8:05

Sodelovalno vzdušje med predstavnicami OPECA in nečlanicami, dodatno opogumljenimi ob izjavi Vladimirja Putina, da bi Rusija lahko sledila zmanjšanju črpanja nafte, ki si ga zaradi stabilizacije trga želi OPEC, je pokvarila ugotovitev, da so članice OPEC-a v septembru proizvedle rekordno količino nafte. Po tej vesti in izjavi Igorja Sečina, direktorja ruskega državnega giganta Rosneft, za katerega anglosaksonski mediji ugibajo, da ima močan vpliv na predsednika Putina, da ni nobenih razlogov, da bi Rusija zmanjšala proizvodnjo, so cene ponovno padle pod 50 dolarjev na sodček črnega zlata. Predstavniki OPEC-a hudujejo nad vsemi eksperti, Svetovno banko in Mednarodnim denarnim skladom, saj noben ni predvideval tako dolgotrajno, že triletno okrevanje panoge, ki naj bi zaradi nizkih cen proizvajalce stalo že trilijon dolarjev. Puške še niso vrgli v koruzo, nov krog neformalnih pogajanj med članicami in nečlanicami se bo odvijal še danes v Istanbulu.  

Ameriški predsednik Barack Obama je med snovanjem agende za odhod človeštva na Mars do leta 2030, ki naj bi ga ZDA dosegle v sodelovanju s privatnim kapitalom, podpisal še zakon, ki vsem javnim ustanovam nalaga vzpostavitev moških stranišč, ki bodo omogočala previjanje dojenčkov.

Po tem ko je Burundi minuli teden napovedal umik z Mednarodnega kazenskega sodišča, saj naj bi tam potekala zarota proti državi, je ta teden prepovedal vstop v državo avtorjem bremenilnega poročila o kršenju človekovih pravic s strani oblasti, ki so ga pripravili uslužbenci Urada Združenih narodov za človekove pravice.

10:05

Pravkar prebujenim dobro jutro, vsem preostalim pa lep pozdrav v “Že videnem, že slišanem BritOffu”, v katerem z recikliranjem starih vesti osvetljujemo aktualne. V Britoffu ob osmi uri smo omenili aktualne napore za zmanjšanje proizvodnje surove nafte, pred nami pa je članek Slovenca "Nj. veličanstvo petrolej" (20. december, 1930), ko je bil trg z nafto prav tako prenasičen, gnanje za njo pa je takisto terjalo številne žrtve:

Sir Henry Deterding, legendami vrhovni ravnatelj ene največjih svetovnih petrolejskih družb, če ne največje, ki razpolaga s kapitalom v višini 70 milijard Din ter ima svoje interese po vsej zemeljski obli, svoja velikanska brodovja in svoja železniška omrežja, za katera bi ji marsikaka srednja država zavidala, je včeraj podal dopisniku »Daily Telegrapha« izjavo, ki je velike važnosti že radi tega, ker Deterding zelo malo govori, drugič pa, ker predstavlja obširen skupen pregled razvoja ene najbolj važnih panog svetovnega gospodarstva.

Sicer postaja polagoma znano tudi manj veščim, da je petrolej, oziroma pohlep po njem igral veliko vlogo pri najvažnejših zgodovinskih dogodkih zadnjih desetletij. Dosti držav se mora njemu zahvaliti za svoje meje, številne narodne in verske manjšine dolgujejo njemu zahvalo, da so bile pozabljene, veliko revolucij v Aziji in v Južni Ameriki izvira iz neprestanega in brezobzirnega boja petrolejskih družb za svetovno premoč.

Informacije, ki jih je dal Deterding o tem vprašanju, pa presegajo znanje povprečnih poznavalcev svetovnega gospodarstva in svetovne politike. Sir Неnгу je odkrito namignil, da so sodobne turške meje, revolucija v Afganistanu, vstaja Kurdov, ki je izzvenela v vandalično iztrebljenje kurdskega ljudstva, posledice brezsrčnega boja za petrolej, ki ga bojujejo nasprotujoče si petrolejske družbe v Evropi in v Ameriki. Tudi vstaje, ki jih je zadnje mesece beležila zgodovina v Braziliji, Argentini, Venezueli, Čilu in sedaj še v Srednji Ameriki, se ne morejo razumeti brez natančnega poznanja petrolejskega vprašanja. Svetovno časopisje tega seveda ni registriralo. »Kdo, recimo, ve, da so petrolejski vrelci v Cotuinodore Kitaviva v Argentini, za katere so se borili petrolejski trusti, dali direkten povod za vstajo, čije žrtev je bil predsednik Irigoyen.«

Kar pa je najbolj tragično pri vsem tem, je dejstvo, da ta boj, ki ne pozna nobenih človečanskih obzirov in ne mednarodnega prava, zahteva veliko žrtev, a zaman. Velikanske vsote denarja so se porabile za nepotrebno nakupovanje petrolejskih koncesij, veliko milijard je bilo porabljenih za dragocena raziskavanja, za vrtanje vrelcev. Svetovno gospodarstvo pa vsega tega ni rabilo. Vporaba petroleja za luč in za strojni pogon je danes še zelo omejena in pretekla bodo še dolga leta, predno bo človeštvo v stanju konsumirati ves pridelek, ki prihaja iz vrelcev, ki so sedaj v obratu.

Deterding je navedel slučaje, da so petrolejske družbe trosile denar, ščuvale na vstaje, samo da si pridobijo novih koncesij, a da so morale petrolej, ki so ga dobile iz osrčja zemlje, spustiti zopet po pesku, ker ga niso potrebovale.

Deterding je mnenja, da mora temu biti konec. Napraviti se mora konec neusmiljeni konkurenci, ki danes s kapitalom, s katerim razpolaga, lahko ugonobi cele države, in jih je tudi že ugonobila. Velike petrolejske družbe morajo dogovorno med seboj nehati z vedno novim odkrivanjem petrolejskih bogastev. Napraviti se mora tudi konec konkurenci pri razpečevanju petroleja. Vsak petrolejski trust si hoče ustvariti danes svoje lastno brodovje, svoje lastne vagone, svoje lastne točilnice.

Priti bo moralo do svetovnih sporazumov med vsemi organizacijami, ki prevažajo in prodajajo petrolej, ker drugače bodo mednarodni gospodarski interesi, za katerimi se skrivajo pogosto interesi velesil, odločevali v političnih vprašanjih manjših narodov.

Danes je postalo nujno, da se začne štediti s to dragoceno tekočino, ter da se ji odvzame kombativen značaj v mednarodni politiki.

V Amsterdamu je vzbudila ta izjava petrolejskega kralja veliko senzacijo. Do sedaj enakih ni nikdar podal. Dozdeva se, da tiči za njo mnogo več, kakor razodevajo besede. Že dalje časa se vodijo mrzlična pogajanja med njegovim trustom »Royal Dutch Shell« in med ameriškim »Standard Oil Co.« za skupno delovanje, da celo za združitev. Morda je Deterding s to svojo izjavo napovedal sporazum med obema največjima kapitalističnima podjetjima na svetu, ki bi monopolizirala ne samo petrolej na svetu, ampak bržkone tudi neodvisnost marsikatere države ali državice.