Glasba
 

Pritličje ob 20.00: Level 44 x Modem: Andy Loebs, DJ Final Form

Level Up v sodelovanju z radijsko oddajo modem predstavlja enega najzanimivejših aktualnih predstavnikov vplivne založbe Orange Milk.

Andy Loebs | dj final form

Za fene: Max Tundra, Kate NV, Giant Claw, Orange Milk Records

Ameriški producent Andy Loebs ustvarja igrivo elektroniko, ki se spogleduje z jazzom, prog-rockom in eksperimentalnim popom. Razbite ritme, popačene glasove in nežne melodije z domiselno manipulacijo semplov, stock sintetizatorjev in improvizacijo v živo spaja v fragmentirane zvočne pokrajine, ki spominjajo na razpadle internetne arhive ali sanje, ujete med glitch in pop senzibilnost. Lani je pri vplivni založbi internetno-elektronskega undergrounda Orange Milk Records izdal album Cercopithecoid, ki ga predstavlja na premierni evropski turneji. Na bas klarinetu ga bo spremljal Shane Justice McCord (Sham, Ellicott Hooligan).

Uvodni DJ set bo pripadel kuratorju oddaje modem, ki nastopa pod imenom dj final form. Andy Loebs je med drugim prispeval tudi skladbo za lansko modemovo kompilacijo Bag of Toys 2.

* Vstop je prost, pobirali se bodo prostovoljni prispevki, ki bodo v celoti namenjeni nastopajočemu. Priporočena donacija je 10 € oz. po zmožnostih.

Kazina Jazz Club ob 20.00: Jazz Ars All Stars: Lenart De Bock

Koncertna serija »Jazz Ars All Stars« se nadaljuje na novi lokaciji, v Kazina Jazz Klubu na Kongresnem trgu v Ljubljani.

Otvoritveni koncert pripada saksofonistu in skladatelju Lenartu De Bocku. Z njim bodo še Tomaž Gajšt, Rok Zalokar, Miloš Čolović, Sebastian Baumgartner, Tomaž Zevnik in Melani Popit.

Ne glasba ne kino

PLAC je odprt.

Jalla Jalla od 15.00 do 18.00: delavnica kovanja

Brutal Sunday: Vsako nedeljo se lahko preizkusiš v kovanju. Za vso opremo in material poskrbimo mi. Pri kovanju bo za varno delo in ustvarjanje poskrbel naš Črt.

Kino kino kino

Kinodvor:

16.45 / Dvorana: Žal mi je, punčka (Sorry, Baby)
 

Eva Victor / ZDA / 2025 / 103 min / angleščina

Iskren, topel in presenetljivo smešen film o tem, kako živeti z nečim, česar ne moreš nikoli zares preboleti. Senzacija festivala Sundance, dobitnik tamkajšnje nagrade za najboljši scenarij ter eden najboljših filmov leta po mnenju številnih kritikov.

18.00 / Mala dvorana: Fiume o morte!
 

Igor Bezinović / Hrvaška, Italija, Slovenija / 2025 / 112 min / hrvaščina, italijanščina

Igriva in duhovita rekonstrukcija nenavadne epizode v zgodovini Reke, ko jo je leta 1919 za dobro leto zasedel razvpiti poet in protofašist Gabriele D’Annunzio. Dobitnik glavne nagrade na festivalu v Rotterdamu in nepričakovani hit hrvaških neodvisnih kinematografov.

19.00 / Dvorana: Maria
 

Pablo Larraín / Italija, Nemčija, ZDA / 2024 / 124 min / angleščina

Čilski režiser Pablo Larraín se po filmih o Jacqueline Kennedy (Jackie) in princesi Diani (Spencer) vrača s tretjim delom neuradne trilogije o slavnih, tragičnih ženskah 20. stoletja. Film si zamišlja zadnji teden v življenju legendarne operne dive, ko se je spopadala z vse bolj zabrisanimi mejami med čaščeno ‘La Callas’ in ranljivo, krhko Mario.

Kinoteka: Svetovni dan avdiovizualne dediščine / Arhiv na gostovanju: Arsenal Berlin

Dvorana Silvana Furlana ob 18.00: Ken Jacobs – skrite plasti za podobami
 

Ena najbolj izjemnih osebnosti v zgodovini gibljivih podob, Newyorčan Ken Jacobs, v svojem delu izkazuje neskončno fascinacijo in prizadevanje za izjemno umetnost gibljivih podob. Ken Jacobs že leta raziskuje odnos med površino in globino. Njegova dela, od zgodnjih eksperimentov z uporabo Pulfrichovega učinka prek dvojne projekcije Živčni sistem (Nervous System) do uporabe 3D digitalne tehnologije, ne fascinirajo le zaradi vznemirjajočih vizualnih doživetij, pač pa tudi zaradi izostritve zaznavanja, ki jo ustvarijo. Nemi film, avantgarda in digitalni 3D – v umetniški praksi Kena Jacobsa se 120 let zgodovine filma lahko zlije v en sam filmski dogodek.
 

Kapitalizem: suženjstvo

Stara stereografska podoba obiralcev bombaža, ki je računalniško animirana tako, da prizor predstavi v dejavni globini tudi enookim gledalcem.

Kapitalizem: otroško delo

Stereogram, ki slavi tovarniško produkcijo preje. Številne bobine preje se vijejo v ogromnem tovarniškem prostoru s strešnimi okni, z mnogimi stroji pa upravlja le peščica moških. Moških? Nekateri so otroci. Aktiviram dvojno fotografijo, da bi vzbudil določeno mero 3D, skladatelj Rick Reed pa sugerira nenehen hrušč strojev. Se vam trga srce za otroke? Otroke bodo zagotovo rešili – in to njihovi šefi! »Fantje,« bodo rekli, »ne boste verjeli, kakšno vojno imamo za vas!«
 

Popolni film
 

Zdravnikove sanje

Interakcija Popolnega filma in Zdravnikovih sanj pokaže dva diametralno nasprotna načina uporabe najdenih posnetkov: rekonstrukcijo v Popolnem filmu in dekonstrukcijo v Zdravnikovih sanjah. Medtem ko Popolni film v spomin prikliče zgodovinski dogodek, atentat na Malcolma X, Zdravnikove sanje uporabijo pretrge in preuredijo filmske podobe iz starega televizijskega filma, pri čemer spravijo na površje latentne seksualne konotacije, inherentne zgodbi. Ker je zgodba o starejšemu zdravniku, ki zdravi bolno dekle, razlomljena na ta način, je videti v povsem novi luči. Deloma pa je filmoma skupno, da prepovedano in zavrnjeno spet naredita vidno. V obeh filmih apropriacija in umetniška obdelava obstoječega gradiva postaneta seizmograf duha časa, ki ga prikazujeta. Ken Jacobs o Popolnem filmu pravi: »Film, ki ni bil nikoli posnet … nezmontiran skupek izrezanih delov zgodovine. Reportaža o atentatu na Malcolma X iz poročil ameriške televizije. Predstavljena za vaš užitek, kot da bi bila vzeta neposredno iz kante za smeti.«

Orchard Street

Orchard Street je Jacobsov čisto prvi film, izvirno posnet leta 1955. Barvni projekt brez zvoka je bil posnet na lokaciji kot opazovanje ulice, pločnika in prebivalcev območja, ki je bilo v 50. letih prejšnjega stoletja, le desetletje po 2. svetovni vojni, v večini judovsko. S snemanjem ulice Orchard Street Jacobs ni le dokumentiral svoje soseske, pač pa tudi dogajanje pod njenim površjem. Leta 1955 je bila ta ulica kraj, kjer je razcapana starka prodajala kruh, napisi so oglaševali kniše, deklice so preskakovale kolebnico, z blokovskega požarnega izhoda pa je visel doma narejen znak, ki se je poklanjal Dodgersom. Posnetki so tudi boleč opomin na grozote, ki so jih mnogi od teh ljudi pretrpeli v Evropi pod nacistično okupacijo. Soseska je bila »živa zgodovina«, razloži Jacobs. »To sem hotel dokumentirati. Šlo je za kraj, kjer si se te zgodovine lahko boleče dotaknil.«

»1955, Alan Becker je včasih asistiral. Moj prvi film, s katerim sem se vrnil k judovstvu (ki je takrat prežemalo ulico) moje vzgoje. Izvirno je bil dolg skoraj pol ure, a so mi kasneje rekli, da ne morejo kazati dokumentarca, ki bi bil daljši od 12 minut. In ker sem bil brez denarja in lačen, kot se pričakuje od mladih umetnikov, sem ga skrajšal. (…) 2014: po zelo občasnih projekcijah te katastrofe in s hčerko Nisi za računalnikom je bila dosežena skoraj popolna vrnitev k originalu v razkošni tišini. S svojo kamero Bell & Howell 16 mm 70DL sem bil veliko na ulici, a temu nihče nikoli ni ugovarjal. Včasih so me ljudje spraševali, na katerem kanalu se bodo videli, jaz pa sem jim razložil, da sem le ‘neodvisni filmar’ oziroma klošar s kamero. Osupel sem bil, ko sem videl, kako Kodachrome ohranja podobe časa. Oprostite mi, da sem vas več kot pol stoletja nazaj razočaral, ljudje z ulice Orchard Street, bili ste čudoviti. Par v objemu: ona je delala na ulici in jo utelešala, tisti, ki jo poljublja, pa sem jaz.« – Ken Jacobs

Dvorana Silvana Furlana ob 20.00: Arthur in Corine Cantrill – Dotikanje zemlje

Februarja umrla filmska ustvarjalka Corinne Cantrill (1928–2025) in njen mož Arthur (*1938) sta osrednja lika avstralskega eksperimentalnega filma. Njuno delo raziskuje materialne lastnosti filma ter vizualno in zvočno naravo avstralske pokrajine. Skupno filmografijo zakoncev sestavlja 150 del, od dokumentarnih do eksperimentalnih filmov, od večzaslonskih instalacij do performansov. Glavni poudarek njunega dela je bil in je filmsko preučevanje tem, kot so pokrajina, barva, svetloba ter zgodovina in tehnologija filma. Med letoma 1971 in 2000 sta tudi urednikovala in objavljala mednarodno revijo o eksperimentalnem filmu, videu in uporabnih umetnostih Cantrill Filmnotes. V svojem opusu raziskujeta umetnike, družbena gibanja in še posebej avstralsko pokrajino. Delno strukturen pristop svojih filmov presegata s poudarjanjem čutnega vidika filmske izkušnje in iskanjem načinov, kako to razkriti in narediti otipljivo v svojih delih. Veliko zanimanje Arthurja in Corine Cantrill za odnos med pokrajino in filmsko obliko je kmalu vodilo k bolj temeljiti koncepciji avstralske pokrajine kot dela staroselske dediščine in okolja. To odločno priznanje osvetljuje politično dimenzijo filmov. »Zanima naju stalen dialog med vsebino in obliko. To sintezo pokrajine in filmske oblike vidiva tudi kot združevanje odnosov, ki jih imava kot državljana do ohranjanja zemlje, gozdov in morske obale ter do zemljiških pravic staroselcev. Brez težav se strinjava s prepričanjem staroselcev, da je pokrajina zakladnica duhovnega življenja tega kontinenta.« – Arthur in Corinne Cantrill, 1982

V Elthamu: metafora o smrti

Atmosfera v tem eksperimentalnem krajinskem filmu Corinne Cantrill je zadržana in temačna. Posnetki pokrajine se plastijo; občasno se v globini slike pojavi reka. Naravni ritmi v menjavanju dneva in noči so razveljavljeni. Odpre se liričen prostor svetlobe in sence, ki ga spremlja pesem ptice makomako. Osrednji vidik teh krajinskih filmov je iskanje eksperimentalnih izraznih oblik za beleženje minevanja časa in svetlobe ter menjajočih se barv spektra in nians svetlobe.

Warrah

V filmu je tehnika tribarvnega ločevanja uporabljena za razširitev eksperimentalnega dokumentiranja pokrajine. Izmenjujoče se barvne nianse pričarajo formalno lepoto, ki najde odmev v ptičjem petju in brenčanju insektov.
 

Slap

Gibanja vode v Slapu se kot lucidne sanje zlijejo v metaforičen prostor stalne transformacije, ki preseže realno, neobrzdano silo narave pa naredi otipljivo. Gre za enega najslavnejših filmov zakoncev Cantrill, ki nudi edinstveno gledalsko izkušnjo, zahvaljujoč briljantnemu prepletanju oblike, vsebine in aparata.
 

Zapiski o minevanju časa

Študija tribarvnega ločevanja, posneta v Pearl Beachu, preplete tri časovne segmente – intervale barvnega ločevanja, menjavanje letnih časov in minevanje dneva. Z efemerno ponovitvijo istega prizora gibljivi elementi vzbudijo vtis minljivosti, negibljivi pa posredujejo občutek trajnosti. Minevanje časa tako postane vidno in otipljivo.
 

Vrt kromatične motnje

Gre za eno od zadnjih študij tehnike tribarvnega ločevanja zakoncev Cantrill, v katerem je v glavnem zaradi Arthurjevega eksperimentalnega soundtracka popačenih zvokov narave, elektronskih zvočnih preprog in konkretne glasbe odstranjena vsaka naturalistična upodobitev. Hkrati je pričarano tisto minulo, dejansko nevidno pa postane slika.

//