VELIMIR HLEBNIKOV: RADIO PRIHODNOSTI

“Radio prihodnosti – poglavitno drevo zavesti – bo začel upravljanje brezmejnih nalog in združil človeštvo.

Okoli glavne postaje Radia, te trdnjave železa, kjer štrlijo oblaki žic kakor lasje, bo bržkone narisan par kosti, lobanja in znani napis: »Previdno«, kajti najmanjša zaustavitev v delovanju Radia bi povzročila duhovni mrk vse dežele, začasno izgubo njene zavesti.

Radio bo postal duhovno sonce dežele, veliki čarodej in čarovnik.

Predstavimo si glavno postajo Radia: v zraku pajčevina zvez, oblak bliskov, ki zdaj ugašajo, zdaj spet se prižigajo in prehajajo z enega konca stavbe na drugega. Modra krogla kroglastega bliska, ki visi v zraku kakor plašna ptica, pošev prepleteno vrvje.

Iz te točke zemeljske krogle vsak dan, podobne pomladnemu preletu ptic, letijo jate novic iz življenja duha.

V tej reki bliskovitih ptic duh premaguje moč, dober nasvet pa grožnje.

Dela umetnikov peresa in čopiča, odkritja umetnikov misli (Mečnikova, Einsteina), ki mahoma ponesejo človeštvo proti novim obrežjem …

Nasveti iz vsakdanjega življenja se izmenjujejo s članki državljanov snežnih višav človeškega duha. Grebeni valov znanstvenega morja pljuskajo čez celo deželo h krajevnim postajam Radia, da bi še isti dan postali črke na temnem platnu velikanskih knjig, višjih od hiš, ki se dvigajo na trgih vasi in počasi obračajo liste. //

Zdaj znajo pošiljati občutke za okus – za preprosto, slabo, čeprav zdravo kosilo bo Radio z žarki odposlal okusno sanjo, privid čisto drugih občutkov okušanja.

Ljudje bodo pili vodo, a zdelo se jim bo, da je pred njimi vino. Nasitno in preprosto kosilo si bo nadelo videz razkošne gostije … To bo dalo Radiu še večjo oblast nad zavestjo dežele …

In nazadnje – v roke Radia bo prešla ljudska prosveta. Vrhovni svet za znanost bo razpošiljal naloge in berila za vse šole v deželi, tako višje kot nižje.

Učitelj bo samo spremljevalec tega pouka. Vsakodnevni poleti nalog in učbenikov čez nebo do vaških šol po deželi, povezovanje njene zavesti v eno samo voljo.

Tako bo Radio skoval nepretrgane člene verige svetovne duše in združil vse človeštvo.”

 

To utopično vizijo iz leta 1921 je Velimir Hlebnikov zapisal v eseju RADIO PRIHODNOSTI. Brezžični medij naj bi združil človeštvo preko univerzalnega prenosa teksta, zvoka, slike, okusa in vonja.

Ostali utopični projekti Hlebnikovega so vključevali predlog, da bi »izmerili količino dela ne s časom, ampak s številom udarcev srca. Izmeriti vrednost stvari s številom udarcev srca, ki jih človek porabi na tej vrednosti«. In prav tako: »Izmenjevati delo in storitve glede na izmenjavo srčnih utripov. Oceniti vsako delo s številom srčnih utripov – denarno enoto prihodnosti, v kateri so vsi enako bogati …« (Collected Works I: 357, 360). S tem postanejo srčni biti merilne enote za pravice in dolžnosti človeškega dela. Zato Hlebnikov v Ladomirju – temu utopičnem epu sinteze znanosti, mistike in revolucije napiše: “Grad svoje vrednosti zgradi si, delavec/ iz kamenja, bitja srca.”

Arhitekturne vizije Hlebnikova (recimo v pesmi Mesto prihodnosti) vključujejo domovanja v obliki steklenih panjev, kjer se vsaka enota panja lahko po volji pricepi in odcepi, kar bi dovoljevalo stanovalcem, da se premikajo in letijo s svojim celotnim stanovanjem iz ene stavbe v drugo (ali iz ene države v drugo). Med drugim je hotel odkriti univerzalni jezik, transracionalni oziroma zaumni jezik in tudi zapisoval abecedo tega “jezika zvezd” …

Še bolj zanimiva pa je njegova definicija “samozadostne besede" (samovitoye slovo) onstran dnevnega življenja in vsakodnevne uporabe:

“Odkriti, ne da bi prekinili krog korenin, filozofski kamen za preobrazbo vseh slovanskih besed, eno v druge – prosto spajanje slovanskih besed – to je moje stališče glede besede. To je samozadostna beseda onstran dnevnega življenja in vsakodnevne uporabe.”

