DEVETA

V teh dneh se bo v Savdski Arabiji nadaljevalo izvrševanje kazni za liberalnega blogerja Raifa Badawija, ki je že od leta 2012 zaprt zaradi žaljenja islama po elektronskih kanalih. Vodenje bloga mu je nedavno prineslo 1000 udarcev z bičem in 10 let zapora, kar je pri mnogih aktivistih naletelo na ostro neodobravanje in množične akcije v njegovo podporo. Čeprav je savdsko zunanje ministrstvo tuje proteste, kot sami pravijo, sprejelo s presenečenjem in nejevero, pa se je kazen po prvih 50 udarcih prenehala izvajati. Vendar pa sedaj Badawijeva v Kanadi živeča žena opozarja, da se ima izvršitev nadaljevati v naslednjih dneh, mednarodni pritisk je očitno dovolj popustil.

Na mehiških volitvah v kongres je slavila vladajoča desna stranka z enigmatičnim imenom Institucionalna revolucionarna stranka. Ta bo na čelu s predsednikom Enriquejem Peno Nietom s pridobljeno slabo tretjino glasov sicer izgubila nekaj sedežev. Volitve je sicer zaznamovalo nasilje in kar nekaj umorov tudi na samih voliščih. Poleg tega so starši 43 izginulih študentov iz Ayotzinape in njihovi podporniki v mestu Tixtla zažgali volilni material, saj zahtevajo, da se usoda njihovih otrok razkrije še pred volitvami. Podobno taktiko zažiga je ubral sindikat učiteljev, ki ni zadovoljen z reformo izobraževanja.

Poročilo ameriških vladnih agencij o pokojninskih shemah je precej zaskrbljujoče. Kar polovica Američanov, starejših od 55 let, namreč na upokojitev finančno ni pripravljena. Razlog naj bi bil predvsem, da je bilo vodenje pokojninske sheme dodeljeno delodajalcem, ki pa za upravljanje z dohodki svojih zaposlenih niso usposobljeni ali pa njihova dobrobit ni v njihovem interesu. Prihranki odražajo tudi siceršnjo socialno stratifikacijo. Kar tri četrtine Afroameričanov je tako glede na svoje prihranke v spodnjem kvartilu vseh prebivalcev, le petina Latinosov pa ima pokojninske račune, na katerih je več kot 10.000 dolarjev.

DESETA

Okoli tri tisoč delavk in delavcev irske trgovinske verige Dunnes Stores in drugih podpornikov se je v soboto zbralo v Dublinu. Tamkajšnji shod so zaključili pred glavno pisarno, kjer so vodstvu predali peticijo s svojimi zahtevami. Te so vodilnim sicer že nekaj časa več kot znane, a jih spretno ignorirajo in celo onemogočajo kolektivno delovanje in reprezentiranost delavk in delavcev v sindikatih.

Delavke in delavci, ki so zaposleni v oziroma opravljajo delo za Dunnes Stores, že dlje časa vodijo kampanjo za izboljšanje delovnih pogojev. Ta se fokusira delno tudi na višino plače, a ne toliko na plačilo kot predvsem na stalnost. Poleg tega želijo, da se upošteva dejstvo, da je kar štiri tisoč od skupno deset tisočih delavk in delavcev verige združenih v sindikat. Mandate, pravkar omenjeni sindikat, je torej reprezentativen v smislu številčnosti članstva, a ne v praksi, kjer vodstvo podjetja v vseh pogledih, vključno z obveščanjem in pogajanji, deluje mimo njega.

Protestniki so tako v soboto opozorili tudi na to, naj vlada ne zavlačuje s sprejetjem zakonodaje, ki bi omogočala kolektivna pogajanja. Zakonska podlaga je že v pripravi, a obstaja skrb, da se bo njeno dejansko sprejetje prestavilo še za nadaljnjih nekaj mesecev, kar pa se zdi sindikatom nesprejemljivo. Pred letošnjimi velikonočnimi prazniki so v Dunnes Stores že doživeli stavko, po kateri je vodstvo prejšnji mesec za umiritev razmer hitro sprejelo odločitev o 3-odstotnem zvišanju plačil. Tisti, ki so v takratni stavki sodelovali, pa so bili s strani vodstva še kaznovani na različne načine, na primer z nenadno premestitvijo na drugo delovno mesto. Da so delavke in delavci takrat v luči tega odziva potrdili svoje zahteve, so takoj organizirali še en shod.

Kljub temu, da se zdi, da gre za korak v pravo smer, pa je realnost drugačna, saj so stavkajoči želeli opozoriti predvsem na dejstvo, da je delovni čas in s tem plačilo nepredvidljivo. Delavke in delavci namreč vsak teden znova izvedo, koliko ur bodo lahko delali in s tem, koliko bodo lahko zaslužili. Nestalnost in nepredvidljivost, temeljna elementa prekarnega življenja, sta tako osnovni vodili njihovega vsakdana. Sobotni protestniki zahtevajo večjo varnost zaposlitve in zagotovljene ure dela. Če bi želeli ugoditi tem zahtevam, vodstvu ne bi bilo težko - letni dobički trgovinske verige znašajo 350 milijonov evrov. Bi pa tovrstne spremembe najbrž imele opazen vpliv na osebno premoženje lastnikov tega družinskega podjetja, ki znaša 1,7 milijarde evrov.

Delavstvo trgovin Dunnes Stores ima sicer močno tradicijo boja za pravico. V času južnoafriškega apartheida je skupina dvanajstih zaposlenih na pobudo sindikata odigrala pomembno vlogo pri tem, da je Irska začela z bojkotom južnoafriških produktov. Po dveh letih in devetih mesecih borbe že omenjene dvanajsterice, ki je zavrnila prodajanje sadja iz Južnoafriške republike, se je bojkot preselil na državno raven. Več o takratnem dogajanju v sledečem komadu. Naj bo uspešen tudi njihov tokratni boj.

Več o boju v času južnoafriškega apartheida: http://www.thejournal.ie/30-years-dunnes-stores-strike-1579724-Jul2014/