Recenzija dokumentarne predstave Iz globine Silke Huysmans in Hannesa Dereerja, izvedene 23. avgusta 2022 v Plesnem teatru Ljubljana.

Tri ladje vstopijo v bar sredi Tihega oceana, nekje med Havaji in Mehiko. Prva ladja je bodoči big biznis – belgijska firma preizkuša state-of-the-art robote, ki bodo z dna oceana štiri kilometre pod gladino srkali črne kamenčke. Na drugi ladji so znanstveniki, ki spremljajo proces in opazujejo posledice. Tretja, ki je nepovabljena uletela na zmenek, je Greenpeaceov Mavrični bojevnik. Aktivisti na njej protestirajo proti globokomorskemu rudarjenju - tej kapitalsko hiperobetavni industriji prihodnosti. Situacija je filmska; konflikt interesov v vakuumu oceana, daleč od oči in src širše javnosti, nad njim pa iz zavetja bruseljskega stanovanja bdita Silke Huysmans in Hannes Dereere. Po telefonu sta, kot bi bila trojna tajna agenta, vzpostavila povezavo z vsemi tremi plovili.

V festivalski knjižici preberemo, da gre za dokumentarno predstavo. In res dokumentaciji, ki nam je predočena na osmih velikih zaslonih, ne moremo oporekati. Ja, res je, kot potrdijo vsaj trije znanstveniki, da o Luni vemo več kot o oceanu, in res je, da vsi politiki, ki se zvrstijo v rahlo ceneni sekvenci, žvrgolijo variacije istih treh stavkov o energetski nevtralnosti. Res je tudi, da mora Greenpeace v objektiv pazljivo loviti le najbolj kjut in seksi organske tvorbe, ki jih ponujajo morske globine, take, za katere bi bilo res škoda, če bi jih speštal robot. A ko tako sedimo v dvorani in vsrkavamo informacije, se vprašamo – kaj naj z vsem tem počnemo?

Predstava prevzema didaktično formo, tako rekoč brez performativnih intervencij avtorjev, kar publiki onemogoča tako komunikacijo z nastopajočima kot vstop in pogajanje s predočenim materialom. Za računalnike posedena umetnika-raziskovalca na zaslone pošiljata videe, izseke telefonskih pogovorov in glasbene spremljave ter se s tem postavita v vlogo nadzornikov narativa. Iz njune pozicije hrbet nam kažočih strategov za kontrolorsko mizo, katerih brezobličnost naj bi izražala objektivno pozicijo, pa se hkrati poraja pomen brezupne majhnosti njiju. Še posebej pa majhnost občuti slehernik v publiki v primerjavi z ogromnimi ekrani, ki jih zaznamuje ogromen problem, ki pa vsekakor daleč presega naše neuke uvide.

Iz globine se, kot mnogi dokumentaristično-politično-gledališki projekti pred njo, ujame v to, kar filozof Jacques Rancière imenuje paradoks politične umetnosti. Predstava namreč nastaja kot narativ, ki vnaprej anticipira učinek in poistovetenje gledalca z zornim kotom avtorjev-subjektov, ki jih prikazuje. Željo po politični aktivaciji naj bi v nas sprožilo že samo prikazovanje pokvarjenih kapitalistov, hobotnic z ušesci in političnih zatirancev – v tem primeru oceana. A prikazovanje nekega smisla še ne pomeni, da ga bo publika ponotranjila. S performativnim formatom, ki bolj kot na predstavo spominja na predstavitev s prosojnicami, avtorja publiki namesto mreže znakov in pomenov, v katero bi se lahko vpenjali z lastnimi razmisleki, na pladnju servirata zaključeno celoto, ki jo lahko sprejmemo ali zavrnemo. Ne glede na izbiro bomo dvorano zapustili zafrustrirani.

Tri ladje vstopijo v bar. Naročijo, spijejo, plačajo. Grejo. Nam pa ni čisto jasno, zakaj smo jih opazovali.

V globinah banalnosti se je potapljala Zala Julija Kavčič.

_______

foto: Nada Žgank

Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.