29. 6. 2022 - 10.05

Splav v Jugi

Audio file

»Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.« Tako trdi 55. člen Ustave Republike Slovenije. Država bi vsekakor lahko storila več za ustvarjanje razmer, da bi se ljudje lažje odločili za starševstvo, ampak dostop do splava je v Sloveniji zagotovljen. V veliki meri obstaja pri nas že od leta 1952, kar se v luči sodbe Roe proti Wade, sprejete leta 1973, razveljavljene 2022, sliši kot veliko bahanje. V čast uzakonitve te pravice si v zadnjem zgodovinskem BritOFFu te sezone poglejmo njeno legalizacijo v Jugoslaviji. 

Pred vstopom v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev leta 1918 je bil pri vseh treh narodih splav prepovedan, za kršitev pa kaznovana nosečnica in zdravnik. Kazenski zakonik Kraljevine SHS je leta 1929 nato dovolil opravljanje splavov v primeru ogroženega zdravja nosečnice. Za ostale splave je ženska lahko bila kaznovana do treh let zapora, a zakonik med drugim predlaga, da lahko nezakonsko mater, če je sama odpravila plod, oprostijo kakršne koli kazni. Kaznovanje nosečnic ali medicinskega osebja se očitno ni strogo izvajalo, saj se je v tem obdobju 32 odstotkov nosečnosti končalo s splavom. Njihov vzrok je bila večinoma revščina nosečnice oziroma njene družine. Feministka Angela Vode je, trdeč, da je »brezsrčno siliti matere, da rode otroke, če jih ne morejo preživljati,« v tridesetih letih pozivala k legalizaciji splava. To vprašanje je bilo tudi na tapeti komunistične zveze in raznih liberalnih ženskih organizacij, a pred drugo vojno ni prišlo do soglasja. Zdravnica Ana Tavčar, predsednica ljubljanske sekcije Združenja univerzitetno izobraženih žena Jugoslavije, je na primer nasprotovala splavu, češ da je slovenski narod premajhen.

Po vojni se je oblast sprva lotila vprašanja, kako zmanjšati število mazaških ilegalnih splavov in posledično visoko umrljivost nosečnic. Zato leta 1951 novi kazenski zakonik za ilegalne splave predpisuje kazni le še za medicinsko osebje. Podporniki zakonika upajo, da bo to prispevalo k temu, da bi nosečnice po mazaškem splavu pogosteje odšle v bolnišnice. V prid nekaznovanju je vzpostavljena tudi ideja, da zakon zmanjšuje neenakopravnost med ženskami in moškimi. Vida Tomšič, vodilna zagovornica interesa žensk v Komunistični partiji, je komentirala: »Mislim, da bomo prav gotovo naredili zgodovinski napredek, če se odrečemo kaznovanju ženske.«

Leta 1952 Uredba o postopku za dovoljeno odpravo plodu uvede več razlogov za dovoljeni splav. Ta je po novem dovoljen zaradi zdravja nosečnice, v primeru posilstva, zapeljevanja, krvoskrunstva. Uredba tudi dovoljuje splav, če se bo otrok rodil s hudimi mentalnimi ali telesnimi hibami. Splav je bil, če ga je odobrila zdravniška komisija, dovoljen v prvih treh mesecih. Če bi jo prva komisija zavrnila, je ženska lahko zahtevala mnenje druge komisije, to mnenje pa je bilo nato dokončno.

Število splavov je v 50. letih vseeno naraščalo. Oblast se je sprva posvečala promociji kontracepcije, a je bila njena uporabnost ljudem neznana. V nasprotju s splavom je bila kontracepcija nekaj novega in je bila pogosto sprejeta z nezaupanjem, kot nekaj nenaravnega, nezadostnega in nevarnega. K počasni popularizaciji je prispevalo izobraževanje. Država je izdajala brošure z naslovi »Materinstvo naj bo zavestno« in »Spočetje po tvoji volji«. Za dostopnost pa so skrbela slovenska podjetja, kot sta Lek in Sava. Vseeno je leta 1963 v anketi 44 odstotkov žensk kot svojo metodo kontracepcije navedlo coitus interutus, diafragmo pa le 22 odstotkov. 30 odstotkov žensk je videla splav kot primerno primarno sredstvo družinskega načrtovanja.

Leta 1960 se med upravičene razloge za splav uvrstijo socialne okoliščine, torej če bi porod ženski povzročil hude osebne, družinske ali materialne stiske. Večina prošenj je temeljila na socialnih razmerah. Komisija je splav odobrila 98 odstotkom nosečnic. S to uvedbo se je zmanjšalo število splavov izven klinik in s tem smrtnost po teh neprofesionalnih splavih. Tudi število legalnih splavov začne padati, saj je splav vse manj uporabljen kot primarno sredstvo družinskega načrtovanja. 

Pravica o svobodnem odločanju o rojstvu otrok je bila leta 1974 kakor človekova pravica zapisana v novo zvezno ustavo. Jugoslavija je bila prva država na svetu, ki je kodificirala to pravico v svojo ustavo. Zakoni šestih republik, zapisani po ustavi, so pojasnili detajle uredbe iz 1962. Na primer: ženska ne rabi dovoljenja moža za splav, bolniška po splavu je plačana in splav je pokrit iz zdravstvenega zavarovanja. Slovenski zakon je odpravil tudi dotedanje pogoje za splav in tega dovolil na zahtevo nosečnice do desetega tedna, po desetem tednu pa s privolitvijo komisije. Ta zakon se je nato leta 1991 prekopiral v Ustavo Republike Slovenije. In tam ostal. Trikrat hura!

 

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj