Metelkova mesto:

 

Klub Gromka ob 21:00: Defonija: THE EX (niz/vb) + VITJA BALŽALORSKY (slo)

Za uvod nam eden izmed najperspektivnejših domačih strunarjev poda solističen recital z električno kitaro, efekti in elektrofonijo, po odmoru pa nam - za ples, za glavo, za srce - zagode strumna banda evropskega undergrounda.

THE EX (niz/vb)

Terrie Hessels - električna-, baritonska kitara
Arnold de Boer - glas, električna kitara, sampler, elektrofonija
Andy Moor - električna-, baritonska kitara
Katherina Bornefeld - bobni, tolkala, glas

Gavin McDowall - zvok

“Staying a bird, staying independent, free if you will, for three decades, that takes skill and something else, something more like heart.”
--John Corbett leta 2009 o The Ex

Najprej par grobih faktov: Zasedba The Ex je začela z dejavnostjo v zenitu punka - leta 1979 - in to kot precej izrazit anarcho-punk bend. Od prvega dne so povsem neodvisni (upravljajo se skoz Stichting Ex), imajo pa tudi svojo lastno založbo (Ex Records), pri kateri je do zdaj izšlo 38 njihovih albumov, za nameček pa izdajajo tudi dela več drugih muzičistk, muzičistov, predvsem afriških. The Ex so do konca leta 2015 po vsej Evropi, Severni Ameriki in Afriki nastopili na 1828 koncertih (616 so jih imeli na Nizozemskem, 1212 pa v tujini). 

The Ex so se iz "strogega punka" kmalu podali na nepredvidljivo, a mikavno pot - tja v divergenco glasbenih slogov; ohranili so družbenopolitično ostrino, kritičnost, ironijo in sarkazem (vmes je zvonkega pevca G. W. Soka - s pravim imenom Jos Kleij - kongenialno zamenjal Arnold de Boer), se spretno izognili vsem pop ali trendovskim pastem, do obisti so spilili zven že tako ali tako zelo prepoznavnih kitar - ostali brez basista, a dvojico kitar znižali v enkratni baritonski različici - se podali k manjšim zasedbam, med katerimi so najbolj znane Zea, Lean Left, razni dui, ki jih gojita Andy Moor in Terrie Hessels, ostali so, skratka, precej trdni, a zmerom odprti. Njihova potovanja v Afriko (predvsem Etiopijo, pa tudi Gano, Mali in Kongo) so postala sinonim za posebno muzično poslanstvo. Tjakaj so namreč večkrat popeljali svojo lastno odrsko mašinerijo, številne sodelavke, sodelavce (med njimi je celotna smetana nizozemske improvizacije in free jazza), ves čas pa so imeli v mislih predvsem lokalno etiopsko sceno: Premnogim so ponudili snemanje plošč in svetovne turneje v dobri družbi, poleg tega so v Etiopijo nekajkrat vzeli s seboj tudi popravljalca pihal iz Amsterdama, ki je v času obiska vneto usposabljal glasbila za čimbolj nemoteno igro ... Preohlapno bi bilo reči, da se The Ex v svoji muziki podajajo v noise, rock, punk, jazz, improvizacijo, etno ... So kratko malo edinstveni - zgledno evropsko underground podjetje, ki s svojo značilno strunsko ritmizacijo in večkrat afriškim bobnarskim načinom pripravi kar najkakovostnejšo zabavo tako za uho kakor za poplesavanje. Na domačnih svobodnjaških terenih, kakršen je tudi klub Gromka, se to občuti še toliko bolj! 

The Ex so v svoji zgodovini organizirali več okroglih obletnic, na katere so povabili svoje najzvestejše partnerje, partnerke, v nekem obdobju so se razširili v eksperimentalen Ex Orkest, v zadnjem desetletju pa zelo radi nastopajo tudi s pihalci in trobilci iz svetov novega jazza in improvizirane muzike, ki si za ta namen nadenejo naziv Brass Unbound.

Preštevilnemu občinstvu v glavi še zmerom odmevajo dovolj bližnji nastopi The Ex: leta 2000 v Menzi pri koritu (dvojni koncert z Zu, še na "starem odru"), 2009 so v okviru festivala Druga godba špilali na metelkovskem Letnem odru, in to z zdaj že pokojnim etiopskim pihalcem Gétatchèwom Mèkuryo in številnimi gosti, 2010 so kot izviren kvartet udarili na mednarodnem festivalu Jazz Cerkno, poleti tistega leta z bendom Ililta! (novo etiopsko plesno godbo) v Kinu Šiška, v Cerknem so bili, navsezadnje, tudi maja lani, družno z njimi pa še Ken Vandermark in Nate Wooley.

Odrski sodelavci, sodelavke The Ex skoz čas (izbor): Tom Cora (ZDA), Brader Musiki (Kurdistan), Lanaya (Mali), Jan Mulder, Kamagurka + Herr Seele (Belgija), Chumbawamba (VB), Fugazi (ZDA), Sonic Youth (ZDA), Djibril Diabate (Mali), Konono No. 1 (Kongo), Mohammed Jimmy Mohammed (Etiopija), Gétatchèw Mèkurya (Etiopija), Anne-James Chaton (Francija), Jaap Blonk, Instant Composers Pool, Han Bennink, Ab Baars, Wolter Wierbos, Theatergroep d'Electrique, Magpie Dance Company, Tortoise (ZDA), Tsehaytu Beraki (Eritreja), Mats Gustafsson (Švedska), Ken Vandermark (ZDA), Roy Paci (Italija).

Premnoge dodatne informacije; zgodovina; arhiv; edicije; fotografije; džuboks:

www.theex.nl/

+

VITJA BALŽALORSKY (slo) - električna kitara, efekti, elektrofonija

Vitja Balžalorsky (fotografija Jože Požrl) je eden izmed najprepoznavnejših mlajših kitaristov na slovenski glasbeni sceni. Njegov glasbeni jezik seže od mainstream jazza, elektrofonije, trših alternativnih glasbenih zvrsti in noisea do improvizirane in eksperimentalne muzike. Poznamo ga iz ustaljenih zasedb, kakor so Balžalorsky/Drašler 3o, Kombo Zlatka Kaučiča, Orchestra Senza Confini, Buche 4, Litošt, Borghesia, Carnaval in ad hoc projektov različnih slovenskih in tujih glasbenikov, ki so dejavni predvsem na področju kreativne improvizirane glasbe ter drugih oblik umetnosti.
Leta 2015 je premierno predstavil svoj solo projekt na 56. Jazz Festivalu Ljubljana - izvedel in posnel ga bo tudi v Gromki - po več solističnih nastopih v letošnjem letu načrtuje tudi izid samostojnega albuma. 
Sodeloval je s svetovno priznanimi glasbeniki, kakor so Evan Parker, Herb Robertson, Eddie Prévost, Alexander Balanescu, Javier Girotto, Ab Baars, Phil Minton, Johannes Bauer, Jim Pugliese, Marco Cappelli, Giovanni Maier, Massimo De Mattia, Zlatko Kaučič, Bruno Cesseli, Tomaž Grom ...
Prispeval je glasbo za kratka filma Šampanjski Twist (režija Harry Rag) in Poroka (režija David Lužar), redno pa sodeluje tudi v plesnih uprizoritvah Neforma (Zavod Sploh/En Knap) in Dinamično ravnotežje/Dinamic Balance. Muzicira tudi na večerih poezije (Literatura v živo, Mimoglasje, Živa književnost, Mlade rime) in je programski vodja glasbenega cikla Ropotarnica v ljubljanski galeriji ŠKUC.

Klubska vrata se odpro ob 20:30, s koncertom začnemo dovolj točno; nadomestilo za nastopajoče v mejah razuma!

 

Glasba:

 

Kino Šiška, Katedrala ob 19:00: ENSLAVED, NE OBLIVISCARIS, OCEANS OF SLUMBER

Jesen bo hladna, a hkrati ognjena - 24. oktobra se namreč v Slovenijo, natančneje v Kino Šiška v Ljubljani, vračajo norveški Enslaved.

Norveška zasedba Enslaved letos praznuje četrt stoletja obstoja. V tem času so po svetu širili vikinško obarvani black metal, nato pa so presegli meje te oblike ekstremnega žanra in sčasoma res postali utelešenje ekstremnega metala kot takega, zvrsti, ki pozna toliko oblik in obrazov, da je nima smisla kategorizirati bolj natančno. Enslaved so v tem oziru bend, kateremu lahko prisluhnejo tako oboževalci Bathory ali Thyrfing, kot Dissection in At The Gates, gotovo pa bodo ob njih z ušesi strigli tudi oboževalci Pink Floyd, Porcupine Tree ipd. Zadnja leta so prerasli vsa pričakovanja in temu primerno so tudi njihovi koncerti (kaj šele plošče!) postali dogodek, ki ga morate obiskati vsaj enkrat v življenju. Koncerti seveda ponujajo glasbo iz vseh plat in pri Enslaved jih je v 25 letih nastalo kar nekaj, a poleg koncerta dobite tudi show, ob katerem človek pomisli, da gleda kakšno bolj ekstremno, čeprav malce bolj skromno verzijo Pink Floyd showa.

Z Enslaved se v Slovenijo vračajo avstralski progresivci Ne Obliviscaris, ki smo jih lahko videli na festivalu Metaldays lani in ki so pustili velik pečat v naših srcih. Bend, ki presega meje ekstremnih žanrov, ponuja tako odlično glasbo, v kateri se poznajo vplivi death, black, thrash, melodic metal, kot klasike, jazza, avantgarde in flamenca, kot vrhunski, pa čeprav navidez precej umirjeni odrski nastop. A na prvi posluh tišja voda resnično bregove dere.

Poleg Ne Obliviscaris bodo z Enslaved nastopili tudi Oceans Of Slumber, ameriški progresivci, ki so pravkar pristali pri založbi Century Media. Mlada zasedba je prepričala z EP-jem Blue, na katerem so coverji zasedb Led Zeppelin, Emperor in Pink Floyd, v njihovem zvoku pa je moč čutiti zasedbe Watchtower, King’s X, Mars Volta, Trail Of Dead pa tudi legende, kot sta Big Mama Thornton ter njena privrženka, Janis Joplin.

29€ na dan koncerta

 

Klub Zoo ob 20:30: Jazz Ponedeljek: Jazz: Michael E., Erik M., Klemens M.!

Michael Erian - saksofon
Erik Marenče - klaviature
Klemens Marktl - bobni

Brez vstopnine

 

18. Festival Slowind 2016

Slovenska filharmonija, Dvorana Marjana Kozine:

19:00 Predkoncertni pogovor

Gostje pogovora: Andrea Mazoli, Neville Hall, Luka Juhart in Nina Šenk

20:00 Flamen

Pihalni kvintet Slowind

Andrea Manzoli (roj. 1977): Crosswinds/Bočni vetrovi (2016) za pihalni kvintet

Neville Hall (roj. 1962): the crystal body of air (2013) za oboo (Svetovna premiera)
Matej Šarc – oboa

Luka Juhart (roj. 1982): Svetovi (2016) za pihalni kvintet (Svetovna premiera)

Nina Šenk (roj. 1982): Silhouettes and Shadows/Obrisi in sence (2016) za pihalni kvintet (Svetovna premiera)

Ivan Fedele (roj. 1953): Flamen (1994) za pihalni kvintet

Vstopnina: 10 €, 5 € (s popustom)

22:30 Zgodba o glasu in piščali (zvočna projekcija elektronske glasbe)

Bor Turel, Gregor Pirš: Kos kosti (2011) – vnaprej posneta zvočna instalacija
Izvajalci:
Zvezdana Novakovič – glas
Ljuben Dimkaroski – moustérienska flavta
Franci Krevh – tolkala
Marko Hatlak – harmonika
Luka Juhart – harmonika
Bor Turel – elektronika
Gregor Pirš – elektronika

Realizacija:
Radio Slovenija, zasebni studio Bora Turela, studio Yellow Room

Brez vstopnine

 

Teater, razstave, predavanja:

 

Bogišićeva ulica 6, od 18:00: Rdeča kapica, lutkovna predstava

Pridružite se nam pri popotovanju Rdeče kapice prek čarobnega gozda, kjer spozna nenavadna bitja in se nauči sajenja rož.

Po literarni predlogi bratov Grimm, je Rdeča kapica začela govoriti v rimah, vstopila v risani svet, se kot marioneta sprehodila po lutkovnem odru in v svetu senc spoznala prehranjevalne navade gozdnih živali.

Predstava je kombinacija žive igre z lutkami in risane animacije.

Vstopnina: 5€ na osebo

 

Slovensko mladinsko gledališče ob 19:00: Rokova modrina, zgodba o Roku Petroviču

Režija: Matjaž Pograjc

Igrajo: Primož Bezjak, Damjana Černe, Željko Hrs, Uroš Maček, Matej Recer, Katarina Stegnar

Matjaž Pograjc s svojimi sodelavci je postavil na oder zgodbo Roka Petroviča: samosvoje, drzno inovativno – tako, kot je smučal Rok. Na življenjsko zgodbo edinega serijskega zmagovalca v zgodovini slovenskega moškega alpskega smučanja se je ozrl skozi prizmo jalovega boja proti sistemu in izgubljenosti v ideološko-marketinški PR uravnilovki.

"Besedilo razgrne Rokov intimni svet, njegovo ljubezen do smučanja, do poezije, njegovo iskanje miru in tišine v morskih globinah. Njegovi želji napredovati in se razvijati pa nasproti postavi zahtevo menedžerjev, medijev, politikov, občinstva in nenazadnje tudi njemu najbližjih." (Saška Rakef, Radio Slovenija

Vstopnina: Odrasli - 15,50 €; Dijaki, študentje, upokojenci - 9,50 €

 

SNG Drama Ljubljana:

Veliki oder ob 19:30: Disident Arnož in njegovi

"In tebi, ti raja, ti mrmrajoča množica, tebi govorim! Tebi govorim, brezglava gosenica, tebi skušam, jaz tepec, odpreti oči!"

Jančarjeva drama Disident Arnož in njegovi (1982) je inspirirana z življenjem utopičnega socialista Andreja Smolnikarja in umeščena v prvo polovico 19. stoletja. Vzpostavlja tako družbenokritične kot eksistencialne motive, ki jih zajame v dramskem karakterju disidenta Arnoža. Lik je navdahnjen z etično-revolucionarnim zanosom. A kdo je Arnož današnjega časa? Je to utopični, morda demokratični socialist, je propadli revolucionar ali morda narcisoidni paranoik, ki razmišlja le v okvirih lastnega jaza? Kdo je disidentski lik sodobnega sveta, ki se zavzema za svoj prav, in katera ideja bi bila zdaj zapisana na njegovih letakih? Proti čemu se bori trenutna oblast in kje je subverzivnost družbenopolitičnega delovanja tistih posameznikov, ki so morebitni nasledniki Arnoževega poslanstva?
Arnoževa vizija razpade, njegovo usodo zaznamuje tragična ironija, saj se obrnejo proti njemu ravno tisti, ki so mu sledili v emigracijo, njegovi zavezniki, ki so tako ali drugače podpirali njegovo idejo. Skupnost se, namesto da bi se razvila v družbo avtonomnih svobodnih individuumov, pogrezne v banalni red, ki ga definirata zlasti proizvodno delo in pridnost. Namesto dokončne realizacije višje oblike uporniškega slovenstva postanejo Arnož in njegovi ponovno sužnji. Vrnemo se na sam začetek, k delu, ki zasužnjuje, in v življenje, ki je vse predaleč stran od svobodne družbe enakopravnih posameznikov.

Jančarjeva drama Arnož in njegovi ni drama iz zgodovine, ampak izrazito aktualna igra o univerzalnem stanju duha. O človeški nemoči v sodobnem svetu absurdnih mehanizmov kontrole in obvladovanja, kapitala in politike. O sodobnem svetu, polnem tesnobe, vklenjenosti, brezumnosti in brezizhodnosti. O boleči zvezanosti človeka z lastno nesrečo, v kateri se ne zmore obvarovati pred svojim usodnim, predvsem duhovnim padcem. O človeku, ki kot v zaporni izolacijski komori, neprebojni in odporni proti raznim poskusom upora in pobega – tudi miselnega –, životari kot živ mrlič, pokopan v manipulacijah in spletkah sistema in oblasti.
Vendar pa Jančar opogumlja s svojim junakom Arnožem in njegovo idejo – čeprav egocentrično in utopično –, da je vredno poskusiti. Da je prav človek, kljub svoji globoki pogreznjenosti v družbeno in duhovno krizo, vendarle tisti edini odgovorni, ki mora razbliniti pustost in neizprosnost z bojevitim in kritičnim spopadom, s človeško strastjo, strahom in pogumom, ljubeznijo in sovraštvom. Da je človek tisto edino upanje novega, drugačnega in boljšega.
Diego de Brea

mala drama ob 20:00: Utopia

Ko prispeš v mesto Tar, boš na glavi nosil zlato krono. Ko boš tam, bo povsod voda. Vse bo voda in jahal boš. Sam boš in nekdo te bo spremljal. Ko prispeš v Tar, ne boš umrl sam.

Utopia, Arheologija raja je spev neobstoječemu. Surrealno gledališko potovanje, ki si zadaja nemogoč cilj: oživiti neživo. Praznovanje domišljije, sanjskega, verjetja – teh iracionalnosti, ki tvorijo osrčje človeškega. Pojem "utopično" ima danes celo samoumevno negativen prizvok; kakor da bi to, da si dovolimo slaviti Lepoto, nekaj, česar ni, pomenilo le zatiskanje oči pred brutalnostjo tega časa. A prav utopija – kraj, ki ga ni – razgalja objektivno sprejeto resničnost. Svojemu času in njegovim prisilam lahko kljubujemo le, če se mu ne podredimo. Gesta kljubovanja obstoječemu, sodobnemu, je tokrat kljubovanje nasilju. Šele v nemogočem se začne človek – se začne gledališče. Gledališče kot prostor skrajne utopije: gledališče kot nenehen začetek sveta, začetek zgodovine – ki vzpostavi svet na novo. Gledališče je ločitev od sveta, ne njegovo zrcalo – in to je njegov historični privilegij.
V resničnost vdre nekaj tujega: zgodba vzklije iz krvi živali, ki je bila žrtvovana, na meji med življenjem in smrtjo. Sledimo dvema svetovoma, ki iščeta svet pred nasiljem: pred izgonom in pred žrtvovanjem. V alkimističnem cirkusu sanj se prepletajo zgodbe. Fando in Lis, izgubljena ranjena klovna, arhetip dvojine, iščeta izgubljeno mitsko mesto Tar; zanju je raj neki pretekli prostor, ki je obstajal pred vojno, zunaj njiju. Abraham, arhetip očeta, na gori vstopi v sanje in svojo zgodbo, po kateri mora žrtvovati sina. Skozi iskanje sina, zaznamovanega z nasiljem, ki ni bilo storjeno, se razpira pokrajina odnosa dveh generacij; to je zgodba o nasledstvu, razumevanju preteklosti, odpuščanju in odraščanju. Abraham je namesto sina ubil žival: bo ta spet zaživela? Se lahko uničeni raj vzpostavi? Do kakšnih intenzivnosti lahko privede utopija, vzpostavljena kot resničnost? Ko enkrat izkusimo raj – se še lahko vrnemo nezaznamovani? Sodoben človek je prikrajšan za svojo biografijo. Ali je v neki skrajni prihodnosti še mesto za človeka? Je to, kar iščemo, res človek? Je sploh kdaj bil, razblinjen v belini odsotnega?
Uprizoritev je tudi hommage in pozdrav Fernandu Arrabalu, v Španiji rojenemu dramatiku, ki je z Alejandrom Jodorowskim in Rolandom Toporjem ustanovil panično gibanje, nekakšno pozno vejo nadrealizma – hommage in pozdrav videnju in razgaljanju sveta skozi disfunkcionalnost, tujost, razliko.
 

Mini teater ob 20:00: Esej o slepoti

Esej o slepoti Joséja Saramaga (1922-2010), portugalskega pisatelja, ki ga je literarni kritik Harold Bloom opisal kot enega največjih sodobnih romanopiscev, nepogrešljivi del zahodnega kanona in ga primerjal z Markom Twainom (oba sta brutalna antikrščanska humanista, ki pišeta o temeljni okrutnosti človeške narave in družbe),je zgodba o nenadni masovni epidemiji slepote, ki čez noč prizadene neimenovane ljudi neimenovanega mesta. Saramago je odraščal v času, ko je bila Portugalska pod fašistično diktaturo Antónia de Oliveire Salazarja. Pisati je začel šele okrog svojega petdesetega leta, potem pa leta 1998 postal prvi (in zaenkrat edini) portugalsko pišoči pisatelj, ki je prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Bil je komunist in pesimist. Napisal je (med drugim) Evangelij po Jezusu Kristusu, v katerem je Jezus običajen človek z dvomi in napakami; Leto smrti Ricarda Reisa, v katerem heteronim portugalskega pesnika Fernanda Pessoe Ricardo Reis svojega avtorja preživi za celo leto; Kameni splav, v katerem se iberski polotok odcepi od Evrope, odplava v Atlantik in prebivalce Portugalske in španije prisili k povezovanju. Esej o slepoti je verjetno njegovi najbolj znan roman. V njem ni niti enega osebnega imena.
Slepota napade čez noč, kot božja kuga. Ljudje zbolevajo postopoma, širi se nalezljivo, a naključno. Bolezen se kaže kot hipna izguba vida, ki ga nadomestni belina čez vidno polje. Prvo skupino obolelih v skladu z odločitvijo vlade zaprejo v opuščeno umobolnico, da ne bi okužili ostale populacije. Kljub preventivnim ukrepom se bela slepota nezadržno širi. V umobolnico prihaja vedno več ljudi, ki postopoma formirajo novo družbo. Sčasoma se Saramago osredotoči na manjšo skupino ljudi, ki znotraj umobolnice pričnejo funkcionirati kot družina. Ob nenadni odsotnosti enega od bistvenih čutil se v ljudeh zbudijo najnižji instinkti: goli boj za preživetje, nadvlada močnejšega nad šibkejšim, neobvladovanje spolnih želja. Skoraj vsa civilizacijska pravila izginejo. V kaotičnim razmerah se slepci oklepajo zadovoljevanja osnovnih življenjskih potreb. Formirajo se v skupine. Nekateri ne pokopavajo svojih mrtvih. Kradejo si hrano. Posiljujejo. Esej o slepoti- kot mnoga druga Saramagova dela - nosi dimenzije alegoričnega in mitološkega. Junaki nimajo osebnih imen, ampak generične oznake, ki se nanašajo na njihove poklice ali situacije, v katerih smo jih najprej spoznali: Zdravnik, Zdravnikova žena, Prvi slepec, Dekle s temnimi sončnimi očali, Nespečna slepka, Starec s črno prevezo. Čeprav gre v širokem planu za pripoved o formaciji človeške družbe iz anarhije do države in celo do sledu utopije, je Saramagov fokus na osebnih tragedijah, ki jih takšna prehojena pot neke skupnosti zahteva. Odpira vprašanja etike, politike, človekovih pravic, medicine, religije, družbenih razmerij, in o človeku razkriva neprijetne resnice.

 

Kino Gledališče Bežigrad ob 20:00: JONAS

 

Galerija Vžigalica od 18:00: Fotografske delavnice Gledam širše, vidim več, fotografske delavnice

Že tretje leto zapored se bo odvijal projekt Gledam širše, vidim več. Njegov namen je organizirati družbeno angažirane delavnice, na katerih spoznavate priseljence iz različnih držav, ki živijo in delujejo v Sloveniji.

Posebnost letošnje izvedbe projekta je ta, da se bomo osredotočili na zgodbe beguncev in da bodo kot mentorji sodelovali kar trije slovenski mednarodno priznani fotografi.

Projekt Gledam širše, vidim več mladim fotografom ponuja priložnost, da prisluhnete zgodbam beguncev, ki trenutno živijo v Sloveniji, in na podlagi slišanega ustvarite fotografije. Gostje na delavnicah vam bodo namreč povedali kakšno je bilo njihovo življenje pred prihodom v Slovenijo, zakaj so prišli sem, kako živiji zdaj, kakšne želje imajo za prihodnost in podobno. Predstavljene izkušnje vam bodo služile kot izhodišče za fotografiranje, pri čemer boste skušali v objektiv ujeti trenutke, ki orišejo govornikove občutke.

Skozi celoten proces pa vas bodo vodili 3 slovenski fotografi: Matjaž Tančič, Matic Zorman in Matej Povše. In to brezplačno.

Delavnice bodo organizirane ob ponedeljkih, od 24. 10. 2016 dalje.

Brez vstopnine

 

KOŽ ob 18:00: Samo Rugelj - Na dolge proge, pogovor z avtorjem

Knjiga Sama Ruglja "Na dolge proge", ki v začetku oktobra izide pri založbi Litera, je zaključni del njegove tekaške trilogije. Pogovor z avtorjem bo vodil Urban Vovk.

Brez vstopnine

 

Trubarjeva Hisa Literature ob 19:00: Kdaj bo ženska postala človek? – Eva D. Bahovec

Odnos med ženska in moškim je na prvi pogled simetričen. Vendar to ne drži. V jeziku je moški bližje definiciji »človeka« kot ženska, v filozofiji je bolj »subjekt« od nje. Aktualne razprave o »spoštovanju življenja od spočetja dalje« pa žensko še bolj oddaljijo od človeka in jo še bolj - in vse bolj - degradirajo. V praktikumu bosta sodelovali: Polona Mesec in Erika Nagode.

Brez vstopnine

 

Bežeče sličice!!!

 

Slovenska kinoteka:

19:00 Slovesnost ob 20. obletnici Slovenske kinoteke

Vstop samo z vabili.

Slovenska kinoteka je bila s sklepom vlade uradno ustanovljena 19. avgusta 1996. Kmalu je postala središče slovenske filmske kulture ter odprt in živahen prostor za srečevanje posameznikov in skupin, zaljubljenih v film.

 

Kinodvor:

18:45 Ko imaš 17 let (Quand on a 17 ans), André Téchiné, Francija, 2016, DCP, 114'

André Téchiné v scenarističnem tandemu z režiserko Céline Sciamma (Pobalinka, Banda punc) ponudi čudovito otipljiv pogled na odraščanje mladostnikov, ki skušata razumeti in obvladati svoja čustva. Vasica na goratem jugu Francije postane psihološka pokrajina odnosa, ki burno niha med prezirom in privlačnostjo.

21:00 Klub (El Club), Pablo Larraín, Čile, 2015, 97'

Z veliko nagrado berlinske žirije ovenčani film čilskega režiserja Pabla Larraína (Ne!) je neusmiljena in provokativna obsodba zločinske dvoličnosti katoliške Cerkve s primesmi izvirno enigmatičnega psihološkega trilerja.

Mala dvorana ob 20:00:

Maraton! (Free to Run), Pierre Morath , Švica / Francija / Belgija, 2016, DCP, 100'

Maraton! razkriva polstoletno zgodovino tekaškega gibanja, neverjetno zgodbo nekoč marginalnega in militantnega dejanja upora proti konservativnim tekaškim zvezam in širšim družbenim predsodkom, ki je s časom postalo globalna strast in navsezadnje velik posel.

 

Komuna:

18:00 Dekle na vlaku (The Girl on the Train), Tate Taylor, ZDA, misteriozni triler

20:00 Inferno, Ron Howard, ZDA, Japonska, Turčija, Madžarska, misteriozni triler