»Večina nas si želi mirne in spokojne smrti. Vendar je smrt lahko tudi trpeča, povezana z dolgotrajnim umiranjem in izgubo osebnega dostojanstva.« S temi besedami je Biserka Marolt Meden, predsednica združenja za dostojno starost Srebrna nit, začela izjavo za javnost lanskega oktobra. Takrat je združenje Srebrna nit razglasilo Predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in ga predalo v šestmesečno javno razpravo. Danes, sedem mesecev kasneje, predlog ni na mizah zakonodajnega organa, saj javna razprava še zmeraj poteka.

Predlog zakona je enostaven in zelo jasen – ureja pomoč pri evtanaziji posameznika, ki se je zanjo sam odločil. Prvi korak predloga je opredelitev pravice do prostovoljnega končanja življenja. Njeni upravičenci so vse osebe, ki doživljajo neznosno trpljenje, za katerega ne obstaja sprejemljiva možnost lajšanja. To trpljenje se določi subjektivno glede na posameznika, vendar s pomočjo objektivnih zunanjih indikacij, te pa so terminalne bolezni, pri katerih po medicinski presoji kakršnokoli nadaljnje zdravljenje ne more spremeniti trpečega stanja in neugodnega razvoja. V predlogu tudi piše, da tako imenovana psihična utrujenost ne ustreza pogojem za dejansko stanje, zaradi katerega bi bil posameznik upravičen do evtanazije.

Predlog predvideva postopek za upravičenca, ki odda prošnjo za prostovoljno končanje življenja. Ta vključuje preučitev primera, ki jo opravijo dva strankina zdravnika, neodvisni zdravnik, specialist za duševno zdravje in posebna državna komisija za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. Slednja naj bi tudi zagotovila varnost pred zlorabo zakona, kar je tudi eden glavnih pomislekov stroke.

Predlog zakona, ki bo urejal samo evtanazijo, je v pripravi pri Srebrni niti. Pomoč pri evtanaziji je zaradi nujne prisotnosti zdravstvenega osebja pri izvedbi predpogoj za samo uveljavljanje pravice do evtanazije. Problem je seveda nezdružljivost pomoči pri evtanaziji in trenutnih zapovedi zdravniškega etičnega in moralnega kodeksa. Prvič v zgodovini večtisočletne medicinske prakse se namreč zdravniki srečujejo z množičnimi in javno aktivnimi zagovorniki koncepta zdravljenja, ki življenje vzame namesto ohrani. V preteklosti so zdravniki sicer izvajali evtanazijo, vendar o njeni uradni uvedbi ni govoril skoraj nihče. O zdravniški etiki in strahu pred zlorabo zakona so pred dnevi spregovorili medicinski delavci na razpravi o predlogu v UKC Maribor, kamor niso povabili predlagateljev, in v večini odrekli podporo takšnemu zakonu. Poudarili so, da evtanazija ne bi smela biti predmet pravice, temveč zgolj izjema od stroge prepovedi.

Da bi predlog zakona lahko prešel v roke zakonodajalcev, mora med volivci zbrati pet tisoč podpisov podpore. Na podaljšanje zbiranja podpisov bi lahko vplivala tudi razprava v UKC Maribor – tam so poleg omenjenih pomislekov izrazili tudi skrb zaradi pravnih zapletov, do katerih bi privedla uvedba pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Toda če se zazremo v preteklost in se osredotočimo na velike tehnološke in družbene spremembe, lahko opazimo, da posledični pravni zapleti pravzaprav niso nič novega.