Zagovarjal je inherentno modrost jezika, “ki je modrost, saj je sam nekoč bil del narave”. Drugje sprašuje: “Kaj je bolje univerzalen pokol ali univerzalen jezik?” ali pa: “Modrost jezika je predhodna modrosti znanosti”. Poskusil je definirati osnovne enote jezika kot takega in govoril, da je jezik sestavljen iz treh delov: “iz dela za uho, za intelekt in kot prehod za usodo”.

Znanstvenike in umetnike je Hlebnikov dojemal kot nosilce zakodiranih sporočil, ki zaradi ekskluzivnosti tega koda ohranjajo kot magi svojo moč. V tem smislu je poezija kot jo razume Hlebnikov, lahko nekakšna enkripcija jezika. Istočasno pa je dojemal besedo kot vir energije: “Beseda vodi možgane, možgani - roke, roke - kraljestva. Most do samozadostnega kraljestva je samozadosten govor.”

////////////////////////////////////////////////////////////////

Muzika: DarkwoodDub: Elektro-pionir

////////////////////////////////////////////////////////////////

Človek, ki je omogočil Hlebnikove vizije pa ni nihče drug kot izumitelj radia in telekomunikacij, indukcijskega motorja in energetskih sistemov, ki so mu sledila, daljinskega upravljanja in resonančnega transformatorja: elektro-pionir, pesnik in iznajditelj Nikola Tesla …

Znano je, da Nikola Tesla nikoli ni nastopil na radiu in niti en zvočni zapis njegovega glasu, kaj šele kak video, ne obstaja. Po tem ko je iz ruševin njegovega življenjskega projekta stolpa Wardenclyffe (nedokončane svetovne brezžične postaje) zrasla Radio Corporation of America, ga je njihov predstavnik leta 1921 povabil, če bi preko njihove nove radijske mreže nagovoril “našo nevidno publiko”, na kar je Tesla odvrnil:

////////////////////////////////////////////////////////////////

“Pred enaindvajsetimi leti sem obljubil prijatelju, pokojnemu J.P.Morganu, da bo moj svetovni sistem, ki se je takrat gradil, omogočil prenos naročnikovega glasu na katerokoli točko planeta …  Raje bi počakal na dovršitev svojega projekta preden naslavljam nevidno občinstvo in vas prosim, da mi oprostite. Iskreno vaš, N. Tesla.”

////////////////////////////////////////////////////////////////

Zdelo sem nam je, da je skrajni čas, da se izumitelja radia končno spusti na radio …

////////////////////////////////////////////////////////////////

“Ob vsej brezštevilni pestrosti pojavov, ki jih narava predstavlja našim čutom, nas niti eden ne navdaja z večjim začudenjem kot tisto nepredstavljivo kompleksno gibanje, ki ga v celoti označujemo kot človeško življenje. Njegov skrivnosten izvor je zakrit z večno nepredirno meglo preteklosti, njegov značaj nerazumljiv zaradi njegove lastne neskončne zapletenosti, in njegov cilj je skrit v nezamisljivih globinah prihodnosti. Od kod prihaja? Kaj je? K čemu stremi? (...)

Čeprav morda nikdar ne bomo zmožni razumeti človeškega življenja, zagotovo vemo, da je gibanje, kakršnokoli naj bo. Obstoj gibanja neizbežno predpostavlja telo, ki je gibano in silo, ki ga giba. Torej, kjerkoli je življenje, obstaja masa, ki jo premika sila. Vsa masa ima inercijo, vsaka sila teži k vztrajanju. Po zaslugi te splošne značilnosti in pogoja, se telo, naj se premika ali miruje, nagiba k ohranjanju istega stanja, in sila, ki se manifestira kjerkoli in preko kateregakoli vzroka, proizvaja enakovredno nasprotno silo, kot absolutna nujnost pa iz tega sledi, da vsako gibanje v naravi mora biti ritmično. (...) Kaže se nam v vsem kar zaznavamo – v gibanju planeta, v naraščanju in upadanju morske gladine, v odmevanju zraka, v nihanju nihaja, v oscilacijah električnega toka, ter v neskončno raznolikih pojavih organskega življenja. Mar celotno človeško življenje ne priča o tem? Rojstvo, rast, starost in smrt posameznika, družine, rase, naroda, kaj je to vse to, če ne ritem?«

////////////////////////////////////////////////////////////////

Tako se začne Teslov esej Problem povečanja človeške energije iz leta 1900, kjer Tesla razume človeštvo kot maso, ki jo giba sila. Za Teslo je ta sila sila napredka, ki pa jo zavira sila trenja. Da bi povečali človeško energijo, lahko povečamo maso, torej izničimo lakoto, zagotovimo čisto pitno vodo, zmanjšamo odvisnosti in razumemo, da bi moral “vsak gledati na svoje telo kot neprecenljivo darilo od nekoga, ki ga nadvse ljubi, kot čudovito umetniško delo, neopisljive lepote in mojstrstva onstran človeške predstavnosti, ter tako delikatno in krhko, da ga lahko beseda, dih, pogled, ne, že misel, poškoduje.“ To je prvi problem, ki ga Tesla predlaga rešiti z električnim gnojenjem zemlje, dezinfekcijo vode in z vzpodbujanjem pradavnih etičnih načel znanosti, religije in higiene.

Drugi problem obsega zmanjšanje sile trenja, ki predstavlja nevednost, nasilje in hegemonije izkoriščanja v obliki vojn. Tesla tukaj med drugim predlaga, da bi roboti sčasoma, v procesu počasne razorožitve, nadomestili vojake, ter spremenili prakso vojn v analogijo nogometne tekme med narodi brez nepotrebnih smrtnih žrtev.

Tretji problem pa je rešljiv s povečanjem sile napredka („sile, ki pospešuje človeško maso“), kar bi predstavljal prav njegov neuresničen sistem brezžičnega prenosa energije, ki bi najučinkoviteje združil „vse različne elemente človeštva“. Ob motrenju zadnjih dveh problemov, glede širitve vojne industrije in analogije Teslovega sistema, ki je okrnjeno uresničen v fenomenu interneta; medija, ki nas virtualno povezuje (in nadzoruje), pa čeprav ostajamo drug drugemu tujci ali se skozenj ta tujost celo še povečuje; se vedno znova po začaranem krogu vračamu na prvi problem; povečanja človeške mase, ki je brez uvedbe tretjega, povečanje sile napredka z brezžično distribucijo energije in komunikacije, po Tesli nerešljiv.

Zato se Tesla, kot pravi legenda, odloči s kapitalom investitorjev omogočiti stanje razmer, kjer kapital postane nepotreben. Da bi lahko izničili lakoto (ali kot bi rekel Marx: zagotovili osnovne materialne pogoje človeštva) potrebujemo univerzalno razsvetljenje (univerzalni način distribucije energije brez uničevanja katerekoli snovi pri proizvodnji in distribuciji), ki bi preobrazilo vse človeške odnose in zagotovilo vsem poceni dostopno energijo, za vedno spremenilo ekonomijo, proizvodnjo vsega, ter posledično potencialno zrušilo ali preobrazilo kapitalizem.

Demonstracijo brezžičnega prenosa energije (prenos zvoka in telekomunikacij, prenos slike (kasneje televizije) in energije v industrijske namene) je hotel udejanjiti istočasno v enem sistemu, ki bi povezal ves svet na en mah, saj bi se samo tako lahko zaščitil pred „nezakonitim prisvajanjem njegovih izumov in patentnih pravic“.

V ta namen je potreboval enormne količine denarja, ki pa ga, kolikor so takšne vsote dostopne zgolj nerazsvetljenim velekapitalistom, ni mogel zlahka dobiti. Moral je torej najti enega izmed njih, ki bi ga lahko z močjo svojih besed in impresivnostjo svojih dotedanjih izumov prepričal, da investira ogromne količine denarja v radikalno preobrazbo izjemno profitabilnega sistema distribucije energije, ki se je razvil ravno na podlagi Teslovega izuma indukcijskega motorja. Že ta trifazni sistem na katerem še vedno temelji današnja elektroenergetika, je omogočil prenos izmeničnega toka v industrijske namene na velike razdalje preko daljnovodov iz bakrenih žic. Drugič Tesli ni uspelo. Kmalu zatem ko je omogočil izjemen razvoj industrije bakra, je odkril, da bi šlo tudi brez žic. Predlagal je izgradnjo svetovnega brezžičnega sistema, vzpostavljenega skozi mrežo petih oddajnih stolpov taktično razporejenih po Zemlji. “Poleg tistega pri New Yorku še pri Amsterdamu, na Kitajskem in na obeh zemeljskih tečajih” (Detela). Ta sistem se je le začasno materializiral v nikoli končanem stolpu Wardenclyffe, ki so ga podrli upravniki hotela Waldorf Astorie 4. Julija 1917 brez Teslove vednosti, da bi s tem odplačali njegove hotelske račune.  

Gradnjo stolpa je od 1901-1903 financiral najvplivnejši bančnik ZDA in ustanovitelj korporacije J.P. Morgan, misleč, da Tesla dela na radio-telegrafski povezavi do Evrope. Ko je Teslo prehitel Guillermo Marconi, ki je z uporabo Teslovih patentov čez Atlantik poslal črko S, je Morgan svoje investicije presedlal nanj ter pustil, da projekt Wardenclyffe propade, z njim pa tudi Tesla sam. Morganu je povsem zadostovala privatna telegrafska linija za takojšnji prenos borznih podatkov iz Anglije v Ameriko.

