Policijska država za nedržavljane
Pot iz Ljubljane do reke Kolpe pri Metliki, do nedavne zunanje krajine trdnjave Evropa, nas po gladki avtocesti pelje mimo zelenih dolenjskih gričev, zvonikov novoveških cerkva in mukotrpnih Gorjancev ter traja poldrugo uro. Po prepoznavni grenki kavi v zbirališču lokalne sodrge in ostalih aktivistov nas do Bihaća ločijo le še dve uri vožnje po ovinkasti Karlovški županiji in zdolgočaseno cijazenje skozi opuščeno Liko in s pridelki proste roke trga v obliki neonskih napisov posejano Bosansko krajino. Nerazburljive tri ure in pol potovanja do krajev, kjer se prepustimo orientalističnim nasladam.
Pot iz Lipe, kontejnerskega taborišča sredi pustinje Unsko-sanskega kantona, nas po kamnitih gozdnih tleh vodi do osem ur hoda oddaljenega Bihaća, kjer si naberemo konzervirane hrane in vode, oskrbimo žulje ter poiščemo dva suha kvadratna metra za prenočišče. Pred nami je gejm. Kakšnih 10 dni neprestane hoje skozi zveri polne gozdove Like, kjer strah izmenjuje podobe medvedov in hrvaške policije. Če smo rojeni pod srečno zvezdo, se policiji in medvedom izognemo ter prispemo do reke Kolpe. Kdor preživi, bo povedal, kako je v Evropi.
Delegacija aktualnopolitične redakcije je konec februarja obiskala Bihać in Subotico, izhodiščni točki gejma za vstop v Evropsko unijo in območje schengenske carinske zveze. Ugotovitve bomo predstavili v dveh oddajah. Danes bomo govorili o institucionalnem okviru, ki določa življenjske ali neživljenjske pogoje migrantov na balkanski poti, ki ga postavljajo države in Evropska unija, torej o okviru policije in migrantskih kampov.
Za neučakane takoj na začetku povzetek policijskega delovanja na balkanski poti.
Tako je protimigrantske prakse držav opisal sogovornik v begunskem kampu Borići na obrobju Bihaća. Migranti, ki se na pot proti državam Evropske unije podajo po balkanski poti, v Bosno in Hercegovino vstopijo preko Srbije ali Črne gore. Ob prehodu meje se srečajo z mejno policijo Bosne in Hercegovine, prvega izmed organov v okviru Ministrstva za varnost Bosne in Hercegovine. Mejna policija je na terenu organizirana v šest večjih geografsko omejenih enot, ki se dalje delijo na večje območne enote. Na državni ravni se z migranti ukvarja še Državna agencija za preiskave in zaščito, poznana kot Sipa, na ravni Federacije Bosne in Hercegovine pa za varnost skrbi Zvezno ministrstvo za notranje zadeve, krajše MUP. To še ni vse, svojo policijo ima tudi vsak izmed desetih kantonov federacije. Razvejanost policijskih služb v Bosni in Hercegovini dodatno pojasni Adnan Habibija, minister za notranje zadeve Unsko-sanskega kantona.
Bosna in Hercegovina je zaenkrat še edina država na Balkanu, ki meji na Evropsko unijo, a uradno ne sodeluje z Evropsko agencijo za mejno in obalno stražo, znano kot Frontex. Vendar trdnjava Evropa svojih meja za razliko od usod ljudi, ki jih želijo prečkati, ne prepušča naključju. Med pomembnejšimi pogoji za začetek pogajanj za vstop Bosne in Hercegovine v Evropsko unijo je namreč začetek pogajanj o sodelovanju med Bosno in Hercegovino ter Frontexom. Eurokrati so bili veseli, ko je tričlansko predsedstvo Bosne in Hercegovine konec lanskega leta končno potrdilo besedilo, ki bo služilo kot osnova za pogajanja s Frontexom. Glavni nesporazum znotraj predsedstva, ki je polnil tudi vsa medijska poročila, je bil seveda o pristojnostih različnih ravni oblasti v Bosni in Hercegovini. Veliko manj pozornosti je prejela vsebina predlaganega sporazuma, ki je še vedno tajna. Kot pojasnjuje Habibija, so sodelovanju s Frontexom v kantonalni vladi naklonjeni, saj upajo, da bo evropska policija razbremenila domače policiste.
