»Cilj je ostao isti i problemi su ostali isti«
Zgodbe migrantskega življenja, kot ste jih pravkar slišali iz ust ljudi na poti, s katerimi smo se pogovarjali v kampih Lipa in Borići v občini Bihać, so na las podobne. Nevzdržno življenje v domovini, odločitev za pot v Evropo in nato neskončna agonija potovanja po Balkanski poti, ki se navadno konča na severu Bosne in Hercegovine ali Srbije. V prebivalcih trdnjave Evropa, vsaj tistih, ki nas ni prevzela islamofobna mrzlica, ki jo desničarski politiki in njihovi mediji podžigajo zadnjega četrt stoletja, te zgodbe vzbudijo različne občutke. Gre za pomilovanje ubogih ljudi, moraliziranje o človekovih pravicah ali romantiziranje pogumnih in neumornih ljudi, ki iščejo boljšo prihodnost in ob katastrofalnih življenjskih pogojih v sebi najdejo kanček človečnosti? V vsakem primeru gre za posploševanje in zameglitev resničnih življenjskih pogojev in poti, ki jih ljudje na poti živijo.
Kot smo orisali v prejšnji oddaji, življenje ljudi na poti ključno nadzoruje in usmerja policijska država v obliki Mednarodne organizacije za migracije, krajše IOM, lokalnih in državnih policijskih agencij na Balkanu ter Frontex, Evropska agencija za mejno in obalno stražo. Na vsakdanji ravni življenje migrantov, kadar ti niso na poti, ni veliko drugega kot brezdelno preživljanje enega in istega dneva znotraj migrantskih kampov.
Na območju občine Bihać trenutno delujeta dva migrantska kampa. Prvi, kamp Lipa, se nahaja 27 kilometrov izven mesta, v neposeljeni gričevnati pustinji. Sestavljajo ga po klančini vzpenjajoči se zabojniki, v katerih živijo migranti. Med zabojniki smo opazili nekaj manjših grajenih objektov, navadno namenjenih za pisarne ter skladiščenje in pripravo hrane. Lipa je razdeljena na tri bivalne enote. Ena je namenjena družinam, druga samskim moškim ter tretja mladoletnikom brez spremstva in samskim ženskam. Tako so si vsaj zamislili pri IOM-u. V času našega obiska konec februarja je v kampu bivalo okoli 800 samskih moških. Vsako pomlad, ko je vreme ugodnejše za potovanje, namreč v Unsko-sanski kanton z juga, Sarajeva, Srbije ali Črne gore, prispe večje število migrantov. Upravljalci kampa v času povečanja števila ljudi improvizirajo z namestitvami in razdelitvami organizacijskih enot, Lipa pa lahko po ocenah IOM-a sprejme do 1500 ljudi.
V Lipi za hrano skrbi Rdeči križ, saj migranti v notranjih in zunanjih kuhinjah, torej improviziranih žarih, ki jim jih namenja IOM, nimajo česa skuhati. Nasproti kampa, ki je obdan z žičnato ograjo, sta dve manjši trgovini, kjer prodajajo stvari, ki jih ljudje v Lipi najbolj potrebujejo. Gre za prigrizke in pakirano hrano, ki je ni potrebno kuhati, higienske pripomočke, tobačne izdelke, mobilne telefone in SIM kartice. Ena od trgovin ima spredaj tudi manjši podest s stoli in mizami ter avtomati za kavo. Asim Karabegović, dolgoletni humanitarni aktivist iz Bihaća, povzame, da pogoji v Lipi zadnje čase sicer omogočajo življenje, še zdaleč pa ne človeka vredno življenje.
Če so v Lipi trenutno samski moški, so ostale demografske skupine, po katerih evropski kolonizatorji razvrščajo ljudi na poti, torej samske ženske, mladoletniki brez spremstva in družine z otroki, nastanjene v kampu Borići.
Kamp Borići, nekdanji deloma obnovljeni dijaški dom, stoji na robu mesta Bihać, in lahko sprejme okoli 500 ljudi. V času našega obiska je bil popolnoma zaseden. Sestavlja ga pet nadstropij nekdanjega dijaškega doma, znotraj katerega so bivališča, sanitarije in kuhinja, ki jo vodi Rdeči križ. Pred poslopji nekdanjega dijaškega doma sta postavljeni kontejnersko naselje za mladoletnike brez spremstva ter dvorišče, namenjeno športu in prostemu času, kjer imajo svoje izpostave različne humanitarne organizacije iz notranjosti trdnjave Evropa. Razlika v kvaliteti življenja v obeh kampih izhaja že iz tega, da je kamp Borići zidana zgradba, ki je v neposredni bližini mesta. Samski moški v Lipi so povsem odrezani od civilizacije in so za zadovoljevanje potreb, ki niso kruh, voda in streha nad glavo, odvisni od dobre volje zaposlenih v kampu, lokalnih aktivistov in vzdržljivosti svojih nog. Zaradi bližine mesta se stanovalci kampa v Borićih lahko vsaj do neke mere vključujejo v bišćansko skupnost. Otroci iz Borićev denimo v času svojega bivanja v Bihaću lahko obiskujejo šolo v spremstvu prostovoljk iz Rdečega polmeseca.
