Motiti se je človeško

Motiti se je človeško

Recenzija dogodka
14. 10. 2015 - 13.00

Razstava originalnih stripovskih tabel, risanih med letoma 1969 in 1972 izpod peresa Kostje Gatnika, je v prostorih Pritličja na ogled od preteklega petka. Pritličje, ki je mesto pričujoče razstave, je zgodba zase in znotraj nje je še zgodba o prodajalni stripa v centru mesta. Gremo lepo po vrsti.

Umetnik, ki ga je za svojega imela najprej underground, potem pa mainstream scena, je dejansko sooblikoval obe, in to pravzaprav še počne, čeprav je dopolnil sedemdeset let. Gatnik se je rodil pred sedemdesetimi leti v Ljubljani, kjer je študiral na Akademiji za likovno umetnost, po diplomi pa je opravil še slikarsko specialko. Je avtor številnih knjižnih oprem, plakatov, filmskih in gledaliških scen, celostnih podob, znakov, ovitkov nosilcev zvoka, fotografij, risb, akvarelov in slik. Njegova publika smo vsi, če se tega zavedamo ali pa ne. Underground sloga že dolgo ne fura več, že leta 1982 pa je dal likovno podobo junakom, kot so škrat Gal, Peter Klepec, Jurij Kvak Kvak, in Pekarni Miš Maš. Našteti junaki so povsem drugačni od opusa Magna Purga, ki je na ogled v Pritličju in s katerim se je Gatnik zasidral v zgodovino.

Gatnik je uveljavljen na veliko področij, svoja dela pa je zbral in natisnil v knjigi Kaj sem videl, ki je nepogrešljiva za ljubitelje nenavadnih življenjskih poti, kreativce in tiste, ki jih ustvarjalnost zanima. V uvodu njen oblikovalec Ranko Novak, ozirajoč se na Gatnikovo gromozansko produkcijo in vsestranskost, zapiše, da „Kostja ni eden človek, ampak prej inštitucija“. Gatnik sam zase pravi, da se stvari hitro naveliča in da zato preide vedno v nova področja ustvarjanja.

Lokal Pritličje je koncipiran kot prostor za najrazličnejše dogodke, od predavanj, prek otvoritvenih zabav različnih festivalov, špilanja live do otroških delavnic risanja stripov. In tudi za razstave, čeprav so te vendarle v nekoliko drugorazrednem položaju. Oziroma v prvem prostoru, kjer je tudi prodajalna stripov, so risbe nekoliko večje, v drugem prostoru, kjer je točilni pult, pa je njihova velikost približno formata A4. Za strip očitno dovolj. Tudi za tako kultno in res legendarno osebnost in njegov prvenec, s katerim se je zapisal v same začetke zgodovine stripa na slovenskem, – za Kostjo Gatnika.

Tako kot Gatnika tudi Pritličja ne moremo umestiti v neko ozko določeno sceno in mu dati le ene vrste publike. Ob zadnjem stripovskem festivalu, ki se je rodil v glavah istih ljudi, ki so omislili, ustvarili in furajo štacuno znotraj lokala na Mestnem trgu, me je presenetilo, kako pisani so bili gostje oziroma kupci na dražbi stripovskih originalov. Tretji Festival Stripolis, ki je Gatnika obesil na stene, pa je bil izpeljan perfektno in ljubitelji stripa smo lahko ponosni, da imamo tako reč, katere cilj je promoviranje vsega, kar je v povezavi z dobro, stripovsko risbo, v Ljubljani.

Izar Lunaček, ki vodi galerijo stripa v Pritličju in je del tima Stripolis skupaj z Janezom Plešnarjem in Kajo Kisilak, je do prodajnega prostora v Pritličju prišel po naključju. Zgodba gre nekako tako, da je po dveh letih vsakomesečnih dogodkov Stripolis in večerov z izbranimi gosti iz mednarodnega sveta stripa v Kinu Šiški sanjal o trgovini s stripi v centru mesta. Druženje, povezovanje in izobraževanje striparjev in publike, kar Stripolis dejansko je, pa je sovpadlo s programom, ki sta si ga Nina Hudej in Barbara Rajgelj omislili za prostor Pritličja. Slednji namreč funkcionira kot izrazito multifunkcijski prostor.