Od te točke je bil Tesla blokiran, cenzuriran in do pred kratkim karseda natančno odstranjen iz zgodovine. Čeprav Tesla v zadnjih dveh desetletjih doživlja come-back, njegov celoten opus, ki je od prejšnjega leta prešel v javno domeno in je prost avtorskih pravic, še vedno ni dostopen v celoti, niti objavljen, za kar je gotovo kriv malomaren odnos Muzeja Nikole Tesle v Beogradu in tudi tajne obveščevalne sile zgodovine. Ali kot pravi Andrej Detela v spremni besedi k slovenski izdaji Mojih izumov:

////////////////////////////////////////////////////////////////

„Večina zapisov (menda je za seboj pustil kar dvesto tisoč popisanih listov) še ni raziskana; razlog je preprost: ni preučevalcev, ki bi jih razumeli.“

“Tesla je nerazložljiv v okviru privzetega znanja, in prav to je tisto, kar je pri njem najlepše. Znanstveni filistri se ga previdno izogibajo, ker je imel tako samosvoj znanstveni jezik, da ga razume le malokdo, ki se je tako kot on učil predvsem neposredno iz narave.”

////////////////////////////////////////////////////////////////

Vse do Morganove smrti (1912), je Tesla Morganu pošiljal obupana pisma, ki konstituirajo fragment verjetno največje nenapisane tragedije 20.stoletja. Kot kak Faust je rotil nepremakljivega Mefista, naj mu vendar vsaj z minimalno vsoto pomaga končati začeto „veliko delo“, saj bi človeštvo v tem primeru napredovalo stoletja in njemu zagotovilo „nesmrtno krono“, „spomenik v neminljivi obliki“: 

////////////////////////////////////////////////////////////////

„Gospod Morgan, naj vam še enkrat povem, da sem izpopolnil največji izum vseh časov – transmisija električne energije brez žic na katerokoli razdaljo; delo, ki mi je vzelo 10 let življenja. To je davno iskani kamen modrosti. Moram končati postajo in v enem zamahu bo človeštvo napredovalo stoletja. Trenutno sem edini na tej zemlji, ki ima posebno znanje in zmožnost za doseg tega čudeža; nov poskus morda ne bo možen naslednjih sto let. Pomagajte mi končati veliko delo ali umaknite ovire na moji poti!”

////////////////////////////////////////////////////////////////

Morgan je ostal nepopustljiv.

Boj za Wardenclyffe, boj za „univerzalno razsvetljenje“, se izkaže kot boj za preobrazbo največjega živečega kapitalista v dejanskega in ne samo deklariranega filantropa. Žal se je izkazalo, da je težje spremeniti mnenje oblastnika kot razsvetliti celo zemeljsko oblo ali zagotoviti osnovne materialne potrebe človeštva z znanstveno izvedljivimi sredstvi. Ne pozabimo, da je Tesla razpolagal z znanjem in instrumenti, ki jih do danes na isti ravni ni ponovil še nihče in da je za vse, kar je izumil moral sproti izumljati tudi nov jezik električnih procesov. Jezik za znanost, ki sploh še ni obstajala. Matematičnih ali fizikalnih definicij, na podlagi katerih je snoval svoje sisteme ni nikdar zapisal, ali pa so zapisi cenzurirani in/ali doslej neobjavljeni, čeprav je na svoj 81. rojstni dan razglasil, da bo njegova „dinamična teorija gravitacije“ kmalu objavljena svetu. To naj bi bila teorija, ki bi natančno razložila razmerja med prostorom, časom, maso, gravitacijo, svetlobo in elektro-magnetizmom, torej mrzlično iskani sveti gral fizike.

Kot pravi Detela: „Njegova matematična metoda je še dandanes velika neznanka. (...) Vsa njegova odkritja do tega trenutka preveva še nedoseženo spoznanje o tem, kako narava doživlja čas. V veliki meri je uporabljal Helmholtzovo teorijo resonanc, ki jo je postopoma razvil v teorijo diskretnih resonančnih krogov, ki so med seboj v določenem časovnem sinhronizmu.“

»Razumevanje izvorne praznine omogoča zrenje tega, kar je Tesla imenoval eter in kar seveda ni isto kot Einsteinov zavržen koncept »etra«. Po Tesli se materija rojeva iz etra na osnovi resonanc (oziroma časovnega sinhronizma) med parcialnimi fizikalnimi sistemi in se nenehno vrača nazaj v brezoblični eter. (Če ni resonanc, se po Tesli materija ne manifestira, tedaj eter ostane na prikriti, nemanifestirani ravni). Teslov eter je poln življenjske moči, ki se obnavlja v sebi lastni, inherentni živosti – a tega ne moremo pojasniti z referenčnim okvirom zunaj te živosti same.«

Eter je po Tesli metamedij vseh energetskih prenosov in gravitacija je tako samo »univerzalna kompresija« etra. Njegova navzočnost velike gostote je, kar omeji svetlobno hitrost, ki je prav zaradi Etra, ki jo upočasnjuje, konstantna.

