Ob 10. uri

V današnjem zgodovinskem BritOFFu o prodaji in prekršitvi trdno danih obljub. Ne, govora ne bo o nedavnih dejanjih SMC in DeSUS, ampak o navadi prodaje žena na tržnici. Oziroma kako se znebiti žene v času pred splošno legalizacijo ločitve. 

Anglija in ločitev, to sta lepi par. Država je dobila od Vatikana ločeno cerkev predvsem zato, da se je kralj Henrik osmi lahko ločil od dolgoletne žene. Henrikove tegobe pa so delili tudi plebejski angleži, četudi na njihovih porokah ni slonela dinastična in politična stabilnost kontinenta. Preden  je ločitev iz kakršnegakoli razloga Anglija legalizirala leta 1973, se je bilo mogoče razvezati na tri načine in nobeden od njih ni imel velikega odstotka uspešnosti. Dokazati, da sta zakonca neprištevna, mladoletna ali da je bila poroka sklenjena pod prisilo ali prevaro, je bilo izjemno težko - razveljavitve je anglikanska cerkev redko izdajala. Drugi možnosti, tokrat zakonsko neveljavni, sta bili bigamija ali pa oditi drug od drugega.

Pred letom 1857 je bilo za vsako ločitev potrebno dobiti dovoljenje parlamenta. Postopek je zahteval pranje umazanega perila in debelo denarnico ter je tako ostajal nezaželena opcija med revnejšimi. Revni so se, da bi dosegli javno sprejeto ločitev, oklenili prodaje lastnih žena na tržnici. Okolica para je namreč takšno ločitev priznavala kot veljavno in s tem ločencema omogočila sožitje s sovaščani. Prodaja je sicer bila uradno nezakonita, vendar je sodna veja pogosto gledala stran. Za državo zgodnje industrijske revolucije je bilo bolje dopuščati takšne ločitve kot pa v prepolnih socialnih ustanovah skrbeti za vse zapuščene žene ali pijane nesrečnike.

Od 16. stoletja dalje so ženo pripeljali na javni trg ali v gostilno z vrvjo okoli vratu. Pred dogodkom so prodajo tudi reklamirali, med drugim z oglasi v časopisih, včasih pa je prodajo celo vodil dražitelj. Kljub kravjemu tretmaju je velika večina žena želela prodajo. Zgodovinar E. P. Thompson je v 120 letih prodaje žena v Angliji - med leti 1760 in 1880 - in med stotinami zabeleženih dogodkov našel le štiri prodaje, nezaželene s strani žensk.  

Vpričo prič je mož oznanil sporazumnost odločitve, predstavil dobre in slabe lastnosti svoje žene ter postavil začetno ceno. Gospod Hebband, tako je zapisal lokalni novinar, je svoj ženo Jane označil za trdno zgrajeno žensko, ki zna sejati, žeti, ravnati s plugom, vendar pa da “je preveč za njega” in potrebuje nekoga, ki bo prenašal njeno trmo in odločen jezik. Žensko je pogosto kupil njen ljubimec ali pa njena družina, če si je ta želela konca zakona. Ženska v Plymouthu se je celo odkupila sama za 3 funte, ker je ljubimec ni prišel odkupit. Cena je bila pogosto nizka, včasih samo en vrček piva ali pa en novofundlandec. 

Leta 1857 je Zakon o zakonskih vzrokih moškim dovolil, da se lahko ločijo, če je žena prešuštvovala, ženskam pa na osnovi “prešuštva višje stopnje” - torej  incesta, poligamije ter nasilja ali zapustitve družine. Dokončno je Anglija vse disfunkcionalne pare osrečila leta 1973.

Ob 8.uri 

Francoska vlada je v parlamentu preživela glasovanji o nezaupnici vladi. Opozicijski poslanci levice in desnice so vložili nezaupnici zaradi poskusa Macronove vlade, da bi pokojninsko reformo sprejela brez parlamentarne razprave. Vlada je želela preskočiti parlamentarno razpravo, saj želi reformo sprejeti pred poletjem, postopek sprejema pa so do sedaj zaustavljali večmesečni delavski protesti proti reformi in 41 tisoč predlaganih amandmajev s strani opozicije. 

Vlada je na glasovanje o nezaupnici vezala glasovanje o pokojninski reformi. Spodnji dom parlamenta, kjer ima večino predsednikova stranka En marche, je tako podprl Macronovo pokojninsko reformo. Zgornji dom oziroma senat, ki mora sedaj potrditi reformo, je večinsko sestavljen iz konzevativcev, enih izmed vložiteljev nezaupnice vladi. Ti reformo označujejo za premalo drzno, medtem ko opozicijska levica reformi očita ošibitev socialne države. Novi protesti in stavke so napovedani za 31. marec. 

Španski levičarski vladni kabinet je odobril osnutek zakona, ki bi razširil definicijo posilstva in zvišal možne kazni zanj. Po sedanji zakonodaji spolni odnos brez privoljenja sam po sebi ne velja za posilstvo, če ni bilo prisotno ustrahovanje ali nasilje proti žrtvi. Višina možne kazni se bo z največ desetih let zvišala na največ petnajst let. Za obravnavo spolnega nasilja bodo pristojna specializirana sodišča. Spremembo zakona so spodbudili protesti proti načinu obsodbe petih moških za množično posilstvo osemnajstletnice. Bili so obsojeni spolne zlorabe in ne posilstva, saj po mnenju sodišča pri posilstvu niso uporabili sile.

Po poročanju Mednarodne agencije Združenih narodov za atomsko energijo iranska zaloga obogatenega urana petkratno presega dogovorjeno količino, zapisano v iranskem jedrskem sporazumu iz leta 2015. Agencija tudi poroča, da ta količina in obogatenost ne zadoščata za izdelavo jedrskega orožja. Agencija Združenih narodov je v poročilu tudi kritizirala iransko vlado, češ da preprečuje dostop do dveh neznanih lokacij, na katerih predvidoma bogatijo uran, in ne odgovarja na vprašanja o njiju. Iran je agencijo sicer obvestil, da se ne dojema kot dolžnega odgovarjati na takšne obtožbe. To iransko stališče je v skladu s postopnim neupoštevanjem jedrskega sporazuma od izstopa Združenih držav Amerike iz dogovora.