Hamid, ki je konec februarja bival v Lipi, pojasni, da zaradi oddaljenosti le redko obišče Bihać, kar ima posledice tudi za njegovo zdravje, saj zdravstvena oskrba v kampu ni primerna.
Seveda pa vključevanje v skupnost ni mogoče, če ljudje večino svoje energije porabijo za pridobivanje sredstev, denarja za hrano in oblačila. Situacijo dodatno oriše moški iz Maroka, ki z družino biva v Borićih.
Ljudje na poti ne smejo delati za denar. Tujci se v Bosni in Hercegovini lahko zaposlijo le v primeru, če jim zavod za zaposlovanje izda delovno dovoljenje, ki je vezano na posameznega delodajalca in začasno prebivališče migranta. Migranti lahko na ta način dobijo le začasno delovno dovoljenje, ki ga imenujejo rumeni karton, če so zaprosili za mednarodno zaščito in nameravajo ostati v Bosni in Hercegovini. Postopek pridobivanja rumenega kartona traja od dva do tri mesece, so nam razložili v upravi kampa Lipa. Hamid pojasni, da dela za migrante ni. Ni ga niti za domačine, kar se kaže v deležu brezposelnosti v Unsko-sanskem kantonu, ki je s 60 odstotkov leta 2015 padla na 50 odstotkov leta 2020.
Ljudi na poti finančno podpirajo njihove družine in prijatelji. Toda kako poslati denar nekomu, ki potuje po balkanskih gozdovih, poljih, rekah in dolinah? Baba Asim opiše najpogostejšo denarno pot od družin do ljudi na poti.
Življenje v pomanjkanju odpira številne možnosti za nezakonite zaslužke. Del ljudi na poti se vključi v organizacije za tihotapljenje ljudi čez mejo. Nadaljuje Asim.
Ko je na severozahodu Bosne in Hercegovine svojo priložnost za vstop v Evropsko unijo čakalo največ migrantov, torej med letoma 2018 in 2021, se je tihotapljenje ljudi razvilo do te mere, da je med skupinami in posamezniki prihajalo do nasilnih sporov. V medijih širom trdnjave Evrope so govorili o medetničnih sporih na poti med Bihaćem in Slovenijo. Najzloglasnejša skupina, ki je carinila tihotapce in migrante na planini Plješevica, kjer poteka meja med Hrvaško ter Bosno in Hercegovino, se je imenovala Ali Baba. Sestavljali so jo Afganistanci. Kot nam je povedal Adnan Habibija, minister za notranje zadeve Unsko-sanskega kantona, je zaradi napetosti med skupinami, ki so delovale v migrantskem kampu Lipa, v samem kampu prišlo tudi do spopadov.
A Baba Asim meni, da do sporov ni prišlo zaradi etničnih ločnic, temveč predvsem zaradi trka ekonomskih interesov med skupinami, ki se borijo za čim večji delež tihotapskega trga.
Zaradi neobstoja možnosti formalnega zaposlovanja in obilice priložnosti za nezakonite zaslužke se redki migranti odločijo, da bodo svoje socialno stanje skušali izboljšati na trgu delovne sile v Bosni in Hercegovini. Asim opiše nekaj primerov ljudi, ki so se odločili svojo pot zaključiti v Bihaću in se tam ustaliti.
Na račun migrantov, ki se v veliki meri podajo na pot proti Hrvaški v upanju, da bodo lahko prečkali mejo, so se okoristili tudi nekateri Biščani. Habibija pojasnjuje, da so podobne tihotapske združbe, kot so jih oblikovali migranti, začeli organizirati nekateri domačini.
