Band Aid + #E3OLA

sedma

Začenjamo v Združenih državah Amerike, kjer je tamkajšnji predsednik in dobitnik nobelove nagrade za mir Barack Obama zaprosil kongres za dodatna javna sredstva v višini 5,6 miljarde dolarjev, ki jih želi nameniti boju proti Islamski državi. Z omenjenimi sredstvi želi Obama pomagati iraški vladni vojski, ki na bojišču doživlja prve uspehe v boju proti tej vojaški skupini. Če bo kongres odobril zahtevana sredstva, namerava Pentagon v Irak poslati okoli 1.500 svetovalcev, ki bi Iračanom svetovali, kako voditi vojne operacije, in pomagali pri urjenju iraških vojakov. Ameriška vojska je sicer samo od začetka novembra po uradnih podatkih porabila že 728 milijonov dolarjev, po nekaterih neodvisnih ocenah pa naj bi v istem obdobju porabila kar 1,2 miljarde.

Nekatere države so v okviru Organizacije združenih narodov izrazile skrb zaradi potencialne nevarnosti tako imenovanih “killer robots” oziroma avtonomnih sistemov orožja, ki lahko samostojno najdejo in uničijo tarčo. Francija, Nizozemska, Avstrija, Španija, Irska, Hrvaška, Mehika in Sierra Leone so zahtevale uveljavitev smiselnega človeškega nadzora nad tovrstnim orožjem in pozvale k ureditvi mednarodnih pravnih norm na tem področju. Več držav, med katerimi prednjačijo ZDA, namreč razvija popolnoma avtonomna brezpilotna letala, ki bi delovala brez vsakršnega človeškega nadzora.

Nadaljujemo v Libiji, kjer je prišlo do bombnih napadov na ambasadi Egipta in Združenih arabskih emiratov. Očitno je šlo za usklajeno akcijo, saj so eksplozije pred omenjenimi ambasadami odjeknile skorajda sočasno, za njih pa še nihče ni prevzel odgovornosti. Napad ni povzročil nobenih žrtev, ker so zaradi državljanske vojne v Libiji z ambasad že pred časom umaknili osebje. Gre sicer za prvi napad v Tripoliju, odkar je nadzor  nad prestolnico prevzela koalicija Libijskega nacionalnega kongresa in Libijske zore.

osma

Prihaja božični čas. Ta poleg vsega klasičnega kiča prinaša tudi novo dozo tako imenovane dizaster pornografije. Ta teden je v javnost prišla novica, da bo Bob Geldof s pomočjo zainteresiranih glasbenikov že tretjič izdal pesem Do They Know it’s Christmas Time? Superskupina bo, kot je že tradicionalno, imenovana Band Aid, dodana pa bo še številka 30, ki simbolizira tretjo Band Aid akcijo ter 30. obletnico prve izdaje pesmi. Tokrat pesem ne bo posvečena lačnim v Etiopiji kot leta 1984 ali vsesplošni sudanski krizi kot leta 2004. Band Aid 30 in vsi cekini, ki bodo od prodaje pesmi padli v mošnjiček, naj bi domnevno bili namenjeni pomoči v boju proti eboli. Titulo političnega klovna, ki rad reciklira zmeraj isto pesem, dodeljujemo Bobu Gledofu. Razlogov je več.

Prvi razlog leži v vprašljivosti tega, za kaj se porabi denar, ki se zbira v takšnih humanitarnih akcijah. Band Aid ima v tem oziru izredno slabo bilanco uspehov. Naj spomnimo, da še vedno ni popolnoma jasno, kolikšen del denarja, zbranega s prodajo prve verzije pesmi Do They Know it’s Christmas Time? leta 1984, je dejansko bil namenjen boju proti lakoti, še bolj pomembno pa je to, kdo je bil kriv za lakoto. Za slednjo je v sredini 80-ih v Etiopiji po različnih ocenah umrlo med 300.000 in milijon ljudi, razlogi, da je do nje sploh prišlo, pa so bolj politični kot naravni. V tistem času je v regiji sicer res pustošila dvoletna suša, a poznavalci lakote in njenih razsežnosti veliko bolj krivijo vladno politiko kolektivizacije kmetijstva ter vojno, ki je potekala med oblastjo v Addis Abebi, eritrejskimi gverilci ter Tigrijansko osvobodilno fronto. Etiopska vlada je takrat pod pretvezo suše, katere slike so veselo krožile po medijih globalnega severa, iz begunskih taborišč v Ogadenu, na jugovzhod države, kjer je imela kontrolo, prisilno deportirala 600.000 ljudi. Pri deportacijah so sodelovale tudi velike nevladne organizacije, kot je Oxfam. Slednji je prejel levji delež denarja, zbranega z akcijo Band oz. Live Aid. Bob Geldof je, ko ga je organizacija Zdravniki brez meja pozvala h komentiranju dejstva, da je v prisilnih deportacijah umrlo vsaj 100.000 ljudi, slednje komentiral s stavkom, da ga takšno število mrtvih v kontekstu lakote sploh ne šokira. Namesto tega sir Bob Geldof še danes trdi, da je Live Aid bila popolna humanitarna akcija.

Drugi razlog za to, da je Bob Geldof politični klovn tega tedna, pa leži v neverjetnem pokroviteljstvu, ki ga predstavlja že samo dejstvo, da se ta akcija spet prebuja. Za ponovno humanitarno akcijo se je Bob Geldof domnevno odločil po tem, ko je prejel klic štaba Združenih narodov, ki mu je potožil, da je situacija z ebolo ušla izpod kontrole. Še bolj pokroviteljsko je samo besedilo pesmi Do They know it’s Christmas Time? Ne samo da gre za neverjetno poudarjanje naracije ‘’mi’’ in ‘’oni’’, besedilo nadgrajuje že tako zasidrane predsodke o tem, da v afriških državah najdemo le vojne in lakoto. Mnogi deli besedila žalijo, spet drugi deli pa so naravnost absurdni in idiotski, sploh ko skušamo v kontekst umestiti ebolo. Gre za stavke, kot so: It's Christmas time, there's no need to be afraid ; And there won't be snow in Africa this Christmas time, The greatest gift they'll get this year is life ; Where nothing ever grows, No rain nor rivers flow ; itd.

Četudi se za trenutek pretvarjamo, da razumemo, da morajo nekateri sleherniki  vedno znova izpolniti lastne arhetipske želje po reševanju, nam kljub temu ni povsem jasno, kako se v današnjem svetu tega ne da storiti tako, da uboge, uboge Afrike ne rešuje nujno Zahod. Verjetno to ni pomembno, saj se je Bob Geldof v maniri superjunaka ebolo namenil pokončati tam nekje do silvestrovega.