DESETA

V tokratni ediciji z manjšo zamudo obujamo spomine na izbris več kot 25.671 oseb iz registra stalnega prebivalstva, od katerega je 26. februarja minilo 25 let. Birokratski zločin, ki po četrt stoletja in kljub odškodninski shemi prizadetim še vedno pušča nepopravljive posledice, je ob oblastniškem trudu in po zaslugi redkih medijskih objav, dolgo časa ostal zabrisan in nepoznan.

V Mladini so leta 1992 opisali prve primere izbrisov in zavrnitev vstopa v državo, 22. novembra 1994 pa je v enem ključnih člankov “Izgnani, deložirani, izbrisani” Igor Mekina kot prvi opozoril, da je šlo za sistematično delovanje oblasti proti določeni skupini prebivalstva in ne za posamične primere. 

“IZGNANI, DELOŽIRANI, IZBRISANI

Slovenska država z nekaterimi postopki že tri leta krši človekove pravice. Je končno prišel čas, da državljani svojo državo postavijo pred Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu? Razpravljanje o tem, ali se v Sloveniji človekove pravice kršijo zgolj v posameznih primerih ali »sistematično«, je za nekaj sto tistih, ki jih je slovenska država v zadnjih treh letih izgnala, deložirala, jim odvzela pokojnine, državljanstvo, stanovanja, zdravstveno in socialno zavarovanje ali jih preprosto »izbrisala« iz registra stalnih prebivalcev, zgolj akademsko čenčanje. Njihove zgodbe, zapisane v kupih sivih dosjejev, ki se že tri leta prekladajo po prašnih predalih od Sveta za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter različnih parlamentarnih komisij do zdolgočasenih uradnikov Voxa, predsednika republike in vlade, HKS in Helsinškega monitorja ter državnega varuha človekovih pravic, očitno ne zanimajo nikogar. Toda za predstavnico Helsinškega monitorja Nevo Miklavčič Predan so stvari kristalno jasne. »Seveda gre za sistematične kršitve, saj se izvajajo na podlagi zakonov in odlokov. To pa je vendarle sistem, ali ne?«

