Po udeležbi na včerajšnji poroki avstrijske zunanje ministrice Karin Kneissl, kjer mu je pripadla tudi čast zaplesati z nevesto, se je ruski predsednik v Mesebergu sestal še z nemško kanclerko Angelo Merkel. Na srečanju je izpostavil prizadevanja Rusije po končanju civilne vojne v Siriji in poudaril nujnost rekonstrukcije države, ki bi več kot petim milijonom sirskih beguncev omogočila vrnitev v domovino. Merkel je kot prioriteto izpostavila preprečitev humanitarne katastrofe. Voditelja sta se dotaknila tudi ozemeljskega spora v vzhodni Ukrajini, ki je po sklenitvi mirovnega sporazuma v beloruskem Minsku februarja leta 2015 ostal mrtva črka na papirju. Kanclerka je pozdravila predlog Organizacije združenih narodov glede morebitne napotitve modrih čelad v vzhodne ukrajinske pokrajine, ki bi skrbele za varnost pri ponovni vzpostavitvi ozemeljske celovitosti Ukrajine. S tem v mislih je Merkel tudi poudarila, da je poleg nemško-ruskega projekta izgradnje plinovoda Severni tok 2 za uspešen gospodarski razvoj vzhodne Evrope pomembno, da si ta del potreb po zemeljskem plinu zagotovi iz plinovoda, ki teče po ukrajinskem ozemlju. Putin je njen poskus politizacije severnega plinovoda spretno preslišal in zagotovil, da gre pri tem predvsem za ekonomski projekt in ne gospodarsko izolacijo države, katere suveren polotok si je Ruska federacija aneksirala marca leta 2014.

Na večjo pozornost Moskve pa računa tudi okoli 600 prebivalcev sibirske vasi Bungur v bližini mesta Novokuznetsk. Kot mnogo podobnih ruralnih zaselkov se tudi v Bungurju soočajo s pomanjkanjem vode in elektrike, neobstoječim zdravstvenim sistemom in katastrofalnim cestnim omrežjem. Kljub prizadevanjem po spremembah jih lokalna in državna oblast že več desetletij ignorirata. Vaška skupnost je zato vzpostavila civilno iniciativo, katere namen je preimenovanje vasi v ime bližnjevzhodne arabske republike, kamor sicer Ruska federacija v svoje vojaške in humanitarne namene vlaga več deset milijonov dolarjev. Nova sibirska Sirija želi po preimenovanju k preselitvi v vas povabiti zainteresirane nove naseljence muslimanske veroizpovedi in vložiti uradni apel Moskvi za humanitarno pomoč.

Skoraj zagotovo pa se v Venezuelo iz pacifiških južnoameriških držav ne bo zlahka vrnilo okrog milijon beguncev, ki so v zadnjem letu iz gospodarsko opustošene države, ki se od padca cen nafte leta 2014 sooča s pomanjkanjem osnovnih dobrin in superinflacijo, preko Kolumbije migrirali v Ekvador, Peru in Čile. Ekvadorske oblasti so namreč uvedle nova pravila, po katerih migranti iz Venezuele za vstop v državo potrebujejo potni list. Zaradi tega so številni Venezuelci, ki imajo le osebne izkaznice, obtičali v sosednji Kolumbiji. Ekvadorske oblasti so v zadnjih petnajstih mesecih na meji med Kolumbijo in Ekvadorjem zabeležile do 4000 venezuelskih državljank in državljanov, ki so želeli prestopiti mejo. Kolumbijske oblasti se bojijo, da nova pravila ne bodo omejila migracij, temveč le spodbudila povečanje nedokumentiranih prehodov meje, saj naj Venezuelci ne bi migrirali po lastni odločitvi, temveč zato, ker nimajo druge izbire. Na podoben odziv evropskih in slovenske oblasti žal še čakamo.

Se je pa čakanja na izboljšanje družbeno-političnih razmer v državi ustanoviteljevega rojstva naveličala Soroševa civilno-družbena organizacija Open Society Foundation. Kot so napovedali v četrtkovem odprtem pismu, se njihova pisarna konec avgusta seli v Berlin. Prenehali bodo tudi s financiranjem večine projektnih aktivnosti, vezanih na vprašanja migracij in begunstva. Junija sprejeti zakon, sicer pogosto imenovan “Stop Soroš”, namreč z visokimi kaznimi in do enim letom zapora kriminalizira nevladne organizacije in posameznike, ki na kakršenkoli način pomagajo migrantom pred, med ali po prestopu madžarske državne meje. V Budimpešti tako poleg nekaj ducat drugih grassroot nevladnih organizacij na področju migracij od velikih zaenkrat ostaja le še pisarna Visokega komisariata združenih narodov za begunce v vzhodni Evropi, ki pa glede na poročila prej omenjenih ni kaj bistveno bolj dejavna kot uradne institucije države gostiteljice.

Ob koncu poletja bo še en simbol slovenstva ostal brez svoje krone. Pripravljeni so namreč načrti za celovito obnovo Aljaževega stolpa, liliputanskega zavetišča na vrhu Triglava, ki ga je dal slovenski župnik Jakob Aljaž z Dovjega za 300 goldinarjev postaviti davnega leta 1895. Predvidoma v začetku septembra bodo stolp s helikopterjem prepeljali v dolino, ga temeljito obnovili in zatem še pred zimo vrnili nazaj na mesto, kjer stoji že 123 let. Stolp je načel zob časa, svoje so naredile ostre vremenske razmere, nekaj pa tudi planinci s cepini in lepljenjem nalepk. Obnova naj bi trajala slab mesec dni, zatem pa naj bi stolp vrnili na mesto, kamor ga je postavil Jakob Aljaž. Stolp je sicer kulturni spomenik državnega pomena, za njegovega upravljavca je bil v začetku lanskega leta določen Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ki bo prenovo iz sredstev ministrstva za kulturo tudi financiral.