Habibija pojasni, da je zlasti pomembno sodelovanje MUP-a Unsko-sanskega kantona in evropskih institucij, saj se v tem kantonu soočajo z največjim številom migrantov glede na ostala območja v državi.
Policija Unsko-sanskega kantona, v katerega sodi območje Bihaća, sodeluje tudi s hrvaško policijo. Meja med državama na območju tega kantona meri 242 kilometrov. Habibija kot nekaj povsem neproblematičnega prizna, da s hrvaško policijo sodelujejo pri izvajanju vračanja beguncev. Pushbacki oziroma kolektivna vračanja beguncev, ponavadi v državo južneje, so po mednarodnem in evropskem pravu nezakoniti, saj z njimi države kršijo načelo nevračanja v države, kjer so lahko ljudje izpostavljeni nehumanim razmeram. Edino razhajanje med policijama je pri beguncih, ki jih hrvaška policija vrača na območje kantona, čeprav na Hrvaško niso prišli preko Bosne.
Poleg pushbackov migranti opozarjajo, da jih hrvaška policija pretepa in jim pogosto ukrade osebno lastnino. Habibija pojasni, da je sicer zasledil podobna pričevanja, a se spreneveda, da v uradni komunikaciji s hrvaškimi službami tega niso opazili.
Kantonalna policija je za vzpostavitev organizacije in sodelovanja z drugimi službami potrebovala več let. Število prihodov v Bosno in Hercegovino, zlasti v Unsko-sanski kanton, je izrazito naraslo leta 2018, pravi Habibija, na kar ne država ne federacija ne kanton niso bili pripravljeni. Število migrantov, ki so vstopili v Bosno in Hercegovino, je upadlo leta 2020, povečala pa se je pripravljenost kantonalnega MUP-a.
Življenje pod stalno policijsko represijo ni edina značilnost migrantskega življenja na balkanski poti. Pogoje življenja ljudi na poti ključno določa bivanjska institucionaliziranost, torej življenje v sprejemnih centrih, migrantskih kampih, taboriščih. Imenujte jih, kakor želite, gre za na hitro pripravljena ograjena taborišča. Če so postelje v zabojnikih in ne v šotorih, lahko govorimo o nadstandardu. Dnevni urnik prebivalcem takih taborišč pripravljajo lokalne, državne in evropske policijske agencije. Njihovo bivanje organizirajo v sodelovanju z organizacijami, kot je Mednarodna organizacija za migracije, znana kot IOM.
Kompleksna policijska hierarhija v Bosni in Hercegovini se odraža tudi v obeh migrantskih kampih v kantonu. Kamp Borići, nekdanji deloma obnovljeni dijaški dom, stoji na robu mesta Bihać, preko ceste stadiona Nogometnega kluba Jedinstvo, v njem pa trenutno bivajo samske ženske, družine in mladoletniki brez spremstva. V kampu Lipa, kontejnerskem ograjenem naselju, skoraj 30 kilometrov od Bihaća, trenutno biva okoli 800 samskih moških. Policijsko pristojnost, torej odločitev, katera izmed policijskih agencij bo posameznega migranta preganjala v primeru njegovih prekrškov, službe sprejmejo glede na stopnjo prekrška.
Obstoječa kampa na območju občine Bihać je s finančno pomočjo Evropske unije zgradila Mednarodna organizacija za migracije, krajše IOM. Pred tem sta v kantonu delovala kamp Bira in kasneje kamp Vučjak. Habibija je sicer pred prevzetjem funkcije ministra kot družbeni delavec sodeloval v civilni akciji proti migrantskemu kampu Bira. Zavzemal se je za premestitev kampa iz bližine centra mesta na od mesta oddaljeno, s povezavami slabo dostopno periferijo.
Kamp Vučjak, kamor so iz Bire premestili migrante, ni odgovarjal hrvaški policiji in Evropski uniji, saj je bil preblizu meje s Hrvaško. Kljub za migrante ugodni lokaciji so bile razmere za bivanje na Vučjaku, kot pojasnjuje Asim Karabegović, lokalni aktivist, bolje poznan kot Baba Asim, povsem nehumane.
Uradni kampi v okolici Bihaća v času, ko je bilo v Bihaću največ ljudi na poti, niso zadostovali za vse, ki so se na prečkanje meje pripravljali na severozahodu Bosne in Hercegovine. Po sili razmer so se migranti nastanili v zapuščenih hišah, med katerimi je bila največja in najbolj zloglasna tako imenovana »Broken House«, megalomanska nedokončana opečnata stavba, ki bi lahko bila mogočen hotel v samem središču Bihaća ob reki Uni. Ko so s pomočjo mednarodnih organizacij kapaciteto kampov povečali in se je število prihodov migrantov v letih 2021 in 2022 zmanjšalo, je lokalna policija v tovrstnih zgradbah izvajala racije in migrante premestila v kampe.
Kamp Lipa je od Bihaća oddaljen slabih 30 kilometrov v nasprotno smer od hrvaške meje. Če se želijo izogniti visokemu plačilu za prevoz s taksijem, potrebujejo migranti več kot pol dneva, da sploh pridejo do Bihaća, od koder se odpravijo proti Hrvaški. Bližje, kot smo Lipi, manj je območje poseljeno. Po vožnji po asfaltirani cesti z avtom zavijemo na makadamsko pot, ki jo obdaja nizko grmičasto rastje in požgani travniki. Po nekaj ovinkih makadama zagledamo kopico belih kock, ki so umeščene med iz gričev sestavljeno pustinjo. Bele kocke so zabojniki, med katerimi je nekaj manjših zgradb, vse skupaj pa obdaja žičnata ograja. Ko se pripeljemo na vrh klančine, od vznožja katere se vzpenjajo kontejnerji, opazimo dve manjši trgovini ter manjši leseni podest s stoli in mizami, ki je edini senčni kotiček, kamor se migranti v Lipi lahko umaknejo. Baba Asim pojasnjuje, da lokacija Lipe ni najbolj primerna, saj so ljudje v njej oddaljeni tako od naselja s trgovinami kot od meje.
Kamp Lipa sam po sebi tehnično ni zapor. Zato so se evropski politiki, predvsem avstrijski, pred dobrim letom dni odločili, da zapor zgradijo znotraj kampa Lipa. Evropska unija je za izgradnjo, vzpostavitev in upravljanje tako imenovane priporne enote namenila pol milijona evrov, za izvajalca pa določila Mednarodni center za razvoj migrantske politike, krajše ICMPD, s sedežem na Dunaju, ki jo vodi Michael Spindelegger, nekdanji avstrijski vicekancler in član desničarske Avstrijske ljudske stranke. Predsednik organizacije SOS Balkanska ruta, Petar Rosandić, pojasnjuje, da so dve tretjini sredstev za izgradnjo kampa Lipa, kar je okoli 1,1 milijona evra, prispevali avstrijski davkoplačevalci. Izgradnjo zapornega dela, ki je stala pol milijona evrov, je financiral ICMPD.
Kamp Lipa vodi oziroma koordinira služba za obravnavo tujcev. Ta sodi pod državno notranje ministrstvo, ki ga uradno imenujejo varnostno ministrstvo. Zapor oziroma priporno enoto, kot so ga evfemistično poimenovale avstrijske in evropske glave, je lokalno gradbeno podjetje gradilo skrito pred javnostjo. Dokler nove stavbe znotraj kampa, z rešetkami na oknih in skrite za ograjo, niso opazili prostovoljci humanitarnih organizacij. Rosandić povzame, kako so ugotovili, da ICMPD v Lipi gradi zapor.
Rosandić nadaljuje z opisom kampanje razkrivanja informacij o gradnji zapora v kampu Lipa, ki jo je izvedla organizacija SOS Balkanska ruta.
V ICMPD so obtožbe o sodelovanju pri izgradnji zapornih celic in podobnih reči, če povzamemo njihovo besedišče, najprej zavračali, dokler niso naposled priznali, da izvajajo projekt v kampu Lipa, češ da ne gradijo zapora, temveč pripor.
ICMPD svoje vključenosti v gradnjo zapora pred mejo trdnjave Evropa ni poskušal zakriti samo z retoričnimi sredstvi in sprenevedanjem. Društvo SOS Balkanska ruta je tudi tožil za klevetanje, nadaljuje Rosandić.
ICMPD je napovedal pritožbo na razsodbo gospodarskega sodišča, a do danes napovedi ni izpolnil. Med tožbami in pranjem perila v javnosti so humanitarne organizacije in novinarji razkrili še več nepravilnosti organizacije ICMPD. V odgovoru na vprašanja novinarjev nemškega javnega servisa ARD so na ICMPD zapisali, da priporno enoto gradijo v dogovoru z Ministrstvom za varnost Bosne in Hercegovine. Strukturo dogovarjanja za gradnjo priporne enote opiše Rosandić.
Ministrstvo za varnost, dejansko notranje ministrstvo, po pravnem redu Bosne in Hercegovine ni pristojno za izdajanje gradbenega dovoljenja na področju Unsko-sanskega kantona. Kantonalna vlada pa je ob tem opozarjala, da jih o gradnji priporne enote ni obvestil nihče. Povzame kantonalni policijski minister Adnan Habibija.
Poleg humanitarnih organizacij je gradnji zapora v Lipi nasprotovala celo Mednarodna organizacija za migracije, krajše IOM, ki sicer deluje kot kolonialna izpostava Evropske unije na njenih mejah in Unsko-sanski kanton zadnje desetletje spreminja v odlagališče beguncev, ki jih Evropska unija noče sprejeti. Pojasni Rosandić.
Nad novicami o gradnji zapora v odročnem gozdovju poleg Bihaća so bili zgroženi tudi Bišćani in Bišćanke. Bali so se, da bo njihovo okolje postalo središče za kriminalce, ki bi jih države Evropske unije deportirale v Bosno in Hercegovino, meni Habibija.
Vendar Rosandić opozarja, da domnevni migrantski kriminalci niso bil razlog za gradnjo priporne enote, temveč gre za deportacijsko enoto, skozi katero bi Evropska unija lažje in hitreje deportirala prosilce za azil.
Stavba, za katero nam je Baba Asim pojasnil, da je bila zgrajena kot zaporna enota, sicer ne izgleda kot zapor. Stavba ni z ograjo ali drugimi pregradami ločena od ostalega dela kampa, prav tako pred njo ni videti policije, torej zunanjost objekta ni zastražena. Tako je vsaj bilo v času našega obiska. Ko smo zaposlenega pri upravi kampa, našega vodiča, vprašali, kaj je v velikem kontejnerju, ki je bil po naših informacijah namenjen priporni enoti, je odgovoril, da NFI, non food items, skladišče za humanitarno pomoč, ki ni hrana. Kljub vsemu minister Habibija ni prepričan, da je zgodba z zaporom končana.
Migranti, ki na balkanski poti proti državam Evropske unije prečkajo Unsko-sanski kanton, se zaradi policijskega nadzora, pushbackov in visokih stroškov, ki jih zanje predstavlja poskus prečkanja meja, v kampih Lipa in Borići zadržijo dlje, kot so načrtovali. V kampu Lipa smo se pogovarjali s Hamidom, ki prihaja iz Maroka in je imel na poti slabe izkušnje predvsem s hrvaško policijo, ki ga je po poskusu prečkanje meje večkrat vrnila v Bosno in Hercegovino.
V drugi oddaji se bomo posvetili človeškemu vidiku balkanske poti. Življenju ljudi na balkanski poti znotraj okvirjev, ki jih s pomočjo mednarodnih organizacij za migrantske politike, humanitarnih organizacij in lokalnih oblasti v obliki policije, temeljno oblikuje naša več kot liberalna Evropska unija. Še zadnjič Rosandić.
Policisti lajajo, karavana gre naprej.
Cikel oddaj o izkušnji beguncev in priseljencev je del projekta Display EU, ki ga financira Evropska unija. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorjev in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije ali Generalnega direktorata za komunikacijska omrežja, vsebine in tehnologijo. Evropska unija in Generalni direktorat zanje ne moreta biti odgovorna.
Dodaj komentar
Komentiraj