V tokratni Bipolarni motnji se bomo posvetili judom in judovskemu lobiju na Kitajskem. Prva asociacija na Kitajsko verjetno ni judovski lobi in prva asociacija na judovski lobi verjetno ni Kitajska, saj je judovski lobi na Kitajskem majhen in nevpliven. Zato se bomo najprej posvetili zgodovini odnosov med Kitajsko in judi, na koncu pa bomo orisali na kakšen način si judovski lobi kljub vsemu odpira vrata na Kitajskem.

Judje na Kitajskem imajo relativno dolgo, a številno omejeno zgodovino. Prvi judje so na Kitajsko najverjetneje prišli iz Indije ali Perzije, podatkov o tem kdaj se je to zgodilo pa ni. Nekateri zapisi, katerih kredibilnost pa je vprašljiva, njihov prihod datirajo v čas dinastije Han - torej nekje med 3. stoletjem pred našim štetjem in 3. stoletjem našega štetja - druga ugibanja prihod umeščajo nekje v 8. ali 9. stoletje. K negotovosti glede datiranja prihoda pripomore tudi dejstvo, da so kitajci pogosto zamenjevali jude in muslimane, saj so njihove navade iz kitajskega stališča precej podobne.

Nedvomno pa so že bili prisotni v času dinastije Song, med 10. in 13. stoletjem, ko jim je eden izmed takratnih cesarjev zapovedal, naj spoštujejo običaje svojih prednikov in se naselijo v Kaifengu, takratni prestolnici cesarstva, ki je ležala na koncu svilene poti, nekaj sto kilometrov severozahodno od današnjega Šanghaja. Ta skupnost, torej judje iz Kaifenga je najbolj znana judovska skupnost na Kitajskem. Najmanj od 15. stoletja dalje je bilo judom iz Kaifenga omogočeno služiti v državni upravi. V času dinastije Song so zgradili tudi svojo sinagogo, ki je bila kljub večkratni porušitvi zaradi požarov in poplav obnovljena in je stala vse do sredine 19. stoletja. Takrat so se odnosi s prestolom že ohladili in sinagoga ni bila obnovljena. Judje so bili domnevno preganjani tudi v kontekstu Taipinškega upora, v katerem sta se borila kitajsko cesarstvo in krščansko gibanje Taipinško nebesno kraljestvo. Judje so se pomešali s han prebivalstvom, judovska skupnost pa se je asimilirala v han kulturo. V naslednjem stoletju in pol se je judovska skupnost v Kaifengu pomešala z večinskim prebivalstvom praktično do nerazpoznavnosti in čeprav so nekateri običaji in posebnosti ostali jih je večina zatonila v pozabo. V popisu leta 1980 so v Kaifengu našteli med 100 in 300 ljudi judovskega porekla, čeprav ni jasno, ali gre za posameznike ali družine.

Naslednji val priseljevanja judov na Kitajsko ni bil stalne, temveč trgovske narave in je prišel z obdobjem kolonializma. Takrat so judje prišli iz Bližnjega vzhoda, največ iz območja Mezopotamije, kot trgovci, ki so delovali v okviru britanskega imperija. Eno izmed največjih judovskih podjetij na Kitajskem v tistem času, David Sassoon & co., katere lastnik David Sassoon je bil kasneje tudi vodja judovske skupnosti v Šanghaju, je kmalu po koncu prve opijske vojne vzpostavilo podružnice v Hong Kongu in Šanghaju in se vključilo v trgovino z opijem ter v naslednjem desetletju in pol postalo vodilno v tem kontroverznem poslu.

Na prelomu med 19. in 20. stoletjem pa se je začelo naslednje stalnejše priseljevanje judov in sicer v severovzhodno mesto Harbin. Ti so bili večinoma ruski judje, ki so jih tja prignali antisemitski pogromi v Ruskem imperiju. Leta 1895 je Rusija začela graditi vzhodnokitajsko železnico, v okviru tega projekta pa je ruskim judom obljubila mirno življenje, če se preselijo na območja ob novi železnici. Tako je nastala judovska skupnost v Harbinu, ki je do začetka 20-ih let prejšnjega stoletja zrasla na 23 tisoč ljudi. Poleg ekonomskih priložnosti, ki jih je ponujala nova prometna povezava in spodbude ruskih oblasti je k rasti tamkajšnje judovske skupnosti pripomoglo tudi dejstvo, da na Kitajskem ni bilo tradicije anti-semitizma. Praktično vsi harbinski judje so po drugi svetovni vojni in ustanovitvi Izraela migrirali v Izrael. Kot zanimivost povejmo, da sta bile ena izmed takih tudi starša bivšega izraelskega premiera Ehuda Olmerta, ki sta iz Ukrajine prebegnila v Harbin, nato pa v Izrael.

V obdobju pred drugo svetovno vojno je prišlo do še enega vala imigracije judov in sicer v Šanghaj. Tja je prišlo kar 18 tisoč judov, večinoma iz evropskih držav, predvsem Nemčije, Avstrije in Poljske, ki so bežali pred anti semitizmom. Žanghaj, ki je bil takrat odprto mesto in ni zahteval vize je tako sprejel več judov kot Avstralija, Kanada, Nowa Zelandija, Indija in Južna Afrika skupaj. Tudi ti pa so skoraj brez izjeme po koncu vojne emigrirali v Izrael.

Danes torej z izjemo nekaj skoraj popolnoma asimiliranih judov iz Kaifenga na kitajskem ni več judovske skupnosti. Kljub temu si judovski ali morda bolje rečeno izraelski lobi počasi odpira kanale tudi do kitajskih oblasti, kar je glede na izraelsko potrebo po podpori velesil za nadaljevanje okupacije palestinskih ozemelj in rastočo moč Kitajske logična poteza. Če si izraelski lobi zamislimo po modelu iz ZDA ga na Kitajskem seveda ni, saj je takšne vrste lobiranje v kitajskem političnem sistemu praktično neobstoječe. Zato Izrael zasleduje dvojno strategijo. Na meddržavni ravni kitajsko oblast mehča s prodajo naprednih orožij, ki jih ZDA in Rusija azijski sili nista pripravljeni prodati in je drugi največji dobavitelj orožja Kitajski, takoj za Rusijo. Združene države Amerike so Izrael v zadnjem desetletju tudi večkrat obtožile, da ameriško vojaško tehnologijo tajno prodaja naprej kitajcem.

Poleg dvorjenja na meddržavni ravni pa se Izrael poslužuje tudi javne diplomacije, predvsem na kitajskih univerzah. Ameriška pro-izraelska organizacija Stand With Us, ki v ZDA deluje predvsem na univerzitetnih kampusih in je v tesnih stikih z izraelskim zunanjim ministrstvom, je letos ustanovila podružnico na Kitajskem. Tudi tam naj bi po besedah njenih strategov delovala predvsem na kampusih in socialnih omrežjih, s čimer bi naslavljala mlade, že od leta 2009 pa tam prireja dogodke, kot so fotografkse razstave, ki prikazujejo Izraelsko kulturo. Nekatere druge organizacije, kot je na primer Sino-judaic institute kultivirajo stike na univerzitetni ravni, spodbujajo in financirajo študij judovstva na Kitajskem ter organizirajo študij kitajskih študentov v Izraelu. Omenjeni inštitut financira tudi šolo za jude iz Kaifenga, ki, tudi s pomočjo takšnih organizacij, po stoletju in pol asimilacije ponovno spoznavajo svoje judovske korenine. Kaifeng je postal tudi pravi hit med izraelskimi turisti na Kitajskem. V mestu, ki ga pro-izraelske organizacije zaradi dolge zgodovine judovstva spreminjajo v nekakšen simbol in vstopno točko na Kitajskem, so uspeli pridobiti tudi odobravanje lokalnih oblasti, ki razmišlja o izgradnji skupnostnega centra, judovskega muzeja in sinagoge. Oblast tolerira tudi versko izobraževanje in izvajanje verskih ritualov - aktivnosti, ki so sicer na Kitajskem skrbno nadzorovane.

O politično močnem izraelskem lobiju na Kitajskem torej ne moremo govoriti. So pa pro-izraelske organizacije vedno bolj aktivne na bolj subtilnem nivoju javne in akademske diplomacije, s katero si utirajo pot do kitajskega javnega mnenja in v končni fazi odločevalskih krogov, za dosego tega pa izrabljajo tudi dolgo zgodovino judovstva na Kitajskem.