DEVETA

Jordanski ambasador v Izraelu opozarja, da sodelovanje med dvema državama v primeru nadaljnje gradnje naselij na palestinskih ozemljih nima prihodnosti. Ob dvajsetletnici podpisa mirovnega sporazuma med sosedama je opozoril tudi na izraelske desničarje, ki želijo spremeniti možnost uporabe prostora v bližini mošeje Al-Aqsa v Jeruzalemu, izvajanje verskih obredov bi namreč radi zagotovili tudi židovskim vernikom. Izraelski premier zanika načrte o spremembi dovoljenja uporabe kraja, ki ima visok pomen za predstavnike obeh religij, a jordanski predstavniki, ki imajo nadzor nad muslimansko kulturno dediščino v Jeruzalemu, v resničnost teh zagotovil dvomijo. Glede na stalno delovanje izraelskih oblasti glede gradnje naselij v nasprotju z dogovori, to ne preseneča.

Britanski minister za obrambo Michael Fallon je izjavil, da migranti predstavljajo vedno večjo varnostno grožnjo. Za predstavitev te brilijantne ugotovitve se je odločil ob pozivu k večjim omejitvam prostega pretoka ljudi znotraj Evropske unije, utemeljil pa s tem, da naj bi se veliko število britanskih mest počutilo, kot da so obkoljena s tujimi delavci, ki hočejo le socialno podporo. Večina raziskav sicer kaže, da  migracije v državo nimajo vpliva na nezaposlenost Britancev, da migranti v primerjavi z Britanci le v 60 odstotkih zahtevajo socialno podporo, poleg tega pa bi brez njih bil precej ogrožen dostop do zdravstvenih storitev, saj je skoraj 30 odstotkov zaposlenih v javnem zdravstvenem sistemu NHS tistih, ki so bili rojeni v tujini.

Medtem ko se Velika Britanija pred njimi trese od strahu, pa se Švicarje nagovarja k sprejemu migrantov. K temu so pozvali švicarski poslovneži in politiki, ki pravijo, da je priseljevanje dobro za gospodarstvo in državljane pozvali, naj se v prihajajočem referendumu o migracijah ne odločijo za nadaljnje omejevanje le-teh. Predlog za referendum je sicer prišel s strani okoljevarstvene skupine, ki trdi, da so švicarski naravni viri močno ogroženi zaradi prevelikega števila prebivalstva, katerega v primerjavi z drugimi državami v veliki meri predstavljajo ravno priseljenci. Problemi se v primeru sprejetja njihove pobude kažejo tudi v odnosu z EU, ki zaradi februarskega referenduma o kvotah priseljevanja že sedaj ni ravno blesteč.

DESETA



V soboto je bil širni svet priča množičnim delavskim demonstracijam v italijanski prestolnici. Več kot milijon ljudi se je v Rimu zbralo, ker nasprotujejo napovedanim reformam delavske zakonodaje in varčevalnim ukrepom, ki jih napoveduje vlada nominalno levosredinskega premiera Mattea Renzija. Protest je organiziral največji italijanski sindikat s kratico poimenovan CGIL, ki je za dan pred tem uspešno sklical in izvedel tudi stavko zaposlenih v zračnem in kopenskem prometu.

Za nekaj kontekstualizacije si najprej oglejmo situacijo italijanskega gospodarstva, iz katere gre sklepati tudi na bedo delavcev, ki so se pred dvema dnevoma zbrali na ulicah. Avgusta letos je Italija presenetila in zopet zašla v recesijo, saj so podatki pokazali, da se je bruto domači proizvod v prvih dveh četrtletjih leta skrčil. Italijanska vlada je sicer zadrego, ki je povzročila kar nekaj negodovanja med evropskimi partnerji, predvsem v Nemčiji, rešila s spremembo metodologije za računanje gospodarske rasti. S prikazano rahlo rastjo v prvem četrtletju se je tako uradno izognila sramotni recesiji, vendar pa delavcem to ne pomaga kaj prida. Brezposelnost je namreč 12,3 odstotna, med mladimi pa celo rekordna in sicer 44,2 odstotna. Celoten BDP Italije se je sicer od predkriznega leta 2007 skrčil za 7 odstotkov.

Premier Matteo Renzi je zato predlagal vrsto reform, ki jih je zgornji dom parlamenta že odobril, privolitev spodnjega pa še čaka. Ukrepi gredo, kako predvidljivo, predvsem v smeri fleksibilizacije trga delovne sile in manjšanja pravic delavcev v primeru, da so neupravičeno odpuščeni. Renzi v zameno obljublja sistem, kjer si delavci pravice prislužijo šele sčasoma, ko že nekaj časa delajo v podjetju. Na ta način naj bi zmanjšal razliko med domnevno varnimi in premalo stimulativnimi delovnimi razmerji za nedoločen čas in hordo mladih prekercev in brezposelnih, seveda na način, da bi zdaj relativno varna delovna mesta naredil bolj prekarna.

Vse to je razjezilo sindikate združene v konfederacijo CGIL, ki ima sicer tradicionalno dobre odnose z Demokratsko stranko, ki ji pripada premier. Na protestu so tako zahtevali umik predvidenih sprememb delovne zakonodaje in opustitev načrtovanih varčevalnih ukrepov, s katerimi Renzo namerava znižati proračunski primanjkljaj, kot mu to nalaga Evropska komisija. Protestnikom, ki so zahtevali dostojno in varno zaposlitev, je Renzi po protestu in napovedi novih zborovanj tudi že zagotovil, da so časi, ko so ulične demonstracije lahko blokirale državo, mimo.