Recenzija performativne intervencije Valentine Medda Zdravilne intervencije za domače rane, izvedene v soboto, 19. 8. 2023, v Stari mestni elektrarni.

Kaj, če na ogrodje stavbe pogledamo kot na telo, ki je prehajalo med fazami, od uglednega električnega inženirja do skladiščnika in vse do sodobnega umetnika uprizoritvenih praks. Vidne so nam zunanje praske in razpoke, ki so nastale v tem živem procesu. Pri ljudeh sta to odrgnina na kolenu in modrica na čelu, ko se mirna vožnja s kolesom spremeni v manj prijeten padec ali pa se nepazljiva hoja po cesti zaustavi z donečim zvenom v glavi ob trku v prometni znak. Mi se v takih situacijah odzovemo z jokom, jezo, smehom, s katerimi damo drugim vedeti »tukaj sem, zavedam se tega, kar se mi je zgodilo, in to zdaj v takšni ali drugačni obliki izražam navzven.« Če nam to na daljši rok še vedno povzroča težave v gibu ali razmišljanju, pa se lahko zatečemo k različnim oblikam zdravljenja. Kako pa bi to lahko prenesli na opečnate zidove, ki kljub preteklemu turbulentnemu dogajanju ostajajo pri miru, razen ko jih gradbena dela začasno pretresejo. Bi to lahko dosegli z zdravilno intervencijo in tako zgradili most med organskim in neorganskim?

Valentina Medda se je s svojo performativno intervencijo poigravala z mejo med sodobno znanostjo in alternativnimi metodami. Za telo, na katero je aplicirala svojo zdravilno metodo, si je izbrala Staro mestno elektrarno in v njene razpokane stene sistematično zabadala akupunkturne igle. Te naj bi po kitajski tradiciji v trpečem sproščale blokade energije či, ki po telesu potuje po energetskih kanalih, meridianih oziroma povezovalcih akupunkturnih točk, zahodna medicina pa ta proces priznava kot sprostitveno tehniko mišic. Razpoke v steni, ki jih je pri svoji metodi uporabila Medda, se zdijo prikladnejše od premišljeno izbranih energetskih polj, ki so ji zaradi trde strukture materialov ostala nedostopna.

Prisotni smo se ji z daljnogledi lahko približali in jo spremljali od začetka do konca razpoke. No, eni bolj kot drugi, saj je po desetih minutah pozornost začela pojenjati, tišino je zamenjal klepet in daljnoglede pijača v bližnjem baru. To lahko pripišemo slabi vidljivosti, majhnemu številu daljnogledov ali pa monotonemu početju, ki bi ga lahko popestrila soudeležba prisotnih opazovalcev. Za njo so tako ostale samo iglice v steni, ki lahko brez vsebinskega uvoda spominjajo na neizpeljan šiviljski projekt.

Ob upoštevanju nasprotja med gospodarstvom in umetnostjo, ki bi umetnici lahko služil kot performativni uvod, pa se njeno igrivo početje zares spremeni v spiritualno prenovo. S svojo industrijsko arhitekturno podobo elektrarna stoji kot primer sobivanja gospodarstva in umetnosti. Italijanska umetnica je simbolično zapolnila mesta uhajanja energije, ki so nastala ravno z menjavo električnega generatorja, ki je v preteklosti omogočal proizvodnjo elektrike za območje Ljubljane. S tem je zdravilni performans povezal rez med gospodarsko preteklostjo, ki je začela stavbi bolj škoditi kot pa ohranjati njeno integriteto, ter med sodobno umetnostjo, ki s tem pravi: »zavedam se tega, kar je bilo, a obsojam tvojo lansko malomarnost in prevzemam tvoje mesto.«

Mesto je torej zapolnjeno, kljub temu da ideja v tej performativni izvedbi ni povsem zaživela, pa jo je bilo moč čutiti na celotni izvedbi Mladih levov. Vseeno pa ne bi škodilo, če bi razpoke zapolnili še z malto ali podobnim materialom, da ne bo ponovno prišlo do uhajanja.

Či je sproščala Erika Dizdarević.

_______

foto: Nada Žgank

Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.