Povezavo je izpeljala za coworking specializirana kolegica Eva Perčič, za dežuranje za pultom pa novačijo neverjetno požrtvovalne prostovoljce, večinoma iz publike z večerov v Kinu Šiški. Ves dobiček gre v novo zalogo stripov, tako se tudi izogibajo velikim vložkom. Imajo že kakih petsto lastnih stripov, kakih sto se jih vsak mesec proda. Presežek bodo kmalu lahko začeli izplačevati dosedanjim prostovoljcem.

Ker je bilo Pritličje že ves čas potencialno načrtovano tudi kot galerija, je ekipa Stripolisa skočila še na ta vlak in že prvo leto od MOL-a uspela pridobiti sredstva za organizacijo šestih razstav v prvi posebej stripu posvečeni galerij pri nas: doslej so viseli že Zoran Smiljanić, Miha Hančič, Matej DeCecco in sedaj še Kostja Gatnik. Sezono bo zaključil Lunaček in Igor Kordej.

Najbrž k temu, da vsak povabljen avtor privoli in gre razstavljat originale v Pritličje, prispevata tudi Lunačkova elokventnost in ideja promoviranja stripa. Avtorjev ne zmoti primernost prostora oziroma dejstvo, da Prtličje ni samo razstavni prostor, ampak predvsem lokal. Svoja dela prispevajo brez zadržkov. Gatnik, Prešernov nagrajenec za življenjsko delo na področju likovne umetnosti leta 2010 in Levstikov leta 2011, očitno ni pozabil, da ima začetek njegovega opusa oznako underground.

Kot rečeno, strip galerija v Pritličju iz celega opusa Kostje Gatnika predstavlja le originalne risbe iz legendarnega albuma Magna Purga. V Tribuni jih je objavljal posamezno, med letoma 1969 in 1972. Veljajo za prve slovenske underground stripe, ki jih je ob priliki prijavil na razpis znotraj ŠKUCA, kjer so želeli natisniti zbornik underground stripov. Njihovo kvaliteto so prepoznali, saj so od vseh prispelih del za zbornik izbrali skoraj samo njegove stripe. To ga je prepričalo, da jih mora objaviti, sam pa za ta album pravi, da „ni antologija temveč patologija“, ter ga podnaslavlja z danes in nikoli več. In res, Gatnik je sicer začel kot stripar, a je strip nekako opustil in se posvetil vsemu drugemu.

Podpisoval se je z M. P. oziroma Magna Purga. Ta naziv se mu je zasidral v spomin že v rosnih letih, pravi da „gre za družinsko pratiko, ki se je valjala po predalih pri babici in je v njih bila reklama za odvajalno sredstvo s tem imenom. Magna Purga“. Predvsem mu je bila všeč tipografija, potem pa tudi preneseni pomen odvajala.

Razstava ima tudi to prednost, da ni velika. Če jo naključno opazite, vas bo verjetno zamikalo, da si jo boste ogledali in prebrali. Pri večjih stripovskih razstavah ponavadi ni mogoče s tako lahkoto pogledati in prebrati vsega. Velike in pregledne razstave so namreč razstavljene tako, da jih moramo brati stoje, kar je v nasprotju s stripovskim značajem. Gatnikova razstava pa je narejena za sedeče branje, lahko tudi ležeče, vsekakor pa sproščeno. Največ napora, ki ga tu namenimo stripu, je, da sedemo za mizo in listamo strip, ki ima trde platnice ali več sto strani kot pri francoski tradiciji, ali produkcijo založbe, kot je hrvaška Fibra.

V Pritličju je torej napor branja minimalen, ker je stripov malo in seveda ker so zanimivi, dobro narisani in vedno - aktualni, čeprav so nastajali v nekem več svetlobnih let oddaljenem času. Danes bi Magna Purgo označili za subverzivno delo, takrat so mu enostavno rekli underground. Prepojen z nenavadnim humorjem, ki meščanstvo ogoli do kosti, zagotovo ni bil mil ne do oblasti ne do slehernega občana. Njim tudi ni bil namenjen. Bil je svež, mlad in brezkompromisen vpogled v vsakdanje življenje. Loteval se je pregovorov, sovraštva do takratne tarče – hipijev, če le lahko, je posploševal in ljudske mane upodabljal jasno in brez milosti. Odvajalo deluje! Magna je komentar, parafraza vsakdanjega življenja in ne gre spregledati ne razstave ne albuma, ki se ga da dobiti v knjižnicah. Pred nekaj leti pa je bil odlično ohranjen in podpisan izvod Magna Purge celo prodan za petsto evrov.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness