Refleksija predstave Minge hiše v ruševinah Ébane Garín Coronel in Luisa Guenela Sota, izvedene 23. avgusta 2022 v Stari mestni elektrarni.

Kaj se zgodi, ko se prostori – kjer si padel na svoje mesto, se zložil v predalnik ali pod prevleko in skozi priprta okna spustil težnost, da je legla nate – zložijo sami vase? Ali v zemljo? Ali pa v morje? Zgodi se amputacija, bolj ali manj krvava, odvisno od prekrvavljenosti lesenega prsnega koša. Odvisno od količine zraka, ki si jo vanj vdihnil.

Potem lahko odkorakaš. Kapilare poženeš v druge stene, slike, čajnik. Ali pa začneš z avtopsijo, razstavljanjem okostja, polnjenja kovčkov z deli, za katere še imaš upanje, da bi se drugje uspešno aklimatizirali na spremembo tega, kako diši zrak. Ampak kot pove Ébana Garín Coronel, »kovček je majhen, nič ne spravim notri.« In koliko smisla sploh ima s sabo prenašati mrtve stvari? Morda je to nekako tako kot ljudje, ki nagačijo svoje mrtve hišne ljubljenčke in si vsi njihovi znanci želijo, da bi lahko kar sami vse zagnali v kamin.

Če to niso tvoje kosti, je lažje. Zložiš jih v sestavljanko, jih obesiš izpod stropa kot lovilec sanj, samo da lovi nekaj povsem drugega. Z morbidno fascinacijo se lahko usedeš na tla sredi delovišča in razstavnega prostora, se zazreš v dvigajoč prah kot otrok, ki je v gozdu našel lobanjo veverice. Gledaš, kako se svetloba lomi na luščinasti barvi. Prisluškuješ za utripom. Čakaš, ali se bo čudovita Frankensteinova pošast zdrznila in povedala, kako je bilo umreti.

Preteklost je pred nami, ker jo vidimo, prihodnost za našim hrbtom, ker je ne. In hoditi vzvratno je še posebej stresno, če stopaš prek ostankov stvari, ki si jih poznal. Na otoku Chiloé so jih zato včasih jemali s sabo. V nov zakon, na novo delovno mesto, izven dosega čarovnic. Garín Coronel jih je skupaj z Luisom Guenel Soto prinesla nanizane in zložene v kupe in jih raztovorila v Stari elektrarni. Zvočno in scenografsko je renovirala prostor in ga napolnila s čudovito estetsko neuporabnostjo, veliko krasto spominov.

Posnetke podiranja hiše dopolnjuje scenografska tehnika postavljanja njene predrugačene verzije na odru. Hiša postane pripoved sama, performerka jo le kontekstualizira, da se ne izgubimo v njej, da prepoznamo, kaj se gradi vpričo nas. Je vodička po neznanem prostoru, ki ga opremlja z zvočno in čustveno kuliso pogovorov ljudi, ki so lesenim skodlam in kosom sten na neki točki v času vdihovali življenje. Naloga občinstva je, da sodeluje v igri, povezuje točke, polni luknje med deskami in verjame, da v predmetih ostane nekaj tistega, kar je bilo vanje položenega. Da ta deska pripada štedilniku, povoženemu s traktorjem, in tista deska balkonu hiše v Čilu, iz katere se jutri izseljuje štiriletna hčerka politično zgovornih slikarjev.

Med padajočimi stenami je vedno moč najti katarzo. Ostane le še vprašanje, koliko regeneracijskih sposobnosti premoreš, da deli tebe znova zrastejo po tem, ko si jih že spet pustil ob poti.

_______

foto: Nada Žgank

Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.