Kamp Lipa je od Bihaća oddaljen 27 kilometrov, od tod pa je še dobrih deset kilometrov do meje s Hrvaško, zato se tisti migranti, ki si to lahko privoščijo, odločijo za prevoz s taksijem do neposredne bližine meje ali vsaj do Bihaća. Taksisti ljudem zaračunajo višje zneske kot domačinom, za prevoz med Bihaćem in Lipo tako migranti odštejejo do 30 evrov, do meje pa še kakšnega stotaka. Takšno izkoriščanje policija težko regulira, saj taksiji delujejo na transportnem trgu, trg pa je v teh prostorih sveta stvar, potarna Habibija.
Seveda na Balkanski poti ni nič črno-belo, razen ksenofobnih politik evropskih institucij. Taksisti z visokimi tarifami sicer izkoriščajo nujo in nemoč migrantov, a s tem sebi priskrbijo sredstva za lažje preživljanje v gospodarsko opustošenem Bihaću. V delavski Jugoslaviji so na področju občine delovale tovarna Kombiteks, ki je v najboljših časih zaposlovala dobrih 4000 ljudi, pa Krajinametal [krájina metál], Polietilenka, Žitoprerada in Energoinvest. Po vojni v Bosni in Hercegovini z razpadom socializma je v procesu privatizacije propadla tudi industrija. Po sklenitvi daytonskega mirovnega sporazuma se je kanton gospodarsko usmeril predvsem v turizem, ki ga omogoča kanjonov polna reka Una, velik del delavcev pa si kruh služi v tujini, predvsem Sloveniji. Čeprav taksisti ljudi opeharijo, jim s tem vsaj olajšajo pot proti trdnjavi Evropa. Nadaljuje Baba Asim.
Habibija pojasnjuje, da kantonalno ministrstvo za notranje zadeve načrtuje strožji nadzor prevozov migrantov tako za taksiste kot za lokalno prebivalstvo. Pri tem je bistven namen prevoza, torej ali oseba v zameno želi plačilo, ali gre za pomoč migrantom pri prečkanju meje ali kaj tretjega. V primeru, da bi voznika, ki je migrante prepeljal zastonj, ustavila policijska patrulja, bi moral dokazati, da ni šlo za pomoč pri neregularnem prestopu meje.
Migranti, s katerimi smo govorili, kljub zgoraj opisanim primerom z Bišćani in Bišćankami nimajo slabih izkušenj. Hamid pravi, da z ljudmi v Bosni in Hercegovini nikoli ni imel težav.
Odnos Bišćanov do migrantov ni bil vedno tako človekoljuben. Lokalno prebivalstvo je migrantom postalo bolj naklonjeno, potem ko jih je policija umaknila v kampe izven mesta. Asim pojasnjuje, da je na odnos domačinov vplivala tudi sprememba v odnosu policije do ljudi na poti.
Baba Asim ljudem pomaga v sodelovanju z dunajsko organizacijo SOS Balkanska ruta, s katero na območju Bihaća sodelujeta tudi Rdeči križ in Jezuitska služba za begunce. Migranti lahko pri njih prevzamejo obleke, čevlje in suhe prehranske proizvode. Rdeči križ za tople obroke skrbi v kampih Borići in Lipa, tople obroke v svojih prostorih nudi tudi jezuitsko društvo. Kako je enkratna pomoč ljudem na poti prerasla v širše organizirano humanitarno pomoč, opiše Asim.
Mnogi Bišćani migrantom niso pomagali zaradi osebnega strahu pred policijo. Na tiste, ki so pomagali migrantom, so pritiskale inšpekcijske službe in policija.
V Bihaću smo bili v času našega obiska priča pomoči in razumevanju stiske, s katero se soočajo ljudje na poti. Povsem drugačno sliko po smo videli ob obisku Subotice na severu Srbije. Subotica je v zadnjih letih predstavljala izhodiščno točko migrantov za vstop v približno deset kilometrov oddaljeno Madžarsko. V prvi polovici lanskega leta je po podatkih srbske nevladne organizacije KlikAktiv v približno 30 neformalnih skvotih na severu Srbije naenkrat bilo do 4000 ljudi.
Za razliko od Bihaća migranti v Subotici razen sprejemnega centra niso imeli kampov, v katerih bi lahko bivali in dobili kakšen topel obrok. Ljudje so zato pogosto spali v zapuščenih hišah, bližnjih gozdovih in po mestnih parkih, po pričevanjih domačinov pa si je majhen del migrantov lahko tudi privoščil nekajdnevni najem stanovanja. Vendar v času našega obiska migrantov v Subotici ni bilo več. Domačini so povedali, da jih je policija pred parlamentarnimi in lokalnimi volitvami, ki so potekale 17. decembra, »počistila«.
Srhljivi ugotovitvi domačinov pritrjujeta poročili mreže nevladnih organizacij Border Violence Monitoring Network, znani kot BVMN, za obdobje od lanskega novembra do letošnjega januarja. Po strelskemu obračunu med tihotapci pred subotiškim Lidlom, ko so konec oktobra umrli trije ljudje, je srbski minister za notranje zadeve Bratislav Gašić napovedal vojaško-policijsko kampanjo na severu Srbije. Še isto noč, 28. oktobra, so srbska žandarmerija ter srbska in madžarska policija izvedle »posebno operacijo«. Ljudi na poti so iz skvotov in uradnih centrov premestili. Vendar ne v subotiški sprejemni center, saj je ta po poročanju BVMN zaprt. V prvih dveh dneh operacije so preselili več kot 1000 ljudi. Skvote so državne sile uničile, tudi požgale. Po poročilih so večino ljudi premestili na skrajni jugozahod Srbije, v Tutin in Sjenico. V začetku februarja, dva tedna pred našim obiskom Subotice, je makedonska nevladna organizacija Legis objavila videoposnetke pushbackov migrantov, ki jih je srbska policija, slečene do spodnjega perila, peš odvedla preko meje v Severno Makedonijo. Namesto na meji z Madžarsko srbske oblasti operacije nelegalnega preprečevanja prehodov meje in pushbackov od nedavnega torej izvajajo na svojih južnih mejah.
Razlika med Bihaćem in Subotico ni vidna zgolj v odnosu policije do migrantov, temveč tudi v odnosu lokalnega prebivalstva. Večina Subočanov, ki smo jih povprašali po izkušnjah, ki so jih imeli z migranti, je izrazila predvsem prestrašenost, nekateri med njimi imajo s posameznimi migranti slabe izkušnje. Trdijo, da so jih ljudje na poti poskušali oropati.
Iz turistom izredno prijazne, a do migrantov nezaupljive Subotice s secesijsko arhitekturo in lukrativno bližino meje Madžarske, torej iz enega ekonomsko bolj razvitih delov Srbije, se vrnimo v mesto odseljenih delavcev, Bihać. Tamkajšnje zgodbe z gejma so prepredene s policijskim in birokratskim nasiljem. Migranta, ki prihajata iz Maroka in z družinama bivata v Borićih, sta z nami delila zgodbe z gejma, torej poskusa prebiti se v Evropsko unijo mimo policijskih kontrol.
Zgodbe ljudi na poti nas v redkih primerih spomnijo tudi na človeško plat migrantskega življenja, ki smo ga orisovali skozi celotno oddajo. Baba Asim povzame anekdoto o tem, kako je človek na poti dobil kolo.
Življenje migrantov na Balkanski poti se je v žepu Unsko-sanskega kantona, kot zaključi Baba Asim, malenkost izboljšalo. Mednarodne organizacije so nekaj bombončkov podelile tudi lokalnemu prebivalstvu. Dva tedna pred našim obiskom je denimo v Bosanskem Petrovcu na jugu Unsko-sanskega kantona sredi dneva zgorela večstanovanjska stavba. Brez strehe nad glavo je ostalo 20 ljudi. Mednarodna organizacija za migracije je oškodovanim priskrbela začasno bivališče v petih zabojnikih, podobnih tistim, ki jih uporabljajo za skladiščenje migrantov v Lipi. Hkrati sta se policijsko nasilje in sovražna migrantska politika zaostrila na drugem koncu meje med Evropsko unijo in skrivnostnim orientom, ki bi se Uniji rad priključil, a za to še ni izkazal dovolj evropskosti in uslužnosti. Skrbi za posamezne ljudi, ki si vzdržnejše življenje poskušajo najti v trdnjavi Evropa, ostajajo iste.
Policisti lajajo, karavana gre naprej, Evropska unija odgovornost za pushbacke migrantov prelaga na balkanske države, ki so vsaj na papirju na poti v Unijo, migranti pa so odvisni od svojih preživetvenih sposobnosti, kondicije, sreče in dobre volje domačinov na poti.
U zemlji zvjezdica sjajnih,
sve je više sjebanih,
sve je više jadnih,
u zemlji zvjezdica sjajnih,
ponajviše ima gladnih.
Cikel oddaj o izkušnji beguncev in priseljencev je del projekta Display EU, ki ga financira Evropska unija. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorjev in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije ali Generalnega direktorata za komunikacijska omrežja, vsebine in tehnologijo. Evropska unija in Generalni direktorat zanje ne moreta biti odgovorna.
Dodaj komentar
Komentiraj