Tesla je pisal leta 1934:

////////////////////////////////////////////////////////////////

»Svetloba ne more biti nič drugega kot longitudinalna motnja v etru, vključujoč izmenične kompresije in redčitve. Z drugimi besedami, svetloba ne more biti nič drugega kot (nekaj analognega kot) zvočni val v etru. (Torej) svetloba potuje z isto hitrostjo ne glede na naravo vira. Takšno konstantno hitrost se lahko razloži samo, če predpostavimo, da je odvisna samo od fizikalnih značilnosti medija, prav posebej od gostote in elastiče sile.«

////////////////////////////////////////////////////////////////

Na koncu eseja Problem povečanja človeške energije, ki je hkrati sežetek spoznanj iz Colorado Springsa, kjer je odkril resonančno frekvenco Zemlje, tako kot reklama za nov brezžičen sistem distribucije energije, filozofski traktat in načrt za rešitev energetskih problemov človeštva, Tesla pravi:

////////////////////////////////////////////////////////////////

„Odkar je bilo dokazano, v nasprotju z uveljavljenim mnenjem, da so nizki in lahko dosegljivi predeli atmosfere lahko električni prevodniki, je postal prenos električne energije brez žic racionalna naloga inženirja, ki po pomembnosti presega vse ostale. Njena praktična izpolnitev bi pomenila, da bi bila energija dostopna človeku v uporabo na katerikoli točki oble, ne v malih količinah, ki bi jih ustrezni stroji lahko črpali iz okoljskega medija, ampak v praktično neomejenih količinah, iz slapov. Izvoz energije bi tako postal osnovni vir zaslužka za mnogo ugodno ležečih držav kot ZDA, Kanada, Srednja in Južna Amerika, Švica in Švedska. Ljudje bi se lahko nastanili povsod, le z malo truda gnojili in namakali zemljo, in spreminjali gole puščave v vrtove, tako bi se celotna obla spremenila in postala ustreznejše prebivališče za človeka. (...) Verjetno je, da bomo kmalu imeli na razpolago samodelujoč toplotni motor, ki bo zmožen črpati skromne količine energije iz okoljskega medija. (...) Drugi viri energije se lahko odprejo, in odkrijemo lahko nove metode pridobivanja energije iz sonca, ampak niti en sam od teh ali podobnih dosežkov ne bi bil enako pomemben kot prenos energije na katerokoli točko skozi medij. Ne morem si predstavljati nobenega tehničnega napredka, ki bi združil različne elemente človeštva bolj učinkovito kot tale, ali ki bi bolj prispeval k ekonomizaciji človeške energije. To bi bil najboljši način povečanja sile ki pospešuje človeško maso. Sam moralni vpliv takšnega radikalnega odklona bi bil neizračunljiv. Po drugi strani pa, če bi na katerikoli točki oble lahko pridobivali energijo v omejenih količinah iz okoljskega medija s samodelujočim strojem ali kako drugače, bodo razmere ostale nespremenjene. Človeško delovanje bo povečano, a ljudje si bodo ostali tujci, kakršni so bili doslej.”

////////////////////////////////////////////////////////////////

Torej, kot piše Tesla leta 1900, uporaba samo-delujočega stroja, ki bi črpal majhne količine iz naravnega medija (torej Prostora samega ali Etra) ne bi prinesel takšne radikalne globalne spremembe človeških odnosov kot uresničitev njegovega načrta vzpostavitve svetovnega brezžičnega sistema distribucije (in morda tudi produkcije) energije.

Za učinkovito demonstracijo novega sistema bi Tesla moral zgraditi vsaj dva stolpa kot je Wardenclyffe, enega v Ameriki in enega v Evropu ali Aziji. Kar pa bi verjetno predpostavljalo razsvetljen dogovor med vsaj dvema državama in posledično ogromno koncentracijo in centralizacijo moči za “ugodno ležeče države” kot ugotavlja sam. Odnosi bi bili zaradi konstantne povezanosti in energetske oskrbe radikalno spremenjeni, samo kako? Sto let kasneje po izkušnji interneta in globalne obveščevalne industrije masovnega nadzora, tako kot dejstva da internet praktično že je globalna država; velike ideje združevanja in univerzalnih jezikov razsvetljenj lahko delujejo kot epske distopije info-aparthaida in ne opevan raj novih skupnosti vednosti in miru, kot je sanjal Tesla.

Tudi vsesplošna militarizacija interneta ki smo ji priča, tako kot komercializacija in poblagovljenje vsega živega in vseh pogojev bivanja, ne obetajo prav hitre uresničitve Teslovega sna po univerzalnem miru, razsvetljenju in razumevanju. Če potegnemo analogijo z internetom in človeškimi trendi nadzora, ni nobenega razloga, zakaj ne bi internetni ponudniki ali elektro-korporacije (podprte s sankcionirano uporabo nasilja države) preprosto zaračunavale tako brezžično preneseno energijo kot to trenutno počnejo.  Ta sen o popolnoma brezplačni energiji je eden od mitov, ki jih Teslov sistem odpira in generira, sam pa glede svojega globalnega brezžičnega sistema izrecno govori o “neomejeni poceni energiji prenešeni brezžično z manj kot 5 procentno izgubo”. Po drugi strani pa, kaj bi določenim razsvetljenim posameznikom preprečilo preprosto shekat energijo poslano na tak način in jo uporabljati in distribuirati “ilegalno”? Ne vemo, ker ne vemo, kako dejansko je ali bi delovalo. V vsakem primeru: Tesla nam je s svojim delom zapustil tako ključ do osvoboditve in obrambe kot tudi orožje do lastnega suženjstva.

