Recenzija predstave Telotelotelotelo Daga Taeldemana in Andrewa Van Ostadea, uprizorjene 20. avgusta 2022 v Lutkovnem gledališču Ljubljana.

V trenutku začetka predstave na odrišče prikorakata glasbenika Dag Taeldeman in Andrew Van Ostade, ki se zaustavita šele tik pred publiko. Pri tem bežno prestopita krožno črto na tleh, ki vizualno zamejuje rob prizorišča. Kot bi hotela namigniti, da med predstavo lahko pričakujemo stik – morda celo spoj? – prostora izvedbe s sedišči gledalcev, kar bi odrsko situacijo preobrazilo v participatorno uprizoritev. Ob tem akterja ne mirujeta, pač pa v hitrem prestopanju sem ter tja s publiko vzpostavita stalno premikajoč se očesni stik. Kmalu zatem zavzameta poziciji drug nasproti drugemu, vsak za svojim mikrofonom, sredino odra pa pustita prazno, kar še podkrepi napetost atmosfere pričakovanja. Začneta izgovarjati mantro predstave, ki jo kmalu pospremi hiter trancerski beat, po glasbenem uvodu pa na prizorišče vstopi še plesalec Matteo Sedda, čigar telo z repetitivnim gibanjem odzvanja ritem glasbe.

Ker predstava v prvi plan postavlja telesno izkušnjo sodelujočih in opazujočih, se je bomo lotili z gledišča uporabe in izkoristka uprizoritvenega prostora ter njegovega vpliva na doživljanje in vživitev gledalca. V prvih trenutkih je uprizoritveni prostor jasno vzpostavljen kot frontalen, kar glede na naravo izhajanja iz zdravilnega plesa tarantele – kot nam da vedeti obpredstavno besedilo – nemara ni najboljša rešitev. Očesni stik performerjev z občinstvom nas ni aktivno povabil v deljenje odrske izkušnje, pač pa je ostal zgolj na ravni podobe. Dejstvo, da se nihče ni mogel upreti vsaj mrvici miganja v ritmu s prsti ali tapkanjem z nogo, bi nastopajoči lahko uporabili sebi v prid. Kljub draženju čutov gledalca z glasbo in lučmi – pri čemer nam je neokorteks skorajda razneslo – se v predstavo nismo mogli vključiti fizično, kar je precej ohromilo smisel zdravilne izkušnje plesa oziroma ironično poimenovane plesne kuge, ki zajame vse, ki ji stopijo na pot. Ples kot nekaj, kar je vseobsegajoče in v maničnem zamaknjenju požira mimoidoče, je v predstavi od nas sterilno ločen. Cilja le na učinke na daljavo, ki so jih sposobni proizvesti naši zrcalni nevroni.

V drugem delu predstave naše upanje po spremembi prostorske dinamike ponudi prihod s tančico prekrite sopranistke Lies Vandewege, ki se bolj kot vsi ostali akterji približa občinstvu in vzpostavi direktno in nepremično prezenco. A tudi ona ne preči krožne linije na tleh! Čez čas kot satelit prične v nadzemeljski maniri krožiti okrog prizorišča s pogledom, uperjenim v gibalca. Slednji nadaljuje svoj ponavljajoči se ples z drobci neprikladnih vogue in ilustrativno-mimetičnih izsekov, ki zmotijo repetitivno gibanje udejanjanja plesne mrzlice. S pevkinim kroženjem je prizorišče od nas še bolj nazorno distancirano. Zdaj smo deležni celo fizične prepreke, ki nas ločuje od sveta ritualnega plesa. Izolacija gledalcev je torej na začetku nakazana, v času trajanja predstave pa se še vizualno in performativno zaostri. Fokus uprizoritvenega dogajanja je ves čas zamejen zgolj na dogajanje znotraj krožno zamejenega prizorišča, gledalci pa tako do konca ostanemo zunaj, kar ohromi sicer velik potencial predstave.

Pisala je Katarina Bogataj.

_______

foto: Nada Žgank

Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.