Spet Afrika, spet Kitajci

Spet Afrika, spet Kitajci

Aktualno-politična novica
28. 10. 2019 - 10.05
 / BritOFF

10.05

Drago poslušalstvo, lepo pozdravljeno v zadnjem toplem dnevu indijanskega poletja, sicer pa tudi v Abecedariju spregledanih. Tokrat se ukvarjamo z aktualnopolitičnim dogajanjem v Džibutiju, obmorski državi na Afriškem rogu v vzhodni Afriki. 

Džibuti, ki se s svojimi nekaj več kot 20.000 kvadratnimi kilometri velikosti lahko primerja s Slovenijo, na severu meji na Eritrejo, na zahodu in jugu na Etiopijo, na jugovzhodu na Somalijo, na preostanku meje pa na Rdeče morje in Adenski zaliv. Država, ki se je od francoskih kolonizatorjev odcepila leta 1967 in deset let kasneje razglasila svojo samostojnost, je bila več stoletij prej del somalijskega sultanata. To je pomembno vplivalo na etnično razdelitev prebivalstva, katerega danes sestavljata dve večji etnični skupini, Somalijci in Afarci, pri čemer se je po samostojnosti slednja etnična skupina uspešno zavihtela na oblast, kar sproža medetnične konflikte.

dzibuti
Geostrategija v Džibutiju, japonska z novim vizumskim režimom
 / 15. 4. 2019

Džibuti je sicer geografsko pozicioniran na pomembni geopolitični točki. Mejno območje na severu z Eritrejo je bilo do pred kratkim zaprto zaradi konflikta v tej državi. Podobno pozornost se je namenilo tudi južni meji s Somalijo. Ozemlje Jemna na Arabskem polotoku loči od Džibutija le 20 km morja v prelivu Bab el Mandeb. Večina ladijskega tovornega transporta skozi Rdeče morje in Sueški kanal poteka po tem ozkem grlu in tovorna luka ob glavnem mestu postaja vse pomembnejša vmesna trgovska točka na stiku med zahodom in azijskimi trgi.  

Etiopija, lani afriška država z najhitreje rastočim gospodarstvom, nima dostopa do odprtega morja. Preko Džibutija in njenih pristanišč letno uvozi in izvozi kar 95 odstotkov vseh dobrin. Strateški pomen Džibutijevih pristanišč za etiopsko gospodarstvo se je v zadnjem desetletju pokazal pri izgradnji megalomanskega projekta dvotirne hitre železniške povezave med etiopsko prestolnico Adis Abeba ter pristanišči Doraleh in Džibuti v Džibutiju. 750 kilometrov železnice sta zgradili dve kitajski železničarski podjetji v državni lasti v pičlih 7 letih, promet pa je uradno stekel lani jeseni. Celoten projekt je stal 4 milijarde evrov, Kitajska pa je Etiopiji in Džibutiju pomagala s posojili v višini ene tretjine vrednosti celotnega projekta, pri tem da hkrati upravlja z infrastrukturo.

Nazadnje je smiselno omeniti tudi najemodajalske odnose džibutskih oblastnikov s svetovnimi velesilami. V prestolnici in okolici namreč domujejo vojaške baze Združenih držav Amerike, Francije, Italije, Japonske in od leta 2017 tudi Kitajske. Vojaška baza Japonske je edina čezmorska vojaška baza te države, vojaška baza Kitajske pa nasploh prva čezmorska vojaška baza te države. V izgradnji je tudi čezmorska vojaška baza Saudove Arabije, ki upa, da bo tako lažje obvladovala vojno stanje v Jemnu.

Ne preseneča torej, da je trenutni predsednik Džibutija Ismaïl Omar Guelleh, ki je leta 1999 funkcijo prevzel od prvega predsednika in svojega strica Hassana Gouleda Aptidona, na zadnjem zasedanju generalne skupščine Združenih narodov pred drugimi voditelji afriških držav odkrito lobiral za izvolitev za naslednjega predsedujočega Afriški uniji.

