Evropska unija 10h

Nemčija in Francija sta v Aachnu v začetku tedna podpisali nov sporazum, ki gradi na Elizejskem sporazumu izpred več kot petdesetih let. Aachenski sporazum je projekt francoskega predsednika Emmanuela Macrona, ki je idejo prvič predstavil še kot predsedniški kandidat leta 2016.

Morda najbolj zanimiva novost sporazuma bo ustanovitev skupne zbornice, v kateri bodo sedeli parlamentarci iz obeh držav. Na področju političnega sodelovanja sporazum tudi določa, da se bo vsake tri mesece en francoski in en nemški minister udeležil zasedanja sosednje vlade. Obe državi se hkrati zavezujeta k skupnemu projektu krepitve Evropske unije. Del sporazuma je tudi skupno prizadevanje za reformo Organizacije združenih narodov, ki naj bi Nemčiji dala stalni sedež v varnostnem svetu in pravico veta.

Bolj konkretne posledice naj bi imel sporazum na področju ekonomije. Strokovna skupina predstavnikov obeh držav bo uskladila gospodarsko pravo v obeh državah, posebno zakon o insolventnosti in stečaju podjetij. To sodelovanje, ki ga je predlagal francoski predsednik Macron, naj bi bilo podlaga za zakonodajo, sprejeto na evropski ravni. Podobna strokovna skupina bo ustanovljena tudi med načrtovalci makroekonomske politike obeh držav. Ta se je v času gospodarske krize v obeh državah precej razlikovala, saj so nemški ekonomisti svoji vladi vedno znova predlagali varčevanje, medtem ko so v Franciji njihovi kolegi zagovarjali spodbujanje gospodarstva z državno potrošnjo.

Zadnji sklop sodelovanja v Aachenskem sporazumu zadeva vojaško sodelovanje. Obe državi se zavezujeta k medsebojni obrambi mej pred zunanjim napadom, kar je precej brezpomensko, saj taka zaveza obstaja že v pogodbi zveze NATO. Manj simbolna je zaveza o skupnem nastopanju na mednarodnem orožarskem trgu.

Aachenski sporazum  je dodan Elizejskemu sporazumu, ki je bil podpisan leta 1963 in je postavil temelje za tesnejše nemško-francoske odnose, predvsem na področjih obrambe, izobraževanja in mladinske politike. Bil je podlaga za ustanovitev treh francosko-nemških srednjih šol in francosko-nemške brigade. Poleg tega na podlagi tega sporazuma potekajo tudi redna srečanja visokih funkcionarjev obeh vlad. 

Charles de Gaulle si je sporazum zamislil kot prvi kamen v gradnji nemško-francoskega bloka, ki bi konkuriral sovjetskemu in anglosaškemu. Zaradi tega v sporazumu ni omembe zavezništva NATO, Združenih držav, Velike Britanije ali organizacije GATT, predhodnice Svetovne trgovinske organizacije. Pod pritiskom Washingtona je nato nemški bundestag pri ratifikaciji sporazumu dodal preambulo, ki je pozvala k zavezništvu z ZDA, sprejetju Velike Britanije v Evropsko gospodarsko skupnost, sklenitev prostotrgovinskih sporazumov v okviru GATT in vojaško integracijo v okviru zavezništva NATO. To je takrat  v očeh de Gaulla, ki je tri leta kasneje francosko vojsko izključil iz NATA, precej razvrednotilo sporazum.

Zunanje razmere, v katerih čiha-puha francosko-nemški vlak, so se torej v zadnjih petdesetih letih precej spremenile. Macron tako ne goji golistične skepse do anglosaškega sveta in prostotrgovinskih sporazumov pod transatlantskim pokroviteljstvom. Na drugi strani se je zanimanje ZDA za Evropo precej zmanjšalo. Na pogrebu Georgea Busha starejšega pred novim letom se je tako pokazalo, da je veleposlanik Evropske unije v Washingtonu s funkcije veleposlanika države zdrsnil na funkcijo predstavnika mednarodne skupnosti. Poleg tega je od tega tedna dalje v ameriškem zunanjem ministrstvu nezaseden tudi položaj sekretarja za Evropo, saj je Michael Weiss, ki je do sedaj opravljal to funkcijo, odstopil.

