„Ne se jebat!"

Stari panksi so obnovili ritual zahajanja v temačne klube. Tam se srečujejo s svojimi sinovi in hčerami, ki le v redkih primerih niso padli daleč od drevesa. V zadnjem času so Kuzle in Buldogi razlog obiska. Nihče jim še ni nataknil nagobčnika! Slednji so bili skoraj 30 let le nemi opazovalci scene. Ta se jim je zdela preveč anemična, zato so se zopet zbrali v krdelo in odločili pretresti jo. Za začetek so dokumentirali svoje dodobra dozorele skladbe, za v prihodnje pa se puščamo presenetiti.

Hudič, ki sliši na ime neizdana plošča, jim ni dal miru in je eden od razlogov vrnitve Buldogov. Tako so se po več kot četrt stoletja spet zavohali in v zrelih letih, v digitalizirani obliki izdali prvenec, ki bi v njihovi mladosti izšel na vinilu. Resda so z nekaj komadi že sodelovali na kompilacijah Novi punk val 78-84 in Lepo je... (v naši domovini biti mlad), a so sklenili, da tudi v dobro čakajočih rodov, „njihovih korakov ne bo zametel čas, ne barva prekrila njihovih sledi". Trnuljčičino uspavane audio kasete, s katerih je spihan prah in odstranjena pajčevina mrtvih pajkov, listi s teksti, ki so bili namenjeni kurjenju peči, in pankerski spomin so bili edini pripomočki pri rekonstrukciji nekaterih že popolnoma pozabljenih komadov. Album je bil, kot smo rekli, eden od razlogov vrnitve nekdaj osnovnošolskih mladcev s Kodeljevega brez dlak na licu in jeziku. Drugi razlog bi lahko bil denar, a to možnost kar takoj ovržemo, saj se come back ne odvija na tržišču mnogoštevilčnih pankerskih množic, ki bi kupovale na debelo. Morda bo zaslužek pokril produkcijo, če pa bo ostalo kaj cvenka za pivo, ob katerem bodo klepali nove avtorske komade, toliko bolje. To bi bil lahko tretji in zelo verjeten razlog, kot so omenili v medijih, ki jih že na široko zlorabljajo s stereotipnimi besedami o revivalu. Upamo pa, da bodo Buldogi še pokazali zobe in lajali na ves glas in da ne gre za tipičen revival, ki je propaganda v imenu kapitala in do katerega pride, ko korporacije na potrošniški trg vržejo nove produkte, ki starih nosilcev zvoka več ne podpirajo. In temu ni videti konca, ker se zna zgoditi, da bomo nekoč sami postali nosilci zvoka z uzakonjenim vgrajenim čipom za predvajanje glasbe in avtomatsko navigacijo od možganskih dražljajev do spletnih trgovin in virtualnih koncertnih prizorišč, katere si bomo, in pripadajočo družbo, ustvarjali sami. A takšne komponente bodo vgrajevali le novim modelom. Rojenim pred, med in trideset let po primarnem panku pa ne - njim ostaja iskanje rezervnih delov: „Če ti crkne gramofon pride do panike!"



Album oziroma bolje rečeno dokument Rektospektiva 1979 - 1982, na katerem je kronološko razporejenih 15 na novo posnetih pesmi nastalih v letih 1979 do 1982, ni pomemben le za osebno zadovoljitev, temveč za zgodovino slovenskega in čistunom navzlic tudi jugoslovanskega panka. Ta se je prepletal z novim valom in bil preko glasbenih časopisov za tiste čase odlično podprt. Buldogi so nastali leta 1979 v času ekspanzije pank zvoka in si delili prostor z bendi, kot so Pankrti, Parafi, Lublanski psi, Azra, Pekinška patka in drugi. Kot vsak spodoben pank bend so tudi Buldogi imeli svoje škandalozne situacije, od katerih so bile najodmevnejše diskvalifikacija zaradi nemoralnega obnašanja na takrat uglednem Omladinsken festivalu v Subotici, skupaj z drugimi pank bendi pa so bili deležni obtožb v skonstruirani in kmalu splahneli naci pank aferi Četrti rajh leta 1981. Takratni partijski sistem je reagiral in hotel vse popularnejšo pank sceno zatreti z očitki o propagiranju nacizma. Afera je pojenjala, a posledice med pank mladino so vseeno ostale, saj jo masovni psihologiji linča podložna množica ni le gledala, ampak tudi ravnala z njo netolerantno.

„Prvič ti ga vzamejo, ko se rodi. Drugič ti ga vzamejo, ko gre opravljat svoje dolžnosti in pravice."

Postava se je v preteklosti, v tistih lepih štirih letih pogosto menjala, dokler niso dokončno razpadli. Imeli so potencial, bili popularnejši v Jugi kot doma, kjer so jih označevali za nepravoverne naivne pop pankerje. A prav jugoslovanska vojska, JLA namreč, je bil eden poglavitnih razlogov zakaj je imelo mnogo takratnih bendov kratek rok uporabe. Če so si bili člani benda le dve leti narazen, je bend lahko služil domovini tudi šest let skupaj in škoda je bila nepopravljiva. Zdajšnja postava je jedro brez Aleša Černivca. Damo Zorc, Rok Zupan, Janez Fifolt, Blaž Grm in Robert Vrtovšek Maček - slednja sta se kasneje udejstvovala tudi pri Janiju Kovačiču, Miladojki in Loliti oziroma pri 2227 - so pljunili v roke, kdo pa zdaj v tej postavi igra kak inštrument nima smisla naštevati, ker si jih lahko še pred objavo tega teksta zamenjajo, kot so to počeli večkrat tekom prvotne eksistence. Bobne so recimo skozi svoje roke dali vsi!



Da "pank ni mrtev, le čudno diši", kot so rekli, nas bodo poskušali prepričati s komadi, ki imajo v novi preobleki pankersko jezen pečat, ki sili v pogo, včasih pa so skajevsko bolj veseli. Clashovski To ni balet je večglasno zapet in dubovsko efektiran, himnično ramonoidni V kotu sveta poziva na upor, Drhal pa je bil in še vedno je hit „tudi za napredne mladince", ki v boju za pozicije v družbi drug drugemu izdirajo oči, izgubljajo ponos. Druga polovica plošče, katero odpira Doku, je že bolj novovalovska, saj so komadi nastali po letu 1981 bolj mračno obarvani, pesimistično naravnani.

„A men je komaj 14 let, zato me puste še mal žvet; A men je zdej že 44 let zato me puste kmal umret"

Buldogi so se postavili na preizkušnjo in za to je potrebno imeti jajca. Cilj starih mačkov je ustvarjanje novih avtorskih komadov in odigrati koncerte, ki verjetno ne bodo tako čustveno nabiti, kot je bil prvi, leta 1979 s Parafi in Janijem Kovačičem v celjskem Golovcu. V njega pomenljiv naziv - „Ni milosti za dolgočasne klovne!" - upamo, da ne zapadejo in nadaljujejo z uporniško držo druge pubertete.

pripravil Robert Suša

Re: BULDOGI: Rektospektiva 1979- 1982 (KAPA Records, 2009) (ponovitev 4. 3. 20

Plunk [25/02/2010]

Uf, kako patetično zgledajo ti stari pank prdci.