Neverjetno in že prav žaljivo, mar ne, kako zgledno država Slovenija skrbi za dve nacionalni manjšini, za vse druge ji pa nič mar. Italijanska in madžarska manjšina sta seveda prvorazredni, razmerje do vseh drugih nacij je nižje sorte, kaj šele razmerje do vseh manjšin, ki sploh niso nacije. In tako dalje in tako naprej: Zgodovina zadnjih dvajsetih let na tem ozemlju ni nič drugega kot malikovanje in naravnost zgledna, kar čistunska zaščita uradnih dveh nacionalnih manjšin v primeri z vsemi drugimi manjšinami. Paradigma je postavljena, a je aparat noče ali pa ne zna uporabiti tudi za druge manjšine. Ni da bi seveda naštevali, kdo vse pride v poštev – v zadnjih dvajsetih letih je država padla na prav vseh izpitih o tem, kako se obnašati do drugega in drugačnega. Od razvpitih zgodb do vsakdanjega življenja, od ljudi do živali in nazaj – identične zgodbe. Apatija se seveda zbudi prej zaradi tako mačehovskega odnosa kakor spričo nevemkakšnih kriz – kriza se tako ali tako poglablja že tam od leta 1975, 1976 naprej. Malo starejši in subtilnejši osebki se spomnimo, da je bilo tam do srede sedemdesetih sonce dejansko svetlejše kot poslej.



Sicer pa se je v poglobitvi depresije in malomarnega odnosa do drugega začelo precej govoriti o bankrotu države. Kaj se pravzaprav pripeti, ko in če država bankrotira? Ali stopi na njeno mesto druga država ali se nadaljuje ista zgodba z drugimi sredstvi. V primeru Grčije je reč prav nenavadna, saj bi bila po vseh indikacijah Grčija res lahko okolje, ki bi živelo brez države in njenih upravnih organov. »Absurdistan«, ki bi nastal po bankrotu, bi idejo in mit o Evropi naposled popeljal do svojega grškega izhodišča, na katero se administracija glomazne tvorbe po imenu Evropska unija tako rada sklicuje. Za navrh bi Grčiji brez države jako ustrezala njena lastna geoklimatska okoliščina – patriarhalna ureditev, oplemenitena z močno anarhistično tradicijo pa bi ji dala nadih enkratnosti. Prav zanimivo bi bilo opazovati, kaj bi se po bankrotu zgodilo s cerkvijo, ki je v Grčiji močna, da le kaj. Tam ti, denimo, če nisi krščen, v potni list udarijo žig z napisom »ni krščen«, in to kar na tisto stran, kjer je slika. Seveda je zadeva še špasnejša, kot jo predstavljamo v tejle kratki utopiji: Grčija je pred bankrotom ravno zato, ker ji je nekako postalo vseeno, ali po velikosti javne uprave ustreza običajnim standardom ali ne. 



To je seveda z ene strani sprožilo silovite proteste in ulične boje, z druge strani pa okrepilo rigidnost, za katero bodo zagotovo šla še dodatna sredstva. Za bližnjo prihodnost namreč lahko z gotovostjo napovemo razcvet študij in analiz, v katerih bodo dobro usmerjeni in prikladno izobraženi kadri jeli dokazovati, da sredozemsko-balkanski tip ekonomije ne more zdržati tempa sodobnega kapitalističnega sveta, kot ga poznamo drugod. Pa smo spet tam, kjer smo že enkrat v preteklosti bili, a smo mislili, da je za vselej konec – pri nacionalizmu. O njem smo se njega dni, ko je sonce še svetilo burneje, učili, da je bil stvar XIX. stoletja, a ga nikdar ni bilo toliko kot danes. Še dobro, da do bankrota države ne more priti in ne bo prišlo, kajti potem bi se verjetno najpoprej dogodilo tisto, s čimer smo začeli današnji prispevek – iztrebljevanje drugih in drugačnih. Po drugi strani pa zna biti bankrot prav seksi in zabaven. 



Ali niso pred desetletjem oznanili, da je bankrotirala mestna občina Berlin? Potem so jo reševale druge nemške zvezne dežele, in to s precej lažjim srcem kot danes rešujejo Grčijo, čeprav so vedeli, da v bistvu mečejo lopate denarja v leglo artistov in domovanje zveznih služb. Čudne so te stvari, tudi njihova razmerja so včasih prav neverjetna. Kot državljan Republike Slovenije bom prispeval za pomoč Grčiji sredstva, ki so šestkrat večja od honorarja za tale prispevek, najbogatejši človek v tej državi pa bo prispeval kakšen odstotek svoje redne mesečne plače. Se potem čudite, zakaj so te ali one zadeve pred bankrotom? Namesto da bi bil zdajle tiho in počel pomembnejše in donosnejše reči, se sprašujem, kaj mora država storiti, da bankrotira in kako se pri tem obnaša svet, da je videti, kot da je povsod enak. 



Prav zanimivo je, kako se nihče od ekonomistov, ki te dni analizirajo Grčijo, ne vpraša o temeljnih vzrokih, vsi brskajo samo po nedavni preteklosti. Ne najde se nihče, ki bi v slogu, kakršen nam še pred nekaj časa sploh ni bil tuj, vprašal, ali je Grčija sploh zrela za kapitalizem in kaj s svojo trmoglavo politiko pravzaprav sporoča Evropski uniji? Predvsem pa bi unija morala več in nenehoma spraševati samo sebe. Zakaj sem že nastala? Kaj hočem? Kako se obnašam do gostov? Slovenija je tipična reprezentantka nedoslednega značaja – zgledno skrbi za obe uradni