V isto smer, torej namesto k Evropi stran od nje, se premika, čeprav ne brez težav, tudi Velika Britanija. Potem ko je britanski parlament zavrnil sporazum, ki ga je z Brusljem sklenila britanska premierka Theresa May, je glavni evropski pogajalec Michel Barnier povedal, da je mogoče sporazumu o izstopu še kaj dodati, predvsem kar zadeva prihodnje trgovinske odnose, ki so v obstoječem sporazumu še precej neopredeljeni. Evropa pa ne bo popuščala pri vprašanju, ki predstavlja glavno težavo na poti Velike Britanije iz Evrope. To je meja med Republiko Irsko in Severno Irsko. Velikonočni sporazum, ki je prinesel mir v Ulstru, zahteva odprto mejo na irskem otoku. Hkrati ima Republika Irska kot članica Unije odprto mejo z ostalimi članicami.

Ker je vse bolj verjetno, da britanski parlament do 29. marca, ko bo Velika Britanija izstopila iz Evropske unije, ne bo uspel sprejeti sporazuma o brexitu, se v Bruslju pripravljajo na možnost izstopa brez sporazuma, kar bi pomenilo, da bodo vsi dogovori med Unijo in Veliko Britanijo prenehali veljati. Če bi se to zgodilo, bi bili med najbolj prizadetimi ribiči v Severnem morju. Evropski ribiči v vodah, ki bodo po brexitu postale britanska ekonomska cona, ulovijo skoraj 700 tisoč ton rib. Britanski ribiči po drugi strani ulovijo v evropskih vodah zgolj 110 tisoč ton. Komisija zato predlaga, da naj se morebiten izpad ulova domačim ribičem povrne iz evropskega proračuna. Komisija sicer predlaga tudi podaljšanje ureditve, ki sedaj obstaja v okviru Unije, za kar pa v Londonu ni interesa.

Novice 8h

Ameriški senat je zavrnil dva zakona, ki bi omogočila odprtje približno četrtine zvezne vlade, ki je zaradi spora o gradnji zidu na ameriško-mehiški meji zaprta že več kot en mesec. To je bilo prvo glasovanje o začetku ponovnega delovanja vlade v senatu od njenega zaprtja. Prvi zakon je vseboval predlog kompromisa med republikanci in demokrati, ki ga je predlagal predsednik Donald Trump pred enim tednom. Drugi, demokratski predlog bi omogočil odprtje vlade zgolj za dva tedna, medtem ko naj bi bil sklenjen dolgoročni dogovor. Trump je po porazu obeh zakonov povedal, da je pripravljen podpreti dogovor, ki bo sklenjen v senatu, a pod pogojem, da bodo v njem tudi sredstva za zid.

V Sudanu so se nadaljevali protivladni protesti, ki so bili tokrat najobsežnejši do sedaj. Protesti proti vladavini predsednika Omarja al-Baširja so se začeli pred dobrim mesecem, sprožilo pa jih je nezadovoljstvo zaradi vse slabših ekonomskih razmer. Pohod na predsedniško palačo na bregu Nila v prestolnici Kartum je ustavila policija, pri tem pa je bil ubit en protestnik.

Evropska komisija je proti Sloveniji sprožila postopek pred sodiščem Evropske unije zaradi zasega dokumentov pri preiskavi v Banki Slovenije junija leta 2016. Slovenski kriminalisti so takrat v preiskavi zaradi sanacije bank zasegli tudi gradivo Evropske centralne banke. S tem je Slovenija po besedah Evropske komisije kršila nedotakljivost arhivov Evropske centralne banke, ki je opredeljena v pogodbi o delovanju Evropske unije. Slovenski organi naj bi do teh dokumentov lahko prišli zgolj na podlagi vnaprejšnjega sporazuma, a se to ni zgodilo, zaradi česar je takrat javno protestiral tudi guverner banke Mario Draghi. Od takrat naj bi v komisiji želeli dostop do zaseženih dokumentov, a slovenski organi niso sodelovali.