SEDMA

V včerajšnjem drugem krogu volitev za rektorja Univerze v Mariboru je z dobrimi 61 odstotki glasov slavil Igor Tičar. Novi rektor prihaja s fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, kjer je bil tudi dekan, v drugem krogu pa je premagal Sama Bobka z Ekonomsko poslovne fakultete. Bobku je nekaj glasov najbrž odvzela nedavna objava zaslužkov akademskih imenitnežev, kjer si je priboril mesto pri vrhu. Na drugi strani pa se glede Tičarja pojavljajo predvsem pomisleki glede starosti, zaradi katere je najbolj zaskrbljen dosedanji rektor Danijel Rebolj, ki je opozoril, da bo ob koncu petletnega mandata Tičar star 70 let, kar naj bi bilo po nekaterih interpretacijah neskladno z Zujfom.

Zmaga Likuda, stranke dosedanjega izraelskega premiera Benjamina Netanjahuja na parlamentarnih volitvah je še malenkost bolj zaostrila odnose z Belo hišo. Ameriški predsednik Barack Obama namreč presenetljivo močnemu zmagovalcu ni čestital, kot je to v navadi, še posebej če gre za tako močnega in pomembnega zaveznika, kot je Izrael. Predsednikovi piarovci so sicer Izraelcem čestitali za uspešno izpeljan demokratični proces, s čestitkami Netanjahuju pa naj bi počakali do oblikovanja koalicije, ki je po njihovem mnenju težji del volite.

Voditelji 12 latinskoameriških držav združenih v organizacijo ALBA se je na izrednem srečanju zaklelo, da bodo stali za Venezuelo v konfliktu, ki ga je sprožil dekret ameriškega predsednika Baracka Obame, s katerim je to južnoameriško državo razglasil za grožnjo nacionalni varnosti. Voditelji držav zduženih v organizaciji z uradnim imenom Bolivarijansko zavezništvo za ljudi naše Amerike so v svojih govorih kar tekmovali, kdo bo ostreje okrcal ameriško lahkomiselnost in predrznost. Zaključek srečanja je sicer bil, da se ponudijo kot mediatorji v omenjenem sporu, vendar pa od podpore Venezueli ne odstopajo in so pripravljeni odgovoriti na grožnje Združenih držav.

OSMA

Na ponedeljkovi seji Medameriške komisije za človekove pravice je potekala razprava o gradnji novega prekopa, ki bo povezoval Pacifik in Atlantik. Potekal bo čez ozemlje Nikaragve, zato so svoj pogled na velikanski projekt, ki ga vodi kitajsko podjetje, predstavljali akterji iz Nikaragve. Medtem ko je vlada predstavila posledice gradnje kot absolutno in neizpodbitno pozitivne, so staroselske skupnosti in okoljevarstveniki prikazali precej drugačno sliko.

No, pa si poglejmo najprej, za kakšen projekt sploh gre in kakšna je motivacija, ki vodi pobudnike. V zadnjem stoletju so za transport dobrin med Pacifiškim in Atlantskim oceanom v veliki meri uporabljali Panamski prekop. Medtem ko je bil med letoma 1904 in 1999 pod neposrednim nadzorom ZDA, sedaj uradno ni več tako, saj pripada Panami, a ZDA vseeno še vedno vzdržujejo močan vpliv. Za njih je torej Panamski prekop strateška prednost in vsakršna vzpostavitev konkurenčne poti bi to močno znižala. Predvsem sta pri tem pomembni Kitajska in Rusija, ki sta z ekonomskim sodelovanjem omogočili začetek gradnje alternativnega prekopa.

Poleg geopolitičnih preigravanj in užitka predvsem držav BRIC v tem, da se vtikajo v pomen trgovske poti, ki je ena najpomembnejših za ZDA, pa se pojavljajo še številni drugi pomisleki. Med njimi so bolj pogosti okoljski in socialni, ki pa se v veliki meri prepletajo. S tem, ko bi se zgradil nov prekop čez Nikaragvo, bi ta seveda popolnoma spremenil velik del ozemlja. Prečkal in uničil bi pridelovalne površine, ogrožene habitate in tudi izjemno pomemben vir pitne vode, jezero po imenu Nikaragva.

Vsi omenjeni pomisleki so izjemno močni predvsem znotraj staroselskih skupnosti, ki živijo na teh območjih. Nov prekop, globlji, širši in daljši od panamskega, bi pomenil prisilno preselitev pripadnikov 5 različnih staroselskih in afro-karibskih skupnosti, ki pa bi bile posledično v več primerih glede na načrte tudi razrezane na dve strani prekopa. Vlada jasnih načrtov za preselitve nima. Kljub temu, da se je zaradi načrtovane gradnje odvilo že 37 protestov, še vedno govorijo samo o načrtovani 8- do 12-odstotni rasti BDP in več deset tisoč delovnih mestih, ki naj bi bila del gradnje. Istočasna grožnja prehrambeni varnosti prebivalcev in uničenje lokalne infrastrukture, vključno z 96 šolami, 19 ruralnimi klinikami in vsaj 2800 domovi, ne pretehtata pri sprejemanju odločitev.

Kitajsko podjetje, ki je z vlado Nikaragve podpisalo pogodbo, je z njo pridobilo dovoljenje prilastitve, premika, konec koncev uničenja vsega, kar jih bo oviralo na poti med oceanoma. Obetata se torej pregon in premestitev vsega in vsakogar, ki se bo znašel na poti oziroma bo gradnji v napoto. Kolateralna škoda gradnje je trenutno ocenjena na: izumrtje okoli 22 živalskih in rastlinskih vrst ter 29.000 prisilno premeščenih ljudi.