S približevanjem konca leta, nekako v obdobju po razglasitvi Nobelovih nagrajencev, se začenja čas intenzivnega podeljevanja letnih nagrad. Raznoraznih bizarnih, bolj ali manj kredibilnih, lokalnih in globalnih, med seboj neprimerljivih ... Svojega lavreata izbira tudi Evropski parlament, ki od leta 1988 podeljuje nagrado saharov za svobodo misli. Letošnji dobitnik nagrade, poimenovane po sovjetskem disidentu, je kongoški ginekolog Denis Mukwege, ki se ukvarja predvsem z žrtvami posilstev in spolnega nasilja. Razkrit je bil sicer že konec oktobra, minulo sredo pa je tudi uradno prevzel nagrado.  



Mukwege, sicer ustanovitelj bolnišnice Panzi v mestu Bukave na vzhodu Demokratične republike Kongo, se vsakodnevno srečuje z žrtvami nasilja, do zdaj pa naj bi pomagal že več kot 40.000 osebam. Kot je povedal ob prejemu nagrade, so redki dnevi, ko se mu ni treba soočiti z novo človeško dramo, in ob tem za ilustracijo navrgel, da so samo teden pred tem vojaki z mačetami pobili 50 ljudi, ženskam razparali trebuhe in surovo pomorili njihove še nerojene otroke.

Posledice vojaške krutosti, s katero se pri svojem delu srečuje nagrajeni Mukwege, bodo iz bruseljskega udobja, ki mu je nagrado podelilo, ostale na nivoju grozljive eksotike. Pa čeprav je lavreat v nagovoru verjetno bolj vljudnostno kot naivno izrazil pričakovanje, da Evropski parlament z izborom sporoča, da svet ob teh grozodejstvih ne more in ne bo ostal tiho.

A če bi bilo temu res tako, bi Evropski parlament, Evropska unija in celoten zahodni svet lahko ne samo ne ostali tiho, temveč tudi konkretneje odreagirali že prej. Denimo pred dvema letoma, ko je kongoški ginekolog, ki se sicer ukvarja tudi s psihološkimi posledicami spolnega nasilja, v nagovoru pred Združenimi narodi opozoril, da so posilstva in spolno nasilje postali orožje vojaških sil v Kongu, ženska telesa pa bojišče.

Čeprav je bil v začetku prejšnjega leta v Kongu podpisan mirovni sporazum, pa se nasilje, tudi spolno, kot smo slišali, v državi nadaljuje. In se bo verjetno tudi po tem, ko je Mukwege svoje besede izpred let ponovil še v Evropskem parlamentu. Ta običajno, če se na tem mestu nadrobno ne spuščamo v namene in vzgibe podeljevanja tovrstnih nagrad, svoje stori zgolj z izborom dobitnika nagrade saharov. Tako načelno prikima njegovi politiki oziroma zavzemanju, hkrati pa s tem skuša upravičiti izostanek vsakršne nadaljnje konkretne reakcije oziroma podpore.