Metelkova:

 

A-Infoshop ob 19:00: Veganska večerja bo!

 

Jalla Jalla ob 20:20: otvoritev razstave Marka Jeniča: "PrintON"

 

Menza pri koritu ob 21:30: Sempliciment tat triq (Malta) hip hop Vstopnina: 3€.

 

Glasba:

 

CUK Kino Šiška ob 20:00: Popjazziada 2016, vokalni show

Popjazziada je a cappella festival, ki vsako leto predstavi novosti na področju popularne vokalne glasbe. Vsak izmed nastopajočih vokalnih bandov na svojevrsten način prenaša zvoke znanih in manj znanih skladb v a cappella svet, kjer glasovi zamenjajo inštrumente. Na festivalu se bo predstavilo kar 9 a cappella skupin. Bassless, (pd)4, Kreativo, Pushluschtae, Sonus, 4Given, Spritz for Five, Rozalije in Jazzva. Spremljajte Popazziado na Facebooku.

Popjazziada je kot edini tovrstni festival v Ljubljani v prestolnico prinesla a cappella kulturo in vzpodbudila njen razvoj. Letošnji festival bo že deseti zapovrstjo! Ustvarjalnost in vrhunska glasbena kakovost sta danes temeljni sestavini festivala, ki se je z leti razvil v pravi a cappella praznik, na katerem na račun pridejo ljubitelji najrazličnejših glasbenih zvrsti.

Popjazziada vsako leto jasno pokaže, kako hitro kakovost a cappella skupin v Sloveniji narašča. Razveseljiv podatek je, da se število skupin vztrajno veča, vsako leto se nastopajočim na festivalu pridruži kakšna nova zasedba. Vsaka od skupin je edinstvena, tako po zasedbi, kot tudi po zvrsti glasbe, ki jo ustvarja. Material za svoje vokalne priredbe iščejo v najrazličnejših glasbenih stilih, od popa, rocka, etna, jazza, do avtorskih skladb.

Vstopnina: 20 € na dan dogodka

 

KOŽ ob 20:00: V spomin Ivanu Volariču Feu, glasbeno-pesniški performans

Igrajo: Katarina Juvančič, Dejan Lapanja in Roberto Vodanović-Čopor.

Katarina Juvančič in Dejan Lapanja sta znani kantavtorski tandem, ki delujeta od leta 2009. V tem času sta posnela dva odmevna albuma z upesnjenimi in uglasbenimi zgodbami žensk (Selivke, 2012 in Hope's Beautiful Daughters, 2014), s katerima sta gostovala vse od Škotske do Šri Lanke. Tokrat se predstavljata s pesniško-glasbenim performansom, posvečenem preminulemu sužidskemu umetniku – Ivanu Volariču Feu.

Roberto Vodanović Čopor je zadarski pesnik in performer. Objavil je že preko štirideset albumov za neodvisno založbo Brlog Records ter dve zbirki poezije. Njegova poezija in glasba je bila izdana tudi na kompilacijah neodvisnih založb, knjig in fanzinov iz Hrvaške, Velike Britanije, Francije in ZDA.

Brez vstopnine

 

Kavarna Slamič od 20:00: Nuška Drašček-Posvečeno Edith Piaf / koncert šansonov

NUŠKA DRAŠČEK - POSVEČENO EDITH PIAF

Nuška Drašček, vokal

Blaž Jurjevčič, klavir

Vid Ušeničnik,  tolkala

Po razprodanem premiernem koncertu letos januarja na Ljubljanskem gradu, se Nuška Drašček ponovno predstavlja ljubljanskemu občinstvu s programom posvečenim Edith Piaf.

Decembra 2015 smo namreč praznovali 100-letnico rojstvo Edith Piaf. Nuška Drašček, ki v zadnjih letih navdušuje s svojo neverjetno glasbeno širino in vrhunskimi izvedbami na različnih glasbenih področjih - od klasične glasbe in opere do gospela, šansona, popevke, popa, jazza, funka in muzikala, bo tokrat interpretirala šansone, s katerimi je zaslovela najslavnejša šansonjerja vseh časov Edith Piaf. Ob spremljavi pianista Blaža Jurjevčiča in tolkalista Vida Ušeničnika nam bo zapela uspešnice, kot so L'accordéoniste, Padam, Mon Dieu, Hymne à l'amour, Je ne regrette rien in številne druge.

Nuško Drašček je širša javnost spoznala leta 2004, ko je zmagala na televizijskem izboru Bodi Idol. Danes, po dvanajstih letih, Nuško Drašček uvrščajo med najboljše in najbolj vsestranske slovenske vokalistke. Navdušuje se nad šansonom, muzikalom, gospelom, bluesom, popevko in spevnimi jazz standardi, brez težav pa se znajde tudi v kvalitetnem popu, rnb-ju, funku in soulu. Zadnje čase se vse bolj uveljavlja tudi na področju klasične in operne glasbe. Nuška Drašček je kot solistka nastopala že z vsemi pomembnimi orkestri in big bandi pri nas: od Simfonikov RTV Slovenija, orkestra Slovenske filharmonije, Orkestra SNG opere in baleta Ljubljana do Big banda RTV Slovenija. Nuškini partnerji na odru so bili že številni znani pevci, med drugim Elda Viler, Helena Blagne, Alenka Godec, Nuša Derenda, Darja Švajger, Oto Pestner, New Swing Quartet, Eroika, Uroš Perić, Jacques Houdek in številni drugi. Med projekti na področju klasične glasbe naj omenimo zelo odmevno enomesečno vseevropsko turnejo z Anno Netrebko in orkestrom Slovenske filharmonije, na kateri je kot solistka nastopala v koncertni izvedbi opere Jolanta P. I. Čajkovskega v desetih metropolah kot so Pariz, Berlin, Dunaj in Praga. V zadnjih letih je v glavnih vlogah nastopala v vseh opernih hišah pri nas in kot solistka nastopila z priznanimi dirigenti kot so Uroš Lajovic, Marko Letonja, Mladen Tarbuk, Matthias Bamert, Emmanuel Villaume in Benjamin Pionnier. Med njenimi zadnjimi odmevnimi samostojnimi projekti naj omenimo "Popotovanje po Sloveniji z Nuško Drašček", projekt "Posvečeno Edith Piaf", projekt Ati Soss in  projekt "Sprehod po West Endu - Večer muzikala z Nuško Drašček".

Vstopnina: 13 EUR

 

Prulček Bar ob 20:00: Jazz Jam

Brez vstopnine

 

Hostel Celica ob 21:00: Sozvočja sveta – Amala

Imer Traja Brizani - bas kitara

Miha Hawlina - saksofon
Žiga Kožar - bobni

ter gostje presenečenja

Sledil bo Celični jam.

Brez vstopnine

 

Orto bar ob 21:00: Weekend Nachos (USA), Homewrecker (USA), The After, koncert metalne godbe

Vstopnina: 20 € na dan dogodka

 

22. medanrodni festival sodobnih umetnosti MESTO ŽENSK!!!

Galerija Škuc:

12:00 -17:00: FEMINISTIČNI WIKIMARATON 2016
ANA ČIGON, intermedijski dogodek
Feministični WikiMaraton 2016 posvečamo pisanju Wiki člankov o slovenskih umetnicah, ki so sodelovale na Mednarodnem festivalu sodobnih umetnosti Mesto žensk od 1995 do danes.

18:00 KAKO UPRIZORITI ŽIVLJENJE OZ. ALI OBSTAJA ŽIVLJENJE IZVEN UMETNOSTI?

pogovor
Koncept in moderacija: Lana Zdravković
Sodelujejo umetnice: Katarina Stegnar, Maja Delak, Nataša Živković, Simona Semenič

»Performer se torej v svojem nastopu ne nanaša več na lik, temveč sam nase. Performer se v tej samonanašalnosti, kot jo imenuje E. Fischer-Lichte, nanaša na svoje telo, na svojo biografijo, kakor jo izraža njegovo telo (spomini, zapisani na telesu), pogosto v svojem nastopu pripoveduje lastno zgodbo, pa čeprav ta ni preverljiva in je lahko tudi zgolj fiktivna, vendar jo (spet pogosto) nenehno argumentira s svojim telesom oz. njegovo navzočnostjo, velikokrat pa performerji nastopajo, […] s svojim lastnim imenom, kot naslovni liki svojega lastnega nastopa, avtopersonalizirani protagonisti scenske fikcije.«
– B. Lukan, Performativne pisave

V sodobnih scenskih umetnostih je vsaj v zadnjih dvajsetih letih zaznati trend, ki ga lahko poimenujemo »vdor realnega«, kjer performerka (na odru) konstruira nek pomen konstruirajoč samo sebe. S premikom fokusa strategij uprizarjanja od reprezentacije k prezentaciji (dogodkovnosti) se subjektivizacija performerke zgodi prek lastne subjektivizacije. Ta proces »uprizarjanja subjekta« oz. »proizvodnje subjektivitete« (A. Jones) postaja ključen nosilec pomena, saj performerkin lik ne obstaja več onkraj performerkinega fizisa, ni več razlike med fenomenalnim in semiotičnim telesom (E. Fischer-Lichte).

Če performerka aktivno črpa iz svojega življenja za umetnost, kaj potem ostane od življenja kot takega? Kot nekateri (A. Jones) opozarjajo, se ob tem pojavlja nevarnost, da subjekt, ki je postal vir ustvarjalnosti na polju simbolnega, hkrati na polju realnega postane implicitno neviden kot dejansko (ideološko, čustveno, seksualno, rasno, razredno in še kako drugače zaznano in identificirano) telo, ki tvori umetniško delo. Zato nas zanima kaj »performiranje identitete« (J. Butler) proizvede v političnem smislu? Kako je ta skrajni preplet umetnosti in življenja politično potenten oz. emancipatoren? Kako v tej situaciji skonstruirati odpor proti hierarhijam, izkoriščanjem, neenakostim, ki so del življenja? Na kakšen način se povezati v (realnem) življenju, če smo ves čas – kot umetniki – na področju (simbolnega) umetnosti? Ali politično delovanje potemtakem lahko obstaja le še kot performans?

O življenju in umetnosti bodo skozi analizo lastnih del, predstavljenih v preteklosti na festivalu Mesto žensk, premišljevale umetnice: Katarina Stegnar (Stegn se), Maja Delak (Drage Drage, Kaj če), Nataša Živković (Prva ljubezen, drugič (Preboleti Naceta Junkarja), Tihožitje, Zavoljoočeta), Simona Semenič (Večna medikacija, Jaz žrtev., drugič).

Prost vstop.

20:00 GREMO OD ZAČETKA, Ana Dubljević & Milan Marković Matthis
15 minutna gala predstava, ki naslavlja prekarni položaj umetnice_ka/delavke_ca.

najprej počasi in potem hitreje po ulici –
z roko v roki in veselo poskakovanje po
lužah
hop!
razposajeno poskakovanje med
zažganimi avtomobili, nacističnimi
grafiti in ljudmi, ki zaudarjajo po
revščini in brezupu
ne maramo zaudarjanja, zaudarjanje
nas moti (z roko v roki po ulici –
hop v lužo!)
ne maramo zaudarjanje zažganih ljudi
ne maramo zaudarjanja obupanih avtomobilov
ne maramo zaudarjanja blata
začni od začetka

V srbščini.

Prost vstop.

Aksioma - Projektni prostor 17:00 -24:00: DIGITALNI KUPLERAJ – Olja Grubić, Živa Petrič, digitalni performans

PTL ob 21:00: KALIPSO, Tina Valentan
/ uprizoritev
Iz česa nastane umetniško delo? V tej predstavi je odgovor na dlani, a vendar skrit. Skriva se v dveh zlatih jajčecih, ki prepotujeta dolgo pot od komaj zaznavnega občutka v trebuhu do odrske stvaritve.

Tina Valentan je diplomirana plesalka in koreografinja, ki že vrsto let deluje na polju sodobnega plesa. V zadnjem času je predvsem aktivna kot performerka v predstavah drugih koreografov. S skupino Milan Tomášik & Co uspešno gostuje s predstavama Sezona lova (2014) in Železnomodra (2015) po evropskih plesnih festivalih. S Snježano Premuš, pod vodstvom katere je nazadnje ustvarjala Fizične manifestacije (2015) , pa vztrajno poglablja svoje znanje o telesu z Body Mind Centering metodo. Vidimo jo lahko tudi v predstavi za otroke Krickrac, to sem jaz!. Po predstavitvi svojega avtorskega prvenca na prvi Platformi v Mariboru, iz katerega se je razvil prepoznaven solo Ko luna raste (2008) v produkciji Mesta žensk, se v letu 2016 na oder vrača s samostojnim projektom, ki v središče postavlja žensko v njeni polni moči (Kalipso).

 

Teater, razstave, predavanja...:

 

SNG Opera in balet ob 19:30: Evergreen

Krstna izvedba avtorskega glasbeno-gledališkega projekta Karmine Šilec

Mit o Orfeju, ki je z močjo glasbe nagovarjal bogove, je že več stoletij eden največjih mitov. Glasbeniki na ladji Titanik, ki so do zadnjega trenutka igrali in z glasbo morda pomagali več kot 2000 dušam na utapljajočem se parniku, pa so postali globalni mit našega časa. Predstava Evergreen je inspirirana z velikim trenutkom, ko je transcendentna narava glasbe opravila s pritiskom brezbrižne usode. Glasbeniki so v trenutku soočanja z neizogibno smrtjo pod najbolj zahtevnimi pogoji igrali na gigantski mehanski strukturi, ki se je hrupno rušila, ko jo je požiral besneči, brezkompromisni ocean. Njihova glasba je tako postala način prevzemanja nadzora sredi kaosa in sredi neznanega; ohranjala je upanje in zaobjemala tisto neizogibno – smrt. To je bila ekstremna preizkušnja, način, kako prevarati smrt, čeprav samo za nekaj trenutkov. Za te glasbenike je bila glasba zakrament, ki ga je v kratkem izpolnila smrt. Bila je vrhunec slovesnosti. Ljudje iščemo take trenutke vznesenosti, iščemo izkušnjo transcendentnega, nekaj, kar nas globoko gane in za trenutek presežemo svoje meje. V takšnih trenutkih se nam zdi, kot da živimo polneje kot po navadi, potisnemo stvari do roba in se vživimo v vse človeštvo. Poslednje minute igranja teh glasbenikov so emblem tega, kar glasba je: duhovna vez s tistim večjim od nas in medsebojna človeška povezanost.

Koncept zgodbe o glasbenikih je vznemirljiv, vendar se ga predstava dotika ohlapno. Dogajanje okoli glasbenikov je kot prosojna zavesa, izza katere gledalec sicer spremlja dogajanje na Titaniku, zavedajoč se, da to nista "pravi čas in prostor" dogajanja.

Evergreen skuša skozi glasbo ujeti izgubljene trenutke v času, intimna čustva/zvoke tistih končnih sekund, grozo, pozabo, plemenitost, pogum, strah, vero, skrivnostno moč glasbe … in zvoku podariti moč nesmrtnosti. Zvoki nosijo svojo pripoved o tem, kaj se zgodi z glasbo, ko drsi skozi podmorsko gostoto in ustvarja nove akustične kvalitete. Vera in lepota zvenita skozi glasbo, kot je morda zvenela glasba v nezaslišanih trenutkih pritiska, v tej nepričakovani človeški drami, v tej širni, valujoči temi.

 

SNG Drama Ljubljana:

Veliki oder ob 19:30: Zaljubljenca, komedija

"Jaz sem z ljubeznijo opravil."

Številna besedila znamenitega italijanskega komediografa Carla Goldonija delujejo danes neverjetno sodobno in živo. Tako komedija Zaljubljenca (1759) ni le zabavna prigoda mladega para, ki si zaradi ljubezenske preobčutljivosti in strahu pred osmešenjem nenehno otežuje pot do skupnega življenja, temveč tudi prava vivisekcija znevrotiziranih, z vsakršnimi, tako potrebnimi kot nepotrebnimi skrbmi obremenjenih medčloveških odnosov. Sorodniki in prijatelji mladih zaljubljencev, tudi sami vsak po svoje v težavah, so prisiljeni v vlogo nekakšnih psihoterapevtov, ki se trudijo pomagati in jima (zaman) poskušajo odpreti oči.
Toda značajska muhavost in slikanje ljubezni, ki se pogosto demonstrira kot njeno nasprotje, kot okrutnost in poigravanje z ranljivimi čustvi, ni edina tema Zaljubljencev. Nevsiljivo in v drugem planu kaže Goldoni meščane, ki materialno še komajda vzdržujejo življenjski slog, v katerem bi radi živeli. Že samo za boljše kosilo se morajo odreči družinski srebrnini, vzdrževanje videza pa jih spravi tudi ob duševni mir in jih peha v najrazličnejše nevroze. Čeprav se Zaljubljenca v skladu s komedijskimi pravili končata srečno, s poroko, pa ob današnjem branju te spretno izpisane komedije ostane grenak priokus, da je njen svet neprijetno podoben našemu, v katerem na robu negotovosti razprodajamo dediščino nekih boljših časov in živimo v strahu, da temu, kar nezadržno prihaja, nismo kos.
Z režijo Goldonijevih Zaljubljencev se v Dramo po dvajsetih letih vrača uveljavljeni italijansko-hrvaški režiser Paolo Magelli, čigar režije slovijo tako po gledališki magiji kot po obveznem družbenokritičnem razmisleku.

mala drama ob 20:00: Utopia

Ko prispeš v mesto Tar, boš na glavi nosil zlato krono. Ko boš tam, bo povsod voda. Vse bo voda in jahal boš. Sam boš in nekdo te bo spremljal. Ko prispeš v Tar, ne boš umrl sam.

Utopia, Arheologija raja je spev neobstoječemu. Surrealno gledališko potovanje, ki si zadaja nemogoč cilj: oživiti neživo. Praznovanje domišljije, sanjskega, verjetja – teh iracionalnosti, ki tvorijo osrčje človeškega. Pojem "utopično" ima danes celo samoumevno negativen prizvok; kakor da bi to, da si dovolimo slaviti Lepoto, nekaj, česar ni, pomenilo le zatiskanje oči pred brutalnostjo tega časa. A prav utopija – kraj, ki ga ni – razgalja objektivno sprejeto resničnost. Svojemu času in njegovim prisilam lahko kljubujemo le, če se mu ne podredimo. Gesta kljubovanja obstoječemu, sodobnemu, je tokrat kljubovanje nasilju. Šele v nemogočem se začne človek – se začne gledališče. Gledališče kot prostor skrajne utopije: gledališče kot nenehen začetek sveta, začetek zgodovine – ki vzpostavi svet na novo. Gledališče je ločitev od sveta, ne njegovo zrcalo – in to je njegov historični privilegij.
V resničnost vdre nekaj tujega: zgodba vzklije iz krvi živali, ki je bila žrtvovana, na meji med življenjem in smrtjo. Sledimo dvema svetovoma, ki iščeta svet pred nasiljem: pred izgonom in pred žrtvovanjem. V alkimističnem cirkusu sanj se prepletajo zgodbe. Fando in Lis, izgubljena ranjena klovna, arhetip dvojine, iščeta izgubljeno mitsko mesto Tar; zanju je raj neki pretekli prostor, ki je obstajal pred vojno, zunaj njiju. Abraham, arhetip očeta, na gori vstopi v sanje in svojo zgodbo, po kateri mora žrtvovati sina. Skozi iskanje sina, zaznamovanega z nasiljem, ki ni bilo storjeno, se razpira pokrajina odnosa dveh generacij; to je zgodba o nasledstvu, razumevanju preteklosti, odpuščanju in odraščanju. Abraham je namesto sina ubil žival: bo ta spet zaživela? Se lahko uničeni raj vzpostavi? Do kakšnih intenzivnosti lahko privede utopija, vzpostavljena kot resničnost? Ko enkrat izkusimo raj – se še lahko vrnemo nezaznamovani? Sodoben človek je prikrajšan za svojo biografijo. Ali je v neki skrajni prihodnosti še mesto za človeka? Je to, kar iščemo, res človek? Je sploh kdaj bil, razblinjen v belini odsotnega?
Uprizoritev je tudi hommage in pozdrav Fernandu Arrabalu, v Španiji rojenemu dramatiku, ki je z Alejandrom Jodorowskim in Rolandom Toporjem ustanovil panično gibanje, nekakšno pozno vejo nadrealizma – hommage in pozdrav videnju in razgaljanju sveta skozi disfunkcionalnost, tujost, razliko.
Jan Krmelj

 

 

O Utopii, Arheologiji raja

Kaj: Kulturna prireditev

Kdaj: Danes ob 21.45

Kje: Mala drama, Ljubljana

Prireditelj: SNG Drama Ljubljana

Vabimo vas na pogovor z ustvarjalci Utopie, Arheologije raja. Uprizoritev je hommage in pozdrav Fernandu Arrabalu, v Španiji rojenemu dramatiku, ki je z Alejandrom Jodorowskim in Rolandom Toporjem ustanovil panično gibanje, nekakšno pozno vejo nadrealizma – hommage in pozdrav videnju in razgaljanju sveta skozi disfunkcionalnost, tujost, razliko.

O Utopii se bodo pogovarjali režiser uprizoritve Jan Krmelj, profesorica španske književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Maja Šabec, pesnik, umetnostni zgodovinar, prevajalec in pisec številnih teoretskih razprav dr. Miklavž Komelj in dramaturginja uprizoritve Katja Markič, ki bo pogovor tudi povezovala, svoja razmišljanja o nastajanju uprizoritve pa vam bodo predstavili tudi igralci.

Pridružite se nam na pogovoru v torek, 11. oktobra, po predstavi Utopia v Mali drami. Vstop je prost.

 

 

Mini teater ob 20:00: Tiest

Seneka je brez dvoma predhodnik psihoanalize, vsekakor pa mojster podrobnega opisovanja pošastnih posameznikov, in to predvsem njihovih dejanj in njihove neprizanesljive samoanalize: Medeja in Tiest sta v tem smislu njegova najizrazitejša lika. Skorajda je nemogoče, da ne bi povezali dobe in okolja, v katerih je Seneka preživel zreli del svojega življenja, in njegove tragedije, krvave norosti vladarja (Nerona) in ravnanja intelektualca v cirkusu surovosti in brezumja, do točke, ko ni mogoče nič drugega kakor uničiti samega sebe. Ne glede na to, kako se je ubil, zaradi prisile ali lastne odločitve – ali zaradi obojega –, je Seneka odšel in svet je ostal brez pomembne priče, čeprav je bil prepričan, da je za seboj pustil vsaj delna pričevanja. Kot mislec je bil Seneka v glavnem površen sledilec grških učiteljev in je menil, da je to, kar naredi filozofa, samocenzura misli. Kadar pa pusti svoji bolni domišljiji na plan, v tragedijah, za katere ne vemo, ali so jih uprizarjali ali so jih samo brali v krogu somišljenikov (uprizarjali zasebno), Seneka ne razkriva svoje filozofske strasti, ampak tisto pravo, psihoanalitično.

 

Cankarjev dom, Dvorana Duše Počkaj ob 20:00: Milan Tomašik: Solo 2016, plesni solo

Solo 2016 je celovečerni plesni solo slovaškega koreografa in plesalca Milana Tomášika, ki že vrsto let deluje v Sloveniji. Po dveh predhodnih solo predstavah Within (2006) in Off-beat (2011) z najnovejšo zaokroža trilogijo solo predstav iz zadnjega desetletnega ustvarjalnega obdobja.
Avtor nagovarja z osebno izpovedjo vračanja k izvirnemu in obče človeškemu. Intenzivnost gibanja telesa se tu in tam spreminja v stanja trajanja. Njihovo nizanje namreč Tomášiku predstavlja zoperstavljanje objektivnemu času in določen performativni izziv. Prepoznaven koreografski jezik, ki ga v svojem avtorskem opusu postopoma razvija že vrsto let, ga vodi skozi različne intenzitete mišičnih napetosti. Te ustvarjajo svojevrsten ritem, ki včasih rezonira z glasbo, pa tudi s pomenom in izraznostjo. V solo predstavi je strnil spoznanja, ki izhajajo tudi iz njegove plesne in koreografske izkušnje s plesno skupino Milan Tomášik & Co (Sezona lova, 2014; Železno modra 2015).

Vstopnina: 8, 6 EUR

 

Muzej novejše zgodovine Slovenije ob 18:00: Nikoli jim ni bilo bolje?, muzejska razstava

Nikoli jim ni bilo bolje? Modernizacija vsakdanjega življenja v socialistični Jugoslaviji

Razstava je zamišljena kot potujoča partnerska razstava, z željo da muzeji v katerih je predstavljena, aktivno sodelujejo v ustvarjanju njene vsebine z gradivom – predmeti iz lastnih zbirk in s predmeti, ki jih podarijo ali posodijo obiskovalci Muzeja. S tem se že postavljenemu okviru razstave doda lokalni kontekst vsakdanjega življenja v različnih delih Jugoslavije in ustvari uravnotežena slika/pogled na čas med letoma 1945 in 1990.

Tako je tudi ljubljanska razstava nastala v partnerskem odnosu med Muzejem novejše zgodovine Slovenije in Muzejem zgodovine Jugoslavije (MIJ).

Kot pravi njena avtorica Ana Panić je bil cilj, "da s to razstavo, ki se ukvarja z vsakdanjim življenjem, kot tudi s temo, ki najpogosteje vzbuja nostalgične občutke, pokažemo na potrebo po kritičnem premisleku skupne preteklosti in razvijanju zavesti o pozitivni in negativni skupni dediščini ter njenem vplivu na sodobne identitete novih držav in skupnosti, zaradi česar sta raziskava in razstava realizirani kot regionalni projekt ob popolnem upoštevanju stališč vseh strani … v nasprotju s trivializacijo in z reduciranjem jugoslovanskega vsakdana na zabavo in popularno kulturo smo poskušali spregovoriti o nekaterih, po našem mnenju bistvenih vidikih in dosežkih socialistične modernizacije".

Razstava je vsebinsko razdeljena na dva dela:

RITEM ŽIVLJENJA, ki predstavlja različne vidike jugoslovanske stvarnosti v zasebnem in poklicnem življenju od vpisa v vrtec, prek šolanja, sprejema med pionirje in v mladinsko organizacijo, odhoda v Jugoslovansko ljudska armado (JLA), zaposlitve, počitnic, vselitve v novo stanovanje pa vse do upokojitve in RITEM LETA, ki predstavlja šest najpomembnejših jugoslovanskih praznikov (Novo leto, Dan žena, Praznik dela, Dan mladosti, Dan borca in Dan republike) z njihovimi obredi, ki so dajali ritem življenju jugoslovanskih državljanov in ki so hkrati imeli ključno vlogo pri njihovi vzgoji in vključevanju v družbene odnose.

Vsebino gostujoče razstave bodo obogatili s predmeti iz zbirk Muzeja novejše zgodovine Slovenije, zbirk sorodnih inštitucij, predvsem pa s predmeti, ki so jih pridobili z zbiralno akcijo, ki je potekala od maja letos. Iskali so izdelke slovenskega izvora pa tudi take, ki sicer niso bili plod domačega znanja so pa nedvomno zaznamovali vsakdanjik v socialistični Sloveniji.

S pomočjo prijaznih darovalcev so zbrali raznoliko in zanimivo gradivo, od brigadirske bluze/jakne z mladinskih delovnih akcij v Novem Beogradu leta 1969, prek otroških Elanovih smuči in pripadajočih palic, pa do Iskrinega prenosnega televizorja Minirama in gospodinjskih aparatov. Vse našteto bo na ogled tudi na razstavi "Nikoli jim ni bilo bolje?".

Na razstavi si bodo obiskovalci lahko ogledali tudi Marlesovo kuhinjo tipa Cocktail variant iz 70-tih let preteklega stoletja, elemente dnevne sobe in rekonstrukcijo delovnega kotička tajnice.

Nekateri obiskovalci se bodo tako spomnili drugi pa prvič videli v kakšnih razmerah se je nekoč živelo, kakšne so bile osnovnošolske torbe, Mehanotehnikine igrače s katerimi so se igrali otroci, plošče, ki so jih poslušale različne generacije, brigadirske uniforme, ki so jih mladi nosili na mladinskih delovnih akcijah, Elanove smuči planinskih enot JLA, obvezna počitniška oprema – od hladilne torbe do Jugoplastikinih kopalnih copat. Na ogled bodo tudi Murina obleka in bambola, punčka v razkošni najlonski oblekici, ki je iz Trsta romala v marsikateri slovenski dom, pa tudi Rogovo kolo Pony in Tomosov motor Colibri.

Na razstavi si bo mogoče ogledati tudi izbor filmov iz Slovenskega filmskega arhiva pri Arhivu Republike Slovenije, ki bodo dopolnili predstavljene teme in poslušati pričevanja oseb različnih profilov (od rudarja do tajnice), ki so obdobje socialistične Jugoslavije vsak na svoj način tudi doživeli.

Vstopnina: 8€, 3.5€, 2.5€

 

Finžgarjeva galerija, Trnovo ob 19:30: Plasti časa, likovna razstava

Odprli bomo razstavo slik Vlaste Gottstein, Plasti časa.

Avtorico bo predstavila kustosinja, Monika Ivančič Fajfar.

Glasbeni program bo izvajala kitaristka Marjetka Mavri.

Brez vstopnine

 

KOŽ ob 18:00: V KOŽi besede in identitete Suzana Tratnik, pogovorni večer

Na oktobrskem večeru V KOŽI besede in identitete  bomo gostili pisateljico, publicistko in aktivistko Suzano Tratnik. Z gostjo bo klepetala  Carmen L. Oven.

Brez vstopnine

 

Trubarjeva hiša literature: ob 20:00: Zgodbe iz Kurdistana Miha Turk in Arne Zupančič, strokovna razprava

Radio Študent je v preteklih letih imel novinarje v več državah ter kriznih žariščih, še največ na Bližnjem vzhodu.  Miha Turk in Arne Zupančič sta lani in letos, vsak po svoji poti, potovala po Turčiji, Iraku in Siriji, od koder sta se večkrat javljala ter poročala. Z doma pridobljenim znanjem, vtisi in premisleki o regiji bosta pripravila obširen potopis o specifikah in perspektivah Kurdov in Kurdistana kakor tudi o namenu in vlogi "angažiranega" novinarstva v regiji ter v sodobnih razmerah medijske krajine. Predavatelja bosta tako  skozi osebne izkušnje, fotografije in pripetljaje iz skušala približati ter osmisliti razmere na bližnjem vzhodu.

Brez vstopnine

 

Bežeče sličice!!!

 

Slovenska kinoteka: Dnevi nemškega filma

19:00 Nedelja, Büscherhöfchen 2 + Pošastna mora

Nedelja, Büscherhöfchen 2 (Sonntag, Büscherhöfchen 2) Miriam Gossing, Lina Sieckmann, Nemčija, 2014, DCP, barvni, 13', bd
Pošastna mora (Der Nachtmahr, Akiz, Nemčija, 2015, DCP, 2.35, barvni, 88', svp
Tudi v tem filmu bo v ospredju psiha, psiha zabave željne mladenke v svetu berlinske elektronike. Dodajmo zgolj to: film Pošastna mora je lahko nastal samo tako, da je režiser prodal svoje stanovanje; na letošnjem Berlinalu so ga opisovali kot film o E. T.-ju na LSD-ju (kar je treba jemati precej dobesedno); slušno in vidno občutljivim ogled filma odsvetujemo (stroboskop + zelo glasna glasba).

21:00 Retrospektiva: Dominik Graf

Nemčija '09 – Pot, po kateri ne gremo skupaj + Izsiljujejo mesto

Nemčija '09 – Pot, po kateri ne gremo skupaj (Deutschland '09 – Der Weg, den wir nicht zusammen gehen; epizoda iz serije Nemčija '09 – 13 kratkih filmov o stanju naroda /Deutschland '09 – 13 kurze Filme zur Lage der Nation/)Dominik Graf, Nemčija, 2009, 35mm, barvni/čb, 13’
Traktat o poslanstvu združene Nemčije, ki se s takitko 'poišči in uniči' loteva povojne arhitekture Zvezne republike Nemčije. Ruševine, urbane puščave, hiše iz petdesetih in šestedsetih let prejšnjega stoletja, obsojene na uničenje. Zamenjale jih bodo fasade Krasne nove Nemčije, monstrumi iz jekla in stekla. Dominik Graf s temi prizori razpravlja o ogroženem spominu na povojno zgodovino, arhitekturnem in lingvističnem despotizmu, vonjih in vonjavah hitro izginjajoče razklane civilizacije. Delo zelo jeznega moža. Film je del omnibusa, ki ga je posnelo trinajst pomembnih nemških režiserjev.
Izsiljujejo mesto (Eine Stadt wird erpresst)
Dominik Graf, Nemčija, 2006, video (posneto na 16mm), barvni, 90', ap
Georg Kalinke je pri leipziški policiji že od sedemdesetih let in številnim mlajšim kolegom (med katerimi so mnogi rojeni in vzgojeni v ZRN) se zdi zgolj relikvija iz davnih časov. Marsikdo postane živčen, ko temu osamljenemu volku po dolgem času v naročje pade pomemben primer – Leipzig bodo razstrelili na kosce, če mesto ne izkašlja dvajset milijonov v diamantih. Kalinke ima tudi svoje težave. Vse sledi vodijo v Gralwitz, (izmišljeno) vas, ki jo Kalinke predobro pozna zaradi primera, ki se je slabo končal še v Honeckerjevih časih. Najbrž najboljši žanrski prikaz ekonomskega (in psihološkega) davka, ki ga je od ljudi terjala »združitev« petih novih članic federacije. Mračen in jezen pogled na še vedno razdeljeno državo.

 

Kinodvor:

19:00 Slavno neslavna Florence (Florence Foster Jenkins), Stephen Frears, Velika Britanija, 2016, DCP, 111'

Komično kostumsko dramo o ljubezni, glasbi in ambicijah, ki daleč presegajo talent, je režiser Stephen Frears (Philomena) posnel po resnični zgodbi z Meryl Streep v naslovni vlogi nesojene operetne dive.

21:15 Kapitan Fantastični (Captain Fantastic), Matt Ross, ZDA, 2016, DCP, 120'

Hkrati humorna in pretresljiva, zlasti pa ganljiva drama o nekonvencionalni družini, ki mora zapustiti svoj dom sredi ameriške divjine, da bi zaživela v svetu, v katerega ne verjame. Nagrada za najboljšo režijo v sklopu Posebni pogled letošnjega Cannesa, kjer je film požel stoječe ovacije.

Mala dvorana ob 18:00 in 20:00:

Maraton! (Free to Run), Pierre Morath , Švica / Francija / Belgija, 2016, DCP, 100'
Maraton! razkriva polstoletno zgodovino tekaškega gibanja, neverjetno zgodbo nekoč marginalnega in militantnega dejanja upora proti konservativnim tekaškim zvezam in širšim družbenim predsodkom, ki je s časom postalo globalna strast in navsezadnje velik posel.

 

Komuna:

18:15 Slavno neslavna Florence (Florence Foster Jenkins), Stephen Frears, Velika Britanija, biografska komična drama

20:15 Dekle na vlaku (The Girl on the Train), Tate Taylor, ZDA, misteriozni triler