Sam je v avtobiografiji Moji izumi leta 1919 napisal:

////////////////////////////////////////////////////////////////

“Soočamo se z resnimi problemi, ki jih ne moremo rešiti zgolj z zagotavljanjem materialne eksistence, naj gre še za tako obilje. Prav nasprotno, napredek v tej smeri je povezan s številnimi grožnjami in pastmi, ki niso nič manj nevarne od onih, porojenih iz pomanjkanja in trpljenja. Če bi uspeli sprostiti energijo atomov ali odkrili kak drug način za proizvajanje neomejene količine poceni energije kjer koli na planetu, bi ta dosežek lahko človeštvu namesto blagoslova prinesel potop in izzval razdor in anarhijo, kar bi končno pripeljalo do ustoličenja osovraženega režima moči. Največjo korist bodo prinesle tehnične izboljšave, ki bodo težile k poenotenju in harmoniji, in moj brezžični oddajnik je poudarjeno tovrstno naravnan. Z njegovo pomočjo bosta človeški glas in podoba segla povsod in tovarne bodo tisoče kilometrov stran od slapa, ki jih bo poganjal; zračne naprave bodo brez prestanka letale okrog zemlje in z energijo sonca bomo nadzorovano gradili jezera in reke, da bomo tako pridobili pogonsko silo in puščave spremenili v rodovitno prst.“

////////////////////////////////////////////////////////////////

Tako Teslov sistem kot Hlebnikova vizija anticipirata brezžično oddajanje informacij (pri Tesli pa tudi energije) po vsem svetu kot sredstvo globalne revolucije. Pri tem svoja modela izgrajujeta na mreži redkih megalomanskih oddajnikov, ki pa bodo, kot je v času srečnih porok transnacionalnih megakorporacij in nacionalnih obvaščevalnih agencij jasno bolj kot kadarkoli prej, vselej nujno podvrženi nasilju vse bolj centralizirane oblasti in kapitala. Zdi se torej, da je za morebitno realizacijo njunega modela potrebno premakniti paradigmo iz decentraliziranega konzuma informacij in energije na njuno decentralizirano produkcijo. Postopna avtonomizacija (proizvodnje in distribucije energije in informacij) manjših skupnosti preko Teslovega “samodelujočega stroja, ki črpa energijo iz okoljskega medija”, ter neodvisno povezovanje teh skupnosti v globalne skupnosti odpora, bi lahko razvilo emancipatorne potenciale, kot sta si jih želela. Proces torej, ki se je marsikje že začel in ki predstavlja avtonomne cone “električnega socializma” sredi puščave “korporativnega produktivizma”. Zdaj ob izkušnjah “ekonomskih totalitarizmov” kot edino rešitev proti “osovraženim režimom moči” lahko vidimo morda le decentralizacijo energetskih in informacijskih produkcijsko-distribucijskih sredstev.

V “izničitvi razdalje” kot take, v uresničitvi brezžične medpovezanosti, ki naj bi tako človeštvo spremenilo v “ogromne možgane, kar pravzaprav že smo”, je Tesla videl potencialen konec vojn in potencialen začetek dobe miru, ki lahko pride samo kot “naravna posledica univerzalnega razsvetljenja”. Podlaga resnične električne in finančne neodvisnosti. Ali kot pravi sam v Mojih izumih:

////////////////////////////////////////////////////////////////

“Vojnam se ni mogoče izogniti, dokler obstaja fizični razlog za njihovo pojavljanje, in to je po moji zadnji analizi razsežnost planeta, na katerem živimo. Samo če bomo izničili razdaljo v vseh pomenih, od prenosa podatkov in energije do pretoka potnikov in oskrbe, bomo nekoč uresničili razmere, ki bodo zagotavljale stalnost prijateljskih odnosov. Tisto, česar si zdaj najbolj želimo, so tesnejši stiki in boljše razumevanje med posamezniki in skupnostmi vsega sveta in izkoreninjenje fanatične predanosti vzvišenim idealom nacionalnega egoizma in ponosa, ki tako radi svet pahnejo v prvobitni barbarizem in spore. Takšnih grozot ne bodo preprečili ne društva ne parlamentarni zakoni. To so le novi načini, kako šibke prepustiti milosti močnih. Čeprav ni mogoče zanikati, da bi takšen pakt mogel biti v materialno korist nekaterih manj blagoslovljenih narodov, ne bi mogel nikoli doseči osrednjega cilja. Mir je lahko le naravna posledica univerzalnega razsvetljenja in zlitja ras, od te blažene realizacije pa smo še daleč.”

