9.00

Izraelski premier Benjamin Netanjahu je tik pred iztekom roka uspel sestaviti komaj zadostno vlado. S tem, ko je Judovski dom z vstopom v koalicijo prispeval osem sedežev, vlada zavzema le 61 od 120 sedežev v parlamentu. Poleg njegove stranke Likud, ki v parlamentu nadzira trideset mest, ter tistih osmih mest, ki jih je prispeval Judovski dom,  koalicijo sestavljajo še desnosredinska stranka Kulana z desetimi sedeži, Združeni judaizem Tore s šestimi in ortodoksna stranka Šas s sedmimi poslanci.

Nadaljujemo v Makedoniji - v Skopju se nadaljujejo protesti. Po začetnih poskusih protestiranja pred sedežem vlade so se demonstranti zaradi policijskega kordona, ki jim je onemogočal dostop do začrtanega cilja, raje premaknili pred parlament. Protesti, začeti v torek, so bili sproženi na osnovi kazenskega pregona glavnega opozicijskega voditelja Zorana Zaeva, ki naj bi s še štirimi drugimi ljudmi vohunil za vladnimi predstavniki. Tisočerico ljudi, ki so v protestih sodelovali, je policija po tem, ko so razdejali stavbo sedeža vlade, nagnala s solzivcem in vodnim topom.

Zaključujemo v Nemčiji. Tam je policija zasegla eksploziv in priprla četverico, ki je nameravala minirati mošeje, stavbe, nemenjene prosilcem za azil, in eminentne člane islamske skupnosti v Nemčiji. Aretirana skupina si je nadala ime Oldschool Society, sestavljali pa so jo trije moški, stari od devetintrideset do šestinpetdeset let, in ena ženska, stara dvaindvajset let.

10.00

V Franciji se nadaljujejo izrabe napada na satirični časnik Charlie Hebdo pred štirimi meseci. V torek je bil namreč s parlamentarno večino - gre za zmago 438 poslancev nad šestinosemdesetimi - sprejet nov nadzorovalni zakon, ki bo francoskim tajnim službam omogočal, da brez predhodne privolitve sodniške instance prisluhnejo telefonskim pogovorom morebitnih izdajalcev republike in da prav tako brez naloga prevzamejo vlogo nevidnega opazovalca njihove spletne pošte.

Prav tako je predvidena poraba dodatnih štiristo petindvajset milijonov evrov za odprtje novih delovnih mest za vohune, ovaduhe, raziskovalce in miličnike, s katerimi nameravajo od sedaj naprej podrobneje gledati pod prste vsaj tisoč dvestotim islamistom in dvestotim posameznikom, ki so se že de facto vrnili iz bojišč v Siriji.

Medtem ko so parlamentarci očitno navdušeni, so novinarji, organizacije za varstvo človekovih pravic in internetni ponudniki iz sicer različnih razlogov rahlo drugačnega mnenja. Prvi dve entiteti nista pretirano navdušeni nad manjšanjem državljanskih svoboščin, kot je pravica do zasebnosti, ponudnike internetnih storitev pa skrbi predvsem višina prihodkov, ki se utegne zmanjšati z izgubo zaupanja strank.

Ena od točk pritožb človekoljubnih organizacij in novinarjev je vezana na to, da zakon sam po sebi presega meje, določene z nevarnostmi, ki jih predstavljajo skrajne islamistične skupine. Prav tako jih skrbi, da lahko ukaz za pričetek nadzorovanja poleg tajnih služb samih podajo druga ministrstva.  

Zagovorniki novega zakona na množično zgražanje civilne družbe odgovarjajo s tipičnim sklicevanjem na ogroženost prebivalstva, predvsem tistega judovskega porekla. Po njihovem mnenju gre zgolj za to, da se tako ali tako potrebnim ukrepom priskrbi pravno podlago. Poleg tega zatrjujejo, da prvič: prisluškovanje odpade v primeru novinarjev, ter drugič: da material, pridobljen s prisluškovanjem, tako ali tako uporabi zgolj sodnik.

Tretjo točko zagovorov predstavlja smešna razlika med dejanskim in lažnim kršenjem pravice do svobode govora. Primer dejanske kršitve je po mnenju zagovornikov napad na časnik Charlie Hebdo, medtem ko status lažne kršitve pripada pritožbam tistih, nad katerimi organi države izvajajo nadzor.

Prav tako zatrjujejo, da lahko dejanski kazenski proces sproži zgolj material, vezan na terorizem. No ja, to očitno sploh ni raven, na kateri dejansko poteka kritika zakona. Gre za to, da se s prisluškovanjem v vsakem primeru poseže v zasebnost posameznika, ne pa za to, da se bo ta nujno znašel za rešetkami. Če ne veš, da ti prisluškujejo, to naj ne bi bil problem - a dejansko že sama potencialnost prisluškovanja na posameznika vpliva disciplinatorno.

Grožnjo po mnenju kritikov obenem predstavlja selektivnost izbire tistih, ki so zaradi te ali oni lastnosti opredeljeni kot grožnja državi. Tako rekoč vedno se v primeru tovrstnih zakonov v glavnem spravijo na muslimane in razne levičarske skupine, protestnike, aktiviste, medtem ko se skrajni desnici v glavnem pogleda skozi prste.