S predlogom spornega zakona o tujcih je vlada v zadnjih tednih poskrbela za nov zalet protibegunskega razpoloženja, ki ga sicer na terenu s ksenofobnimi izpadi že nekaj časa netijo razne samooklicane civilne iniciative. Te, ponavadi zbrane okoli pripadnikov skrajne desnice in podprte s hujskaštvom desnih glasil, po Sloveniji nasprotujejo namestitvi prosilcev za azil, vse skupaj pa znajo podkrepiti z označevanjem potencialnih stanovanj beguncev in rezanjem pnevmatik na avtomobilih tistih, ki se trudijo za njihovo bivanje in integracijo.



S težavami, povezanimi z njihovo namestitvijo, pa so se na Slovenskem ukvarjali tudi pred slabim stoletjem, ko so pričakovali ruske begunce. Če se danes z namestitvijo prosilcev za azil po uradni dolžnosti in z veliko mero dvoličnosti ukvarjajo oblasti ob pomoči humanitarnih organizacij in posameznikov, pa je k sprejetju sonarodnjakov v Sloveniji leta 1920 pozival “Ruski krožek.” Zanj je 24. februarja Terezina Mihajlovna Jenko v Slovenskem narodu (str. 4) objavila naslednji “Oklic.”

“Ruski begunci. V najkrajšem času pride v Slovenijo okrog 1.500 ruskih beguncev, katerim je treba za prvo silo preskrbeti zavetja. Podpisani odbor prosi pleno titulo občinstvo sporočiti mu koliko oseb bi pri posameznikih našlo stanovanje z lastno kuhinjo ali pa stanovanje s hrano vred in kakšna cena bi se za to zahtevala. V poštev pridejo predvsem taki večji trgi in vasi širom Slovenije, kjer pomanjkanje stanovanj ni preobčutno. Ruski begunci razpolagajo s skromnimi denarnimi sredstvi, radi tega apelujemo na človekoljubnost občinstva, da te prilike ne bo izrabljalo. Begunci so iz najrazličnejših družbenih slojev, vendar nam morajo biti vsi enako mili in dragi gostje brez razlike stanu, ker vsi so brez strehe. Za odbor “Ruskega kružka” Terezina Mihajlovna Jenko.”