»Vaš mož ne živi več tukaj«

Kršitev mednarodnih konvencij in slovenskih zakonov ter ustave, ki potrjujejo to trditev, je res preveč, da bi lahko govorili o naključjih. Poleg nekaj klasičnih kršitev (nasilje v zaporih, ravnanje represivnih organov) je največ kršitev človekovih pravic na področju državljanstva, izplačevanja pokojnin in na stanovanjskem področju. Samo nekaj najbolj absurdnih primerov tudi brez podrobnejše razlage dobro ponazori razsežnosti omenjenih kršitev. Prošnjo za pridobitev državljanstva je slovenska država oseminšestdesetletnemu in že dvajset let upokojenemu vojaškemu pilotu gospodu M. K., ki ima stalno prebivališče v Sloveniji, zavrnila samo zato, ker je ob nepravem času prestopil slovensko mejo (ki je takrat še ni bilo) in maja 1991, tako kot vseh dvajset let prej, s soprogo odšel v Bosno po krompir in drugo zelenjavo, ki jo je prideloval na kosu zemlje v domačem kraju. Ministrstvo za notranje zadeve je namreč ugotovilo, da omenjeni gospod, čeprav ima v Sloveniji številno družino, zaradi tega obiska v Bosni (ki se je zaradi vojne in pomanjkljivih dokumentov zavlekel za nekaj mesecev) »dejansko ne živi v Sloveniji«. Njegovo zgodbo nam je povedala soproga Alenka K.: »Po prihodu iz Bosne smo avgusta šli na policijo in zahtevali zaslišanje. Rekli so nam, da je vse v redu in naj se ne vznemirjamo. Nato pa so soprogu odvzeli državljanstvo, pokojnino in zdravstveno zavarovanje. Štirje smo živeli od plače najine hčerke, babice v ljubljanski porodnišnici.« Kako so njenega moža izbrisali iz registra stalnega prebivalstva, ne bo pozabila nikoli: »Sedemnajstega decembra 1992 so ob preverjanju hčerkine dohodnine želeli videti tudi osebno izkaznico mojega soproga. Delavka za okencem je pogledala v računalnik, me prosila za moževo osebno izkaznico in jo, ko sem ji jo izročila, na mojo nepopisno grozo - preluknjala in uničila. Nisem mogla verjeti svojim očem, ona pa mi je samo hladno dejala: "Vaš mož ne prebiva več tukaj." Začela sem jokati. Zakonov nisem poznala, vedela in čutila sem samo, da spadamo skupaj in da drugega doma nimamo. Čez nekaj dni sem se vrnila in jih prosila, naj mi povedo, kdaj in kako je moj mož izgubil stalno prebivališče. Uradnica je nekam telefonirala in mi izdala potrdilo, kjer je pisalo, da se je to zgodilo devetega septembra tistega leta.« Ker njen soprog ni imel več stalnega prebivališča, ki je pogoj za izplačevanje pokojnine (do takrat jo je redno dobival), je izgubil tudi pokojnino. In ker je socialno in zdravstveno zavarovanje z odlokom vlade vezano na pokojnino, je izgubil še to. Ostal je tudi brez dokumentov, na prošnjo za podaljšanje vizuma pa mu pristojni organi že skoraj dve leti niso odgovorili. »Ko smo urejali pooblastilo za odvetnika na sodišču, nam ga niso hoteli potrditi, ker mož ni imel veljavnih dokumentov. Potem se je neka gospa vendarle spomnila, kako lahko stvar rešimo; predlagala nam je "identifikacijo". S hčerko sva ga na sodišču identificirali, kakor da bi imeli opravka z umrlim. Danes si kljub temu ne upa sam v mesto.« Pri 68 letih njen soprog sedaj prosi za slovensko državljanstvo po 12. členu zakona o državljanstvu in doma študira slovensko slovnico. Alenka K. pa ne ve več, kaj naj stori: »Ustni del izpita je opravil, pisnega dela pa ne. Res se trudi, dobro bere, dajemo mu različne teme za pisanje, in kar napiše, je vsebinsko zelo lepo, toda še zmeraj dela napake.«

Absurdni primeri

Zgodba Marjana K. je skrajni primer druge kategorije kršitev. Stanovanjsko pravico v vojaškem stanovanju (po rodu je Slovenec in je v Sloveniji služboval od leta 1973) je dobil že pred leti. Njegova težava je zgolj v tem, da je v napačnem trenutku zaprosil za menjavo stanovanja. Aprila 1991 je namreč pristojne vojaške organe zaprosil za preselitev v kakšno stanovanje v Luciji, kjer je želel preživeti starost. Ker takšnih stanovanj ni bilo na voljo, se je odločil, da se bo preselil iz enega na drugi konec Postojne in svoje dvoinpolsobno stanovanje zamenjal za manjše, dvosobno, s tem pa zmanjšal stroške. Garnizija je njegovi prošnji ugodila in 27. junija 1991 se je preselil. Čeprav je večje stanovanje zamenjal za manjše, ga je ministrstvo za obrambo tožilo in zahtevalo izselitev. »Tožba me je prizadela, ker imam pri 65 letih prvič opraviti s sodiščem in ker mislim, da nisem kriv. Menim, da države v ničemer nisem oškodoval, temveč sem ji za sedanje manjše dal na voljo svoje večje stanovanje ...«je zapisal v pritožbi. Sodišče je bilo kljub temu dlakocepsko in neusmiljeno. Obrazložitev odločitve z dolgimi odstavki, posvečenimi razlagi suverenosti države, se bere kot poglavje kakšne narodnobudniške knjige. Sklep je bil pričakovan: od Marjana K. je sodišče zahtevalo, da se izseli, obrambnemu ministrstvu in sodišču pa mora plačati še 9755 tolarjev pravdnih stroškov in 6400 tolarjev taks. Absurdno je seveda to, da bi Marjan K., ki mu grozi izselitev, tudi po predpisih, ki so po mnenju sodišča veljavni, lahko ostal v več- jem stanovanju, če ne bi ob nepravem času sklepal pogodbe z JLA. Podobne težave ima še vsaj 1000 nekdanjih uslužbencev JLA in nekaj tisoč članov njihovih družin, ki so se po veljavnih zveznih predpisih vselili v prazna vojaška stanovanja in ki jih slovensko ministrstvo za obrambo sedaj toži in zahteva njihovo izselitev.

Tako je Franja Z. med moratorijem leta 1991 svoje stanovanje v Banjaluki zamenjala za stanovanje iz Slovenije odhajajočega oficirja JLA. Na slovenskem sodišču in pristojni stanovanjski skupnosti so ji povedali, da je pogodba legalna. Toda ministrstvo za obrambo jo je kasneje tožilo in tožbo dobilo. Celo vrhovno sodišče namreč trdi, da so se zvezni predpisi v Sloveniji uporabljali samo do 25. junija 1991 in da gre za transakcijo »s tujo državo«, ki je v Sloveniji neveljavna. Tudi Jovan B. je podobno že 6. maja 1991 JLA izročil svoje od leta 1982 za družino neprimerno enoinpolsobno stanovanje in 8. julija 1991 dobil od garnizije dvoinpolsobno stanovanje.

Danes čaka na izselitev. Slovenski podmorničar K. V. iz Maribora, ki se je domov preselil iz Splita, in civilist v službi v JLA M. M. imata enake težave; čeprav je JLA svojo lastnino zemljiškoknjižno prenesla na Slovenijo šele konec decembra 1992, pogodb vseh teh ljudi slovenska sodišča ne priznavajo in zahtevajo izselitev.

V tretjo kategorijo kršitev spadajo postopki, povezani z izplačevanjem akontacij vojaških pokojnin. Staniša Č. je intendant, ki ga je ministrstvo za obrambo obtožilo »agresije«, saj naj bi menda leta 1991 v radijskih pogovorih z zastavnikom Grujevičem (ki je grozil z razstrelitvijo skladišča bencina v Mokronogu) temu izrazil »moralno podporo«. Nič bolje se ne godi upokojenemu zastavniku prvega razreda Vasiliju Radivojčeviču, sladkornemu bolniku, ki je ostal brez zdravstvenega in socialnega varstva, ker naj bi sodeloval v »agresiji« na Slovenijo. Njegov greh je po mnenju tožnikov z obrambnega ministrstva to, daje do 11. avgusta 1991 menda še hodil v vojašnico, kjer je (čeprav je pravočasno zaprosil za upokojitev) po dolžnosti moral paziti na tri zapornike. Po njihovi premestitvi se ni več vrnil v vojašnico. To, ali je bil in koliko časa je bil, medtem ko je armada že pospravljala kovčke in odhajala iz Slovenije, ta zastavnik navzoč v vojašnici, bo odločalo o njegovem zdravstvenem zavarovanju. Mnenja so različna; zastavnikov sosed je že potrdil, da je bil Radivojčevič večkrat doma tudi dopoldne, vendar je sodišče za potrditev tega zahtevalo dodatne priče. Ministrstvu za obrambo, ki na sodišče ni poslalo niti svojega zastopnika, da bi podkrepil tezo o »agresiji«, ne bo treba priskrbeti dodatnih prič; tudi brez tega je višje socialno sodišče verjelo navedbam ministrstva.

Primer pokojnega generala Ožbolta je najboljši dokaz absurdnosti vladnega odloka. Potem ko je celo predstavnik ministrstva za obrambo na sodišču slovesno zatrdil, da je »oborožena agresija na Republiko Slovenijo trajala od27. 6.1991 do 18. 7.1991«, je višje socialno sodišče logično ugotovilo, da Drago Ožbolt »kot pripadnik JA s podpisom ukaza o premestitvi orožja teritorialne obrambe v letu 1990 v agresiji, kije bila leta 1991, ni mogel sodelovati«. Toda kljub temu se je javno pravobranilstvo pritožilo, nekoliko premislilo in sodišče razveselilo z novim mnenjem. V skladu z njim po mnenju ministrstva za obrambo pokojni general Ožbolt s podpisom spornega ukaza v agresiji na Slovenijo sicer ni sodeloval »neposredno«, pač pa »posredno«. To pa kaže, da gre pri tem za ohlapno in z načeli pravne države povsem sprto definicijo »agresije«.

