Recenzija predstave ZADETI (Dve ali tri besede o ekstatični moškosti) Daniela Victorie, Michała Salwińskega in Aljoše Lovrića Krapeža uprizorjene 20. avgusta 2023 v Plesnem teatru Ljubljana.

Zdi se, da je te dni vse težje biti srečen, da si moški. Navigirati moraš mučne moške pogovore o šraufanju in pasmah avtomobilov, ki si jih nisi nikoli uspel zapomniti. Svobodni trg ti ne ponuja delovnih brigad, v katerih bi s krampom in lopato lahko dokazal družbotvornost svoje moškosti. In nato za tolažbo od lastnega fotra namesto objema dobiš kepico – no, tako so mi vsaj povedali. Celo Ken, čigar neizpodbitno možate trebušne mišice te dni sijejo z obcestnih plakatov, je ob soočenju z lastno moškostjo fasal eksistencialko.

Moški si samo toliko, kolikor si moški za druge moške. Moškost moških pa se giblje v striktnih okvirih, ki jih je skupaj zbil moškocentrični družbeni ustroj. Kot je sklepati po nemalo moško frustriranih internetnih luknjah in moško terapevtskih podkastih, pa dotični sistem moškim ni preveč prijazen. Kdaj lahko moški moškega po moško objame in se v njegovih moških rokah po moško razjoka? Kontradikcija moškosti pač narekuje, da je vstopanje v neposredno bližino drugega moškega telesa upravičeno le v primeru, da ga prav po moško udariš po gobcu.

Trije moški, ki nas pričakajo na odru Plesnega teatra Ljubljana, pa bodo naredili korak dlje. Združili bodo moške moči in jih v verigi fizičnih trkov in reakcij spojili v eno veliko moško ekstazo, s katero se bodo zadeli.

Do te točke si se, draga poslušalka, grizla in tepla z nadležno ponavljajočim se tekstom, ki se je vrtel okrog enega besednega korena in vsake toliko pobožal s kakšno šalo. V tvojih možganih se nemara poraja prijeten konflikt odzivov na prebrano, ki te hkrati frustrira in (upam) vsaj malo vznemirja. Da bi se zadeli, so performerji ubrali prav takšno strategijo: pendulum moškosti, ki je navadno zataknjen v nebrzdani agresiji, z vso močjo zanihajo v silovito nežnost in spet nazaj. Zaletavajo se eden v drugega. Podirajo se po tleh, kjer obležijo v objemu. Sledi poljub na čelo. Poljubu sledi ugriz v uho. Skoraj senzualen izdih zadovoljstva preseka krik bolečine. V tišini dvorane nas doseže vsako drgnenje kože in godrnjanje, ki bi ga lahko pripisali tako užitku kot naporu. Neizrečene, a vsem nekako jasne meje, ki v moških slačilnicah udarce po riti in izzivalno šlatanje opredeljujejo kot 'ne gej', so popolnoma izbrisane.

Da bi dosegli ekstazo, performerji Daniel Victoria, Michał Salwiński in Aljoša Lovrić Krapež podlegajo pogosto nasilnim impulzom, ki jih obča zavest povezuje z moškostjo. A kljub naskakovanju in valjanju po tleh je dinamika, ki vznika med njimi, popolno nasprotje borbe za dominacijo, v kakršni bi se podobne geste sicer pojavljale. Ker pa takšno dokazovanje performerja izmuči in prešvica, se trenutki pomiritve in naklonjenosti ponudijo kot samoumevni razvoj moškosti, ki je utrujena od same sebe. Performerji moškost na novo vzpostavljajo z odpiranjem prostora, v katerem moškost nasproti drugi ne nastopa tekmovalno, ampak se skupaj z njo pogaja in jo – neobremenjeno – moško objame.

Zadetost Zadetih afirmira konvencionalno izrazje moškosti, hkrati pa ji odpira alternativne komunikacijske kanale, po katerih lahko vanjo priteka in se z njo spaja nežnost – tako postane ekipni šport, ki deluje po principu vsi za enega in eden za vse. Zato velja z odprtimi rokami sprejeti mošketirstvo: Kušnite torej kolega in se s prijatelji povaljajte po tleh. Zgrabite zadnjico! Pobožajte! Ugriznite! Ugodite vsakemu impulzu in sprejmite tistega, ki mu je podlegel drugi. Ekstaza je tako zelo blizu: čaka v objemu drugega moškega.

Grizla je Zala Julija Kavčič.

_______

foto: Nada Žgank

Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.