////////////////////////////////////////////////////////////////

Seveda pa vsak metamedij komunikacije omogoča prenos v različnih jezikih, četudi je spekter razbit na milijon kanalov, vedno bodo informacije, ki bodo kodirane in enkriptirane, saj je človeška nujnost in osnovna pravica naslavljati samo tistega človeka, kateremu hočemo nekaj sporočiti. Pravica do anonimnosti (v kolikor je dandanes sploh možna, če nisi heker) na netu in zagotavljanje zasebnosti informacij bi morala biti ključna aspekta demokratične komunikacije.

V „Prenosu električne energije brez žic kot sredstvo za pospeševanje miru“ iz leta 1905 Tesla pravi, da je Poštna služba trenutno edina sfera distribucije inteligence, v(r)ednosti ali informacij, ki deluje zadovoljivo:

////////////////////////////////////////////////////////////////

„Zaenkrat je univerzalna harmonija dosežena samo v eni sferi mednarodnih odnosov: v poštni službi. Njen mehanizem deluje zadovoljivo, a kako daleč smo od tankovestnega spoštovanja svetosti poštne torbe! In kako še dlje je naslednji mejnik na poti do miru: mednarodni sodni sistem enako zanesljiv kot poštna služba!“

////////////////////////////////////////////////////////////////

„Medsebojno razumevanje bi bilo izjemno pospešeno z uporabo enega univerzalnega jezika. A kateri naj to bo, je veliko vprašanje. Trenutno izgleda angleščina najboljša izbira, čeprav je treba priznati, da ni najbolj prikladna. Vsak jezik se seveda odlikuje v nekaterih aspektih. Praktičen odgovor na to vprašanje bo očitno najden v časih, ki prihajajo, saj je jasno, da bi s sprejetjem enega skupnega jezika nadaljni marš človeštva bil izredno pospešen.“

Tako Tesla. Podobno je o univerzalnem jeziku razmišljal tudi Hlebnikov. Miklavž Komelj pa se v eseju „Poezija in univerzalni jezik“, ki ga je moč najti v njegovi zbirki „Nujnost poezije“ (izšlo 2010 pri Hyperionu) odločno pozicionira do tovrstnih utopij:

////////////////////////////////////////////////////////////////

Miklavž Komelj: „Utopija „univerzalnega jezika“ kot univerzalne „enojezičnosti“ – značilna za malomeščanske jezikovno-komunikacijske utopije, ki poskušajo s poenotenjem komunikacij doseči prikritje oziroma zabrisanje družbenega antagonizma in na nivoju jezika reševati neko problematiko, ki ne more biti „znotraj jezikovna“ - govorico v končni konsekvenci zapira dimenziji resnice. Nasproti takšni „eno-jezičnosti“ postavlja pesniška funkcija govorice univerzalizem „vse-jezičnosti“ kot univerzalne nezvedljivosti na vsako partikularistično identifikacijo. Ta „vse-jezičnost“ ni seštevek partikularnosti, ampak soočenje s tem, da ni isto reči „lahko noč“ kot reči „lahko noč“ – in poskus preseženja te „temačne dvoumnosti“ s tem, da se to „temačno dvoumnost“ vzdrži in da se jo pokaže v svetlobi nedvoumnosti.

Na koncu devetnajstega in začetku dvajsetega stoletja, ko je kapitalizem dosegel svoj imperialistični stadij, so utopije univerzalne komunikacije, kot so se manifestirale v poskusih uvajanja „svetovnega jezika“ – taka poskusa sta bila esperanto in volapük – hotele preseči omejenost nacionalnih partikularnosti (katerih instrumentalizacija s strani imperializma je dobila kanibalske razsežnosti v prvi svetovni vojni), vendar so poskušale te partikularnosti transcendirati tako, da so skupni jezik tvorili po istih principih, po katerih so se dogajale nacionalne instrumentalizacije jezikovne realnosti: utopija eno-jezičnosti kot neke vrste univerzalnega (trans)nacionalnega jezika čiste racionalne komunikacije je nastala kot jezikovno-komunikacijska utopija brezkonfliktnega imperializma. (...) V nasprotju s takim utopizmom je bil resnično univerzalističen odgovor na bankrot imperialistične instrumentalizacije jezikovne realnosti – bankrot, ki je postal vsakomur očiten v klavnici prve svetovne vojne – , lahko samo v problematizaciji temeljnih postavk v razmerju med subjektom in govorico, ki so postavile pod vprašaj racionalistično-progresistično identitarnost, utemeljeno v pojmovanju jezika-kot-instrumenta. Tako so vzniknile nove govorice, ki niso utopične, ampak postavljajo nasproti u-toposu topos ne-obstoječega, ki ga je treba vzdržati kot še-ne-obstoječe. Dada (katere „napadi na govor, sintakso, logiko, literaturo in tako dalje“ so bili po besedah Maxa Ernsta mišljeni kot „napadi na civilizacijo, odgovorno za vojno“), zaumniki, Hlebnikov, Joyce ... V slovenščini je v tem trepetu pred prezgodnjo smrtjo zadrhtel Kosovel ... Torej poskusi, ki niso usmerjeni v tvorbo nekega novega kodificiranega jezika, ampak v novo subjektivacijo tega, kaj sploh je govorjenje, kaj sploh je branje. Pisave, ki jih ni mogoče brati – in ki s tem vzpostavljajo nove koordinate branja kot takega.“ (...)