Posebne kršitve so izbrisi iz registra stalnih prebivalcev in izgoni iz države. O izgonih smo že nekajkrat obširneje pisali, na izbrise iz registra stalnih prebivalcev pa je treba posebej opozoriti. Jožo D. je z novim zakonom o državljanstvu, čeprav na Hrvaškem nima več nikogar in se je že pred dvajsetimi leti z vsem imetjem preselil v Slovenijo, postal tujec. Danes ga upravni organi po potrdilo o nekaznovanju, s katerim bi si lahko uredil dokumente o začasnem prebivališču, pošiljajo v do tal požgano Modrico. Osebno izkaznico so mu na 2 0 njegovo presenečenje vzeli, iz registra stalnega prebivalstva pa so ga izbrisali brez njegove vednosti in brez možnosti pritožbe.

To se je zgodilo tudi pokojnemu Bošku K., v katerega zgodbi se prepletajo še vse doslej omenjene kršitve. Kot sanitetni častnik je pri- šel v Slovenijo že leta 1949, upokojil pa se je decembra 1989. V začetku leta 1990 je zaradi družinske tragedije - njegova sestra je naredila samomor - zapustil Slovenijo, da bi skrbel za hudo bolnega svaka. O tem je bila sestavljena tudi pogodba o dosmrtnem preživljanju, za- časno odsotnost pa je januarja 1990 marljivo prijavil na sekretariatu za ljudsko obrambo in jo kasneje podaljšal do konca leta 1992, ker se brez potnega lista in zaradi vojne ni mogel vrniti v Slovenijo. Na slovenski meji so ga julija tega leta zavrnili, njegovo ženo pa je policija istega dne kot pravnega zastopnika zasliševala o moževi odsotnosti iz Slovenije. Plod tega je bila zavrnitev prošnje za pridobitev državljanstva, ker Boško K. »dejansko ne živi v Sloveniji«. Sodišča so sklep potrdila, Boško K. pa sije nato poskusil pridobiti osebno izkaznico za tujca. Čeprav so vsi člani njegove družine slovenski državljani in je druge pogoje izpolnjeval, je ministrstvo za notranje zadeve »zaradi prekinitve bivanja« njegovo prošnjo zavrnilo. Po navodilu slovenske policije si je poskusil celo pridobiti potni list ZRJ, vendar so na jugoslovanskem konzulatu njegovo prošnjo za izdajo potnega lista dvakrat zavrnili, ker je v Srbiji zadnjič živel leta 1949. Medtem ga je ljubljanski mestni sekretariat za notranje zadeve črtal iz evidence stalnih prebivalcev Slovenije. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje mu je, ker je pogoj za izplačevanje pokojnine stalno prebivališče, nehal izplačevati pokojnino, hkrati pa je Boško K. ostal še brez zdravstvenega in socialnega varstva. Potem ko se na njegove prošnje ni odzvala niti vlada, Jft v globoki depresiji napravil samomor.

Državo na sodišče

Podobni primeri kršitev človekovih pravic so številni. Zavrnitve prošenj za pridobitev državljanstva zaradi začasne in utemeljene odsotnosti iz države so v nasprotju s pojmovanjem Evropskega sodišča za človekove pravice, da je ob podeljevanju državljanstva treba pozornost posvetiti »pristni zvezi«. Izbrisi iz registra stalnih prebivalcev Slovence so prav tako nelegalni. Kot je ob primeru Boška K ugotovil že sekretar Sveta za človekove pravice in temeljne svoboščine in generalni sekretar ombudsmana Jernej Rovšek, je namreč bistvena pomanjkljivost »odvzema« stalnega prebivališča v tem, »da upravni organi ne izvajajo postopka po zakonu«, ki določa, da ima stranka pravico do pritožbe, in »s tem kršijo pravico do pritožbe kot eno temeljnih človekovih pravic«. Zato tudi policijski dopisi zavodu za pokojninsko varstvo po njegovem niso veljaven dokaz, na podlagi katerega bi bilo mogoče prosilcu odvzeti pokojnino. Zavrnitve izplačevanja akontacij zaradi »agresije« so prav tako v nasprotju z načeli pravne države. Že takoj po sprejetju odloka je Svet za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin obrambno ministrstvo opozoril, da so negativna mnenja, ki jih izdaja, pogosto zelo pomanjkljivo obrazložena in da prosilcem jemljejo pravico do akontacije na podlagi preveč splošnih stališč. Tem očitkom je mogoče dodati še očitke načelne narave. Pravica do pokojnine je namreč pravica, ki izhaja iz dela, zato je njeno omejevanje z odloki in celo brez sodbe sodišč nedopustno in v nasprotju s slovensko ustavo in mednarodnimi konvencijami, pojem »agresije« pa je vsebinsko nedolo- čen in neprimeren (uporablja ga predvsem mednarodno pravo). Postopek tudi ni kontradiktoren, kot zahteva evropska konvencija o človekovih pravicah, kršeno pa je še načelo o domnevi nedolžnosti. Deložacije iz stanovanj, ki so jih zaradi vselitev v vojaška stanovanja po 25. juniju 1991 (ali celo po 6. januarju 1991 - sodišča si o »odločilnem« datumu še zmeraj niso na jasnem) po krajšem premoru znova začeli izvajati te dni, so prav tako v nasprotju z evropskimi normami. Slovenska sodišča namreč ob sholastičnih razpravah o suverenosti ne spoštujejo nekdanje veljavne zakonodaje in pozabljajo, da so v Sloveniji vsaj do konca moratorija še veljali zvezni predpisi in da je zato večina nenadoma »spornih« vselitev v stanovanja JLA popolnoma legalna. Tudi po mnenju dr. Ljuba Bavcona Slovenija pri zagovarjanju teh deložacij pred Evropskim sodiščem za človekove pravice prav zato ne bi imela nobene možnosti, da dokaže njihovo upravičenost. Izgon večje skupine nekdanjih oficirjev JLA iz Slovenije in preprečevanje združevanja družin sta naslednji večji kršitvi človekovih pravic. Država tujca sicer lahko izžene, vendar ne tako, kot so to v številnih primerih doslej pčeli slovenski organi - brez pisne odločbe in brez možnosti pritožbe. Še več, iz več izjav visokih policijskih funkcionarjev je razvidno, da so izgoni v nasprotju z načelom, da so človekove pravice individualne. Četrti člen četrtega protokola evropske konvencije o človekovih pravicah je namreč jasen in določa, da je »kolektivni izgon tujcev prepovedan«.

Čeprav je po mnenju Jerneja Rovška, generalnega sekretarja ombudsmana, vsaj osemdeset odstotkov pritožb, ki jih ljudje zaradi kršitev človekovih pravic pošiljajo različnim organizacijam, neupravičenih - doslej jih je varuh dobil 166 -, jih je še zmeraj precej, ki bi jih za resne kršitve verjetno označilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. »Pri nas bi bilo verjetno najbolj problematično upravno sojenje, kjer ni zagotovljene kontradiktomosti. Tako bi lahko zaradi pogojno rečeno 'nepoštenega sojenja 'propadli vsi naši upravni postopki. Poznam na primer razsodbo evropskega sodiš- ča, kjer se je v neki civilni zadevi stranka prito- žila, češ da v upravnem postopku ni mogla osebno predstaviti svojega pogleda in nastopiti pred sodiščem. Sodišče je to označilo za kršitev šestega člena evropske konvencije o človekovih pravicah,« opozarja Jernej Rovšek.

To bi se lahko, če država ne bo hitro popravila storjenih krivic, zgodilo že kmalu. V Helsinškem monitorju je že opaziti nenavadno dejavnost; gospe, ki so še pred kratkim pisale dolga, obupana pisma ministrom in s katerimi smo se v preteklih letih srečevali ob deložacijah in pred sodišči, sedaj prenašajo kupe dosjejev, pišejo pozive medijem, fotokopirajo dokumente in vnašajo podatke o kršitvah človekovih pravic v računalnike. Otopelosti je konec. Če krivice ne bodo popravljene, bodo ti dosjeji priromali pred sodišče v Strasbourj>u, ki je od letos pristojno tudi za Slovenijo. Ce bo Komisija za človekove pravice pri Svetu Evrope odločila, da so pritožbe zrele za razpravo (na sodišče jih je treba poslati šest mesecev po izčrpanju vseh pravnih sredstev v Sloveniji), bo Sloveniji najprej ponujena možnost sporazumnega dogovora (friendly settlement); če ta ne bo mogoč, bo stekel postopek pred sodiščem. Odlo- čitve sodišča bodo dokončne in za Slovenijo obvezne. Še več, ministrski svet bo imel možnost objaviti sodbo, spremljati uresničevanje sklepov sodišča in zahtevati, da se podobne kršitve v Sloveniji ne ponovijo.

Prav to bi bil verjetno tudi najboljši odgovor tistim, ki dobronamerna opozorila slovenskih organizacij za človekove pravice v slogu nekdanjih komunističnih aparatčikov razglašajo za proizvode tujih »tajnih služb«, za »konstrukte« in »nezaslišano pretiravanje« in s pritlehnimi obtožbami proti njihovim avtorjem ščuvajo javno mnenje. Nič nenavadnega pa ne bi bilo, če bi se tudi Evropsko sodišče za človekove pravice zaradi takšnega razmišljanja znašlo v nevarnosti, da ga v slovenskih občilih že kmalu predstavijo kot sovražno, tujim tajnim službam podrejeno organizacijo."

OSMA

Spletna stran Wikileaks je objavila več tisoč tajnih dokumentov, ki opisujejo nabor hekerskih orodij in programov ameriške obveščevalne službe CIA. Dokumenti med drugim opisujejo, kako zaobiti programe za kriptirano komunikacijo, kot je na primer Signal, in kako pametne telefone ter druge pametne naprave uporabiti za prisluškovanje. Večina opisanih tehnik je sicer že znanih iz boja proti običajnim hekerjem. Najbolj presenetljivo odkritje iz objavljenih dokumentov pa je, da je agencija izgubila nadzor na precejšnjim delom vohunske programske opreme, ki si jo sedaj izmenjujejo bivši uslužbenci agencije. Wikileaks pravi, da so pridobili tudi del te programske kode, ki pa je niso objavili. CIA objave dokumentov ni komentirala, pristnosti dokumentov pa ni ne potrdila ne zavrgla.

Več deset tisoč delavcev je včeraj na ulicah Buenos Airesa protestiralo proti odpuščanju in realnemu padanju plač. Protest je organiziral največji argentinski krovni sindikat CGT, ki v zadnjem času stopnjuje svojo opozicijo proti argentinskemu predsedniku Mauriciju Macriju. Ta je ob prevzemu oblasti leta 2015 obljubil oživitev gospodarstva z neoliberalnimi ekonomskimi reformami in pa znižanje inflacije. Macrijeve obljube o tujih vlaganjih in znižanju inflacije se niso izpolnile: cene potrošnih dobrin so se lani zvišale za 40 odstotkov, temu pa ni sledila rast plač. Številni protestniki so na včerajšnjem shodu zahtevali tudi splošno stavko, čemur pa vodstvo sindikata nasprotuje.  

Vodja poslanske skupine SD Matjaž Han je po posvetu pri predsedniku Borutu Pahorju razkril, koga ta namerava predlagati v imenovanje za ustavne sodnike. Predlagal bo profesorja na ljubljanski pravni fakulteti, Marijana Pavčnika in Mateja Accetta, in pa profesorja na Harvardu, Klemna Jakliča. Glede četrtega kandidata med strankami še ni dogovora, tako da bo Pahor opravil še en krog pogovorov s poslanskimi skupinami. Letos se bo ustavno sodišče precej prevetrilo, saj devetletni mandat ta mesec poteče trem sodnikom, aprila pa še četrtemu, bivšemu predsedniku sodišča, Ernestu Petriču. O novih ustavnih sodnikih naj bi državni zbor odločal že na marčni seji.