Izrael je s svojim neusmiljenim bombardiranjem območja Gaze in s kopensko ofenzivo spet dokazal brutalno resničnost mednarodnih odnosov. Mednarodno pravo, resolucije Varnostnega sveta, razne konvencije, odločbe mednarodnih sodišč in tako dalje so le pesek v oči za slepitev svetovne javnosti dovolj dolgo, da se lahko zastavljeni cilji dosežejo. Izrael je vsekakor mojster v tej igri.

Izrael je s svojim neusmiljenim bombardiranjem območja Gaze in s kopensko ofenzivo spet dokazal brutalno resničnost mednarodnih odnosov. Mednarodno pravo, resolucije Varnostnega sveta, razne konvencije, odločbe mednarodnih sodišč in tako dalje so le pesek v oči za slepitev svetovne javnosti dovolj dolgo, da se lahko zastavljeni cilji dosežejo. Izrael je vsekakor mojster v tej igri. Skrivanje za masko žrtve, ki jo je judovska država tako spretno oblikovala skozi desetletja, prepričuje številne tako imenovane intelektualce in politične analitike. Izrael lastne zločine legitimizira še vedno na podlagi holokavsta in še starejših izrazov antisemitizma, kar je očitno vodnjak brez dna, torek neke vrste večni »license to kill«.



Kaj sploh hoče Izrael v Gazi? Je namen agresije res uničenje Hamasa oziroma zaščita izraelskih mest pred palestinskimi raketicami? Toliko, kolikor je bil razlog za napad na Irak zaščita ameriških državljanov doma in ohranjanje svetovnega miru. Izgovor izraelskih oblasti, da Hamas neprestano raketira bližnja izraelska mesta in terorizira njihove prebivalce, je podoben razlagam ameriške vojske, da morajo poslati v Irak še več vojakov, ker določene iraške skupine nad njimi izvajajo teroristične akcije. Mar se niso podobne argumentacije posluževali tudi okupatorji naših krajev med drugo svetovno vojno? Mar niso bili tudi takrat pripadniki odporniškega gibanja označeni za bandite in razbojnike, tako rekoč teroriste?



Težko je pričakovati kaj drugega od države, ki izdaja šolske učbenike, v katerih so Palestinci označeni za »Nejude«, »probleme«, »grožnje« in tako naprej. Celo slovenska nacionalna televizija je pred nekaj leti predvajala risanko za najmlajše, ki povzema biblijsko zgodbo o Jonu, v kateri so Judi upodobljeni kot miroljubni zelenjavčki, torej bitja v obliki zelenjave, ki živijo v sožitju in miru, od zunaj pa jih brez razloga ogrožajo zlobni in hudoželjni Ninevčani. Njihovo ime izhaja iz imena starodavnega mesta Nineve, ki je bilo v današnjem Iraku. Če k temu dodamo še dejstvo, da so Izraelci trdno prepričani, da so od boga izbran narod, ni težko razumeti njihovega odnosa do sosedskih Arabcev.



Mirovna pogajanja, ki jih je bilo od začetka izraelske okupacije palestinskih ozemelj sredi prejšnjega stoletja do sedaj nešteto, so bolj ali manj neplodna, saj njihov namen očitno ni trajna ureditev razmer na Bližnjem vzhodu. Seveda, ker bi ureditev razmer vključila tudi priznanje Izraela, da je ukradel ozemlje Palestincev in izvajal genocid nad njimi v vseh teh desetletjih. Tako se vedno znova najde kak primeren povod za nova bombardiranja, tokrat zadnje rakete Hamasa na izraelska mesta. Naj spomnimo, da so Hamasove rakete zahtevale v zadnjem valu nasilja eno smrtno žrtev, morda dve na izraelski strani, izraelska letalska in kopenska ofenziva pa je zahtevala smrt že skoraj šesto Palestincev. Da ranjenih in uničene palestinske infrastrukture, ki onemogoča kakršen koli gospodarski razvoj, sploh ne omenjamo.



So razlog za zadnjo izraelsko agresijo njihove parlamentarne volitve, ki bodo v začetku februarja? V vsakem varnostno občutljivem okolju lahko pride eskalacija prav, saj je to pravi čas za dokazovanje sposobnosti varovanja državljanov. Morda pa je razlog dejstvo, da dvajsetega januarja krmilo Bele hiše, super trdnega zaveznika Izraela, prevzame Barack Obama, ki naj bi predstavljal precejšnje odstopanje od politike Georgea Busha. To je manj verjetno, saj je Obama že ob julijskem obisku Izraela javno povedal, da bi se tudi on branil, če bi na njegovo hišo padale rakete. Skratka, Obama ne bo prerezal popkovine med ZDA in Izraelom, res pa je, da se o zadnjem masakru v Gazi do sedaj javno ni izrekal, češ da imajo ZDA le enega predsednika in se ne želi vmešavati v zunanjo politiko, preden res prevzame vajeti. Kaj to pomeni? Lahko da noče uničiti upanja, ki ga nekateri polagajo vanj, s proizraelskimi izjavami ali pa hoče počakati na prevzem oblasti in postopno poseči v dogajanje, brez vnaprejšnjega kompromitiranja svojih pogajalskih možnosti.



Evropska unija po drugi strani hoče dajati videz, da jo skrbi za ljudi v Gazi, in se pokazati kot skrbnica humanitarnosti. Vendar kaj dejansko počne? Na Bližnjem vzhodu se mudijo tako francoski predsednik Nicolas Sarkozy kot posebni odposlanec mednarodne skupnosti za Bližnji vzhod Tony Blair in trojica zunanjih ministrov EU, švedski, francoski in češki. Tam je tudi vedno prisotni predstavnik EU za skupno zunanjo politiko in varnost Javier Solana. Prav češki zunanji minister Karel Schwarzenberg, ki je zunanji minister države, ki predseduje Uniji, je že dejal, da je pogoj, da se vzpostavi premirje, prenehanje Hamasovih raketiranj. Ne obratno. Ta izjava pove veliko o namenu potovanja »velikih« Evropejcev.



Na tej točki lahko povlečemo paralelo med sedanjimi prizadevanji Evrope in tistimi ob eskalaciji konfliktov na Balkanu v začetku devetdesetih. Leta 1992 je mednarodna skupnost poleg ekonomskega uvedla celo športni embargo na Zvezno republiko Jugoslavijo zaradi vojne v Bosni. Tistega leta je bilo jugoslovanski nogometni reprezentanci prepovedano nastopiti na evropskem nogometnem prvenstvu, čeprav se je nanj regularno kvalificirala. Namesto nje so takrat vstopili Danci, ki so nato celo postali evropski prvaki. No, v primeru Izraela ni govora niti o športnih sankcijah, kaj šele ekonomskih, čeprav Izrael vztrajno krši več mednarodnih konvencij in resolucij ter dogovorov. Ne samo to - Izrael ima od bližnjevzhodnih držav ekskluzivno pravico nastopati na evropskih športnih dogodkih in prvenstvih kot še ena od evropskih držav.



Zadnji dogodki v Gazi so tako odličen pokazatelj stanja mednarodnih odnosov. Ti so očitno enačba, v kateri Palestinci ne nastopajo. A lahko bi bilo še hujše. Si predstavljate, da bi Slovenija še vedno predsedovala EU in bi šel kot glavni izmed trojice zunanjih ministrov na Bližnji vzhod stvari mirit Dimitrij Rupel?



Komentar o masakru v Gazi je spisal Boris.