Gre za razmerje, zahtevajoče spremembo, ki se ne zgodi kot nekaj znotraj-jezikovnega (od tod iluzornost pričakovanj, da bi lahko zaum pomenil neko jezikovno realnost, s katero ni mogoče ideološko manipulirati), a tudi ne kot nekaj zunaj-jezikovnega (...), ampak v prostoru, ki je obenem zunaj- in znotraj-jezikoven; resničen poseg je mogoč samo s hkratno zavestjo o družbeni pogojenosti jezikovne realnosti in o tem, da se vsaka družbena realnost formira v nekih jezikovnih koordinatah – prav to pa nas odvrača od mehanicizma, ki bi lahko poskušal pojmovati jezik kot družbeno „nadstavbo“, ampak nas napeljuje na to, da povezavo jezika in družbene realnosti prepoznamo v inkomenzurabilnosti govorice in obstoječega, prav v tem, da „tega kar rečemo, ni moč meriti s tistim, kar je“; te izjave Jacquesa-Alaina Millerja ne berem kot izjavo o odlepljenosti govorice od realnosti, ampak kot utemeljitev govorice v še-ne-obstoječem; prav v tem pa je resnična vez govorice z realnim, njena evokativno-transformativna moč, ki v zadnji instanci ne izhaja iz besed, ampak iz tega, da besed zmanjka.“

////////////////////////////////////////////////////////////////

Miklavž Komelj: „V čem je potem univerzalizem Hlebnikovih jezikovnih eksperimentov?“

„V njih se srečujejo zelo različne in tudi nasprotujoče si tendence. Njegovo referiranje na zaum, katerega besede, kot posebej poudarja, ne pripadajo nobenemu jeziku, se srečuje s poudarjanjem ruske „samobitnosti“, purizmom „čistih slovanskih korenov“ in obskurantističnih panslavističnih sanjarij (iz raznih spominskih pričevanj vemo, da je bil Hlebnikov pred Oktobrsko revolucijo ruski nacionalist (...), ki je pozdravil imperialistično vojno; ideološka pozicija Hlebnikova je bila veliko bolj problematična, kot bi to hoteli idealizatorji avantgard!); njegova prizadevanja po podiranju jezikovnih mej se tako po eni strani iztekajo v utopično konstrukcijo nekakšnega „vseslovanskega“ jezika (...), ki je vsekakor partikularistična in ne univerzalistična. Od nacionalističnih in slovanofilskih obskurantizmov se je odmaknil šele v letih revolucije in državljanske vojne, pri čemer je po besedah Kručohina odigral pomembno vlogo vpliv njegovih levo orientiranih tovarišev „bodočnikov“. Univerzalističnih potencialov govorice Hlebnikova zato ne gre iskati tam, kjer si Hlebnikov zamišlja „vseslovansko“ skupnost – a tudi ne v njegovem napovedovanju utopičnih potencialov radia in v tisti gnostični utopiji vsečloveške komunikacije, zaradi katere imajo nekateri Hlebnikova za „preroka“ interneta. Resnični univerzalizem se v njegovi govorici odpira tam, kjer po njegovih besedah meče na govorico geometrija Lobačevskega sence drugih svetov; tam, kjer se mora govorica soočiti z neko tujostjo, v odnosu do katere bi bila celo vse-človeškost zgolj partikularnost. V Zangeziju, ki ga je Hlebnikov napisal kot nekakšno duhovno oporoko, v svojih jezikih govorijo ptice in bogovi (katerih govorica so glosolalije). Hlebnikov svojo govorico nenehno postavlja v odnos do živali: njen smisel postane v tem soočanju ne-smisel – toda kaj postane v tem soočanju njen ne-smisel? Zangezi je metulj, ki je zašel v sobo človeškega življenja in pustil na oknih pisavo svojega prahu ...“

/////////////////////////////////////////////////////////////

Tukaj se odpira vprašanje univerzalizma, ki nakazuje na neko drugo polje jezika, tako ki presega koncept človeške komunikacije in za katerega se zdi, da ga je slutil tudi Tesla. Več o tem četrtem problemu povečanja človeške energije v naslednji oddaji.

Za na konec pa še hommage a Tomaž, Tomaž Šalamun s pesmijo Nikola Tesla (iz zbirke Arena, 1973):

////////////////////////////////////////////////////////////////

Pesem se nahaja v posnetku

////////////////////////////////////////////////////////////////