kakšnim nadaljnjim vstopom vanj so bile vedno prestrašene, polne neprijetnega drgeta, v trebuhu pa so namesto metuljev čutile vešče. Kot ste lahko slišale pred trenutki, se je Kluba Tiffany vedno držala določena stigma, stalne stranke pa se v njem še zdaleč niso vedno počutile domače. O Tifli mnogi, tudi homoseksualci, še danes govorijo zaničevalno, pritoževanje o pedrih pred Tiflo pa je nacionalni šport v marsikateri luknji na Metelkovi.
»Takrat je bil v Reimsu tudi gejevski bar in številni so imeli raje diskretnost, ki jo je ponujal, od nevarnosti, da se nastavljajo pogledu na ulici. Vendar si nisem upal tja in ker nisem bil polnoleten, tja niti nisem smel. Tako ali drugače sem imel zaradi mešanice levičarskega puritanstva in intelektualnega elitizma oziroma želje po njem, bare in nočne klube za obsojanja vredno ali vsaj prezira vredno razvedrilo.«
Gejevski klubi so imeli vedno določeno stigmo. V primeru, ki ste ga skozi izsek avtoetnografije Vrnitev v Reims Didierja Eribona pravkar slišali, je ta stigma izvirala iz puritanstva.
Tudi Črta Rokavička je imela po prvih nekaj obiskih do Tifle puritanski odnos. Prepričana je bila, da je pedri niso vredni, da je Tifla nedvomno pod njenim standardom in da jo bodo pedrulje v črni kocki obrale do kosti. Črta Rokavička je bila takrat homoseksualec, ki je izstopila iz lesene, a se brž zaprla v stekleno omaro. Ko je imela možnost izbire med postati homoseksualec ali postati pederčina, se je brez pretiranega razmisleka odločila za homoseksualca.
Sopotnica Neja Berger bi dejala, da je bila Črta Rokavička homoseksualec, ki »koncepcije moškosti ni kviril do te mere, da bi zaradi njene prisotnosti postalo neudobno fantom, ki so jim očetje v otroštvu veliko govorili, naj ne bodo pičke.« Stigma Kluba Tiffany, ki je Črto Rokavičko odvračala od rednega obiskovanja, je temeljila na poziciji, ki ta prostor zaničljivo označuje za pohujšljivo sramotnega, pretirano razuzdanega in prvenstveno pedrskega.
Črta Rokavička stigme ni mogla enostavno prezreti. Tudi ko je Tiflo obiskala, ker se je po random koncertu želela dobro streširati, se je izogibala očesnemu stiku in se svojih zlatih tašk držala kot pijanec plota. Pogovore je zaradi tesnobe, ki ji jo je povzročala stigma, zaključevala predčasno, saj je morala na stranišče. Za gejevski klub je verjetno prvič slišala v kakšnem hollywoodskem filmu, v katerem je bil ta homosocialni prostor prikazan izrazito hiperseksualizirano. Nekoč je Tiflo tudi poguglala in na spletnem forumu Starševski čvek našla zapis, da je Klub Tiffany višek razvrata in perverzije. Prebrala je, da naj bi bili v Tifli dark roomi in majhne sobice, v katere se lahko zaklene več gejev, ki se bodo objestno dajali dol.
Vsakič ko je pomislila, da bi lahko šla v petek sama v Tiflo, se je spomnila na to, da jo glory holes in dark rooms v bistvu strašijo, pa čeprav v Tifli ni nikoli videla nič od tega. Ob vsaki misli na to, da bi jo kdo ošvrknil s pohujšljivim pogledom, se je njen strah pred Tiflo samo še poglobil. Dolgo časa ni bila sposobna dojeti, da so lahko ostale pedrulje njene prijateljice, saj je bila prepričana, da odnosi v Klubu Tiffany temeljijo izključno na seksu. Svoje telo je imela za sveže meso, pedrulje pa za plenilske hijene. A Črta Rokavička je v Tiflo vseeno šla. Kljub pričakovanjem, da bo v Tifli postala seksualiziran objekt, je začutila, da v ta prostor preprosto sodi.
»Taki kraji srečevanj so tudi prostori druženja in usvajanja specifične kulture: vsak pogovor, najsibo z nekom, s katerim boš pozneje odšel, najsibo s tistimi, s katerimi si ne želimo oditi ali na katere naletimo vsakič, ko smo tam in jih nazadnje spoznamo, pogosto ne da bi vedeli kaj dosti o njih, so za mladega geja sredstvo socializacije v gejevskem svetu, način postajati gej v smislu neformalne kulturne impregnacije: poslušamo čenče, kdo v mestu ‘je naš’, naučimo se šifer, specifičnega argoja, gejevskega izražanja – uporabe ženskega spola, tradicionalnih šal. Ne da bi se kdo tega zares zavedal, se vse te individualne ‘iniciacije’ v obliki tisočih neformalnih pogovorov, ki se večer za večerom na tovrstnih krajih ob neštetih srečevanjih odvijajo med stalnimi gosti in novinci, spojijo v vektor pravega prenosa kulturne dediščine. Vsekakor so ti kraji delovali kot šole gejevskega življenja, četudi v trenutku prenosa znanja tega niste tako razločno zaznali.«
Črta Rokavička se je tega, kako biti pedrulja, podobno kot Didier Eribon naučila v gejevski šoli učiteljice Tifanije. Sprva je bila pri vstopanju v prostor pričakovano previdna, a je postopoma zaužila skupnost in se vanjo integrirala. Individualne iniciacije pravzaprav ni občutila, a se je v retrospektivi zaveda. Z vsakim obiskom, z vsakim pogovorom s klubskim osebjem in stalnimi strankami ji je bil prostor bolj pri srcu, ona pa je bila vse bolj posvečena v strukturi prostora. Prepoznala je, da pedrska prijateljstva niso osredinjena okoli seksualnosti, in postala ena od pedrulj.
Učiteljica Tifanija je ob vsaki petkovi lekciji poudarjala, da moraš v gejevski šoli sprevračati stigmo, ki jo tebi in prostoru pripisuje heteroseksualni svet. Biti peder ali pedrulja ni bilo več nekaj, čemur bi se kot heteroseksualec z vsemi močmi zoperstavljala, temveč osrednji pogoj, da je lahko v prostoru zaživela kot njegov integralni del. Tudi takrat, ko je v Tiflo šla sama, se je s stalnimi strankami, ki so se v Tifli ustalile nekaj let pred njo, zmeraj imela lepo. Bil je eden redkih primerov v življenju, ko solidarnost in skupnost nista bili zgolj floskuli, ki bi ju uporabila v svoji radijski oddaji.
Vsakotedensko vračanje v Tiflo je pomenilo vračanje k istim ljudem, zgodbam in spominom, ki so kot taki obstajali zaradi prostora in zanj. Vsakič, ko se je Črta Rokavička vrnila v Tiflo, je vsako stalno stranko poljubila na lice in jo vprašala kaxi, obenem pa dodala kaxi dobra! Kolegice so ji ljubezen vračale na isti način. Skupaj so švicale na plesišču in pile bolnico v Monoklu. Skupaj so se drle, kričale in lalale, samo zato ker so to tam lahko počele. Skupaj so čakale, da se je sobotno sonce dvignilo na obzorje, in ob petih zjutraj, ko se je prižgala luč, scale v bambuse, ki zaradi nekega razloga ne rastejo na Kitajskem, temveč na Metelkovi. Pred Tiflo so na čiku skupaj tračale mimoidoče in si delile ljubezenske zdrahe.
Včasih se je kakšna ljubezenska zdraha odvila tudi med njimi samimi, a večinoma brez usodnih posledic. Ko se ljubezenske zdrahe niso zgodile znotraj skupnosti kolegic, temveč je bil vključen nekdo, ki je bil v Tifli zgolj občasni gost, so ga iz prostora za nekaj mesecev izgnale. To se je zgodilo tudi Črti Rokavički. Kljub temu da so se kolegice na neki točki poznale že nekaj let, pa pri negovanju teh prijateljskih vezi izven Kluba Tiffany niso bile najbolj pridne. Tudi če so se zmenile za kavo, so jo v Pritličju spile bolj po naključju, kot da bi to načrtovale. Nekajkrat so prepartyjale ali afterirale v katerem od pedrskih stanovanj in kolektivno obžalovale, da niso samo kolegice, ampak da so kolegice iz Tifle.
Kolegice iz Tifle so vsaj enkrat na mesec žurale tudi na legendarnih Roza sobotah v Klubu K4. Vsakič, ko se je kadilnica še bolj zožila, so se pritoževale. Nemoč pa so začutile predvsem takrat, ko so jih varnostniki v Štirki obravnavali kot izmečke. Ko so grobo posegli v osebni prostor katere od kolegic, so ena drugi dejale, da se to, če bi bil v Štirki Nenad, nikoli ne bi zgodilo. Zaradi razlike v odnosu Štirkinih varnostnikov in varnostne službe Kluba Tiffany so slednjo začele še bolj ceniti. Začele so gojiti prijateljstvo tudi z varnostniki, ki so bili eni redkih pripravljeni varovati pedrulje. Zanje so zastavili svoja telesa. Ne nazadnje so tudi varnostniki obiskovali gejevsko šolo Kluba Tiffany. Ko so naredili napako in s plesišča odvlekli pedruljo brez majice, jih je učiteljica sankcionirala z Zlato Tifanijo za škandal leta.
Varnost stalnim strankam ni bila samoumevna, saj je v takem obsegu niso občutile nikjer drugje. Tudi če niso bile v Tifli in so se na Metelkovi počutile ogroženo, so se lahko vedno zatekle v Klub Tiffany, kjer jih je osebje oskrbelo, jim pomagalo, in če je bilo to potrebno, tudi fizično zaščitilo. Zavedale so se, da lahko v trenutkih nelagodja to tudi izrazijo. Na varnost v Tifli so lahko računale vedno, saj na prvem mestu namembnosti prostora ni bil dobiček, temveč udobje ljudi, ki so vanj zahajali. Prostor so začele dojemati kot nekaj domačega.
Kolegice so vsak torek ali sredo obiskale Facebook ali Instagram profil Kluba Tiffany, da bi videle, kdo v petek vrti. V bistvu jih sploh ni zanimalo, kdo bo za mešalko, seznanjanje z DJ-jem je bila bolj navada, zaradi katere so vedele, da jih do petkove Tifle ločijo le še trije ali dva dneva. Ko so se v petek zjutraj zbudile, so točno vedele, kaj jih čaka zvečer. Preden so šle zvečer v Tiflo, pa so vse naredile po vnaprej predvidenem scenariju.
Petkova Tifla je postala navada – nekaj rutinskega in hkrati nujno potrebnega. Od naključne petkove Tifle nobena kolegica ni pričakovala preveč. Zavedale so se, da bo verjetno isto, kot je bilo prejšnji teden. A tudi to je bilo dovolj, saj jim je predstavljalo vir stabilnosti. Komaj so čakale, da lahko trikrat na noč zaplešejo na Bad Romance, se spet pritožijo, da je muzika arhaična, a vseeno ostanejo do konca. Ko so se prižgale luči, so ena za drugo odstopicljale pred Tiflo, si prižgale poslednji čik ali dva in se predolgo dogovarjale, kam grejo na burek.
Gejevski esejist Jeremy Atherton Lin je v svoji avtoetnografiji Gay Bar: Why We Went Out zapisal, da je gejevski klub »repozitorij za vse tisto, kar ne spada v druge prostore«. Ker je Tifla edini gejevski klub v Sloveniji, je hkrati tudi edini prostor, kjer pedrulje niso bile v manjšini. Ob prisotnosti drugih kvirovskih teles so zaznale, da jih obkrožajo njim podobni. Manjšinskega stresa v Tifli ni bilo, ker niso bile več manjšina. Ker so se počutile varno, so vedele, da je ta prostor bržkone edini, kjer lahko počnejo vse, česar v vsakdanjem življenju ne morejo. Takoj ko so v petek zvečer prestopile prvo stopnico podesta pred Tiflo, se je v njih nekaj spremenilo. Pozabile so na možnost, da bi jih lahko, ker morda govorijo v ženskem slovničnem spolu, napadel naključni mimoidoči homofob. Marsikdaj so se odločile, da bodo tisti večer pač pojebale. Našle so svoj kolektivni izraz in ga vsak petek gnetle ter spreminjale.
S prevračanjem pravil heteronormativnega sveta so ustvarile svoj argo, način komunikacije in vedno govorile v ojačanih decibelih. Pravila heteronormativnega sveta za tistih nekaj ur med petkom in soboto niso veljala. Privoščile so si lahko biti kemp ali trash, kar so odsevala tudi njihova oblačila, pričeske in kuntastični vzglavniki. Če so se preveč napile in naredile sceno, se medsebojno niso obsojale, ker so vedele, da se lahko to naslednji teden zgodi tudi njim. Če bi jih v petek zjutraj videli na faksu ali v službi, zvečer pa v Tifli, bi videli, da njihova gejevska oziroma kvirovska življenja v prvi vrsti karakterizira zmožnost ali nuja nenehnega prehajanja iz enega prostora v drugega, iz ene časovnosti v drugo – iz nenormalnega kvirovskega v normalni heteronormativni svet in obratno.
Ob srečanju na ljubljanskih ulicah, kavarnah, barih ali fakultetah so pogovor vedno končale z istim vprašanjem: »A se vidme v Tifli?«. V kolikor je bil odgovor pritrdilen, se je srečanje končalo z »Vidme v Tifli!«, v nasprotnem primeru pa z »Ok kolegica, pol pa naslednji teden«. Tifla je bila vozlišče njihovih prijateljstev, njihova prijateljstva pa so obstajala zaradi Tifle.
Vidme v Tifli!
Oddajo je pripravila Črta Rokavička, lektorirala je Petra, tehniciral je Linč, brala sta Lenča in Čeh.
Komentarji
Iconic
Komentiraj