0805

Napetosti med rojalisti in avtonomisti v Kataloniji, zaenkrat sicer še španski pokrajini, se ne umirjajo. Po sobotnem shodu v podporo na dolgoletne zaporne kazni obsojenim devetim voditeljem gibanja za samostojnost Katalonije, ki se ga je udeležilo 350.000 ljudi, je včeraj v Barceloni potekal protishod s 100.000 podporniki. Sobotni protesti so potekali pod geslom Svoboda, pripravili pa sta jih civilni organizaciji ANC in Omnium Cultural, katerih voditelja Jordi Sanchez in Jordi Cuixart sta med deveterico obsojenih. Protestniki so na sobotnem shodu vzklikali, da ulice pripadajo vsem, ne le avtonomistom. Slednji shod je organiziralo društvo Katalonska civilna družba, ki je z njim želelo pokazati, da nasprotniki samostojnosti Katalonije predstavljajo »tiho večino«.

Medtem je v Libanonu nekaj deset tisoč protestnikom v enajstem zaporednem dnevu protivladnih protestov uspelo sestaviti 170 kilometrov dolgo človeško verigo od prestolnice Tripoli do mesta Tir na jugu države. Veriga je potekala ob glavni avtocesti, ki povezuje obe mesti in ima stičišče v Bejrutu, sicer glavnemu žarišču protestov. Ti so izbruhnili pred dvanajstimi dnevi po napovedi libanonskega ministra za informiranje o uvedbi dnevnih pristojbin v višini 18 evrskih centov za uporabnike aplikacij Whatsapp in Viber in prerasli v protestno gibanje z zahtevami po preoblikovanju političnega sistema. V zadnjih dneh so se napetosti med varnostnimi silami in protestniki okrepile. Ti so blokirali ceste in zaustavili promet, da bi dosegli uresničitev svojih zahtev. Protestno gibanje sicer nima jasnih voditeljev, vodi pa ga predvsem mlada generacija, rojena po državljanski vojni med letoma 1975 in 1990. 

Nestrinjanje z oblastjo je včeraj javno izkazovalo tudi več sto protestnikov v Iraku, ki so zasedli trg Tahrir v središču Bagdada. Protestniki so k odstopu pozivali vladajočo oblast, tudi iraškega premiera Adela Abdela Mahdija, ki je konec tedna protestnikom predstavil reforme zakonodaje na področju ekonomskih in socialnih pravic. Te se zdijo pesek v oči, saj so oblasti protestnike do zdaj še vsakič razgnale s solzivcem in pravimi naboji. Drugi val protestov je sicer od četrtka terjal že več kot 60 smrtnih žrtev. 

V protestih v Bagdadu in drugih delih države je od začetka meseca umrlo že več kot 200 ljudi. Večina jih je po navedbah vlade umrla zaradi strelov v glavo ali prsi. Protesti, ki se jih udeležujejo večinoma mlajši moški, so usmerjeni proti korupciji in zlorabam oblasti v Iraku. Zahtevajo tudi odstop vlade in razpustitev parlamenta. Med protestniki so tudi številne ženske in študenti.

Ob vsem tem je včeraj zvečer ameriški predsednik Donald Trump potrdil skorajšnje prijetje vodje Islamske države Abu Bakr al Bagdadija. Med včerajšnjo tajno ameriško vojaško operacijo  v pokrajini Idlib na severu Sirije se je slednji razstrelil v podzemnem tunelu, skozi katerega je skušal pobegniti pred zasledovalci. Pri akciji so z obveščevalnimi informacijami sicer sodelovali tudi Kurdi, ki jim je ZDA pred kratkim odpovedala podporo. Glavni poveljnik Sirskih demokratskih sil, ki delujejo pod vodstvom Kurdov, Mazlum Abdi je zatrdil, da do »zgodovinske operacije« ne bi prišlo brez skupnega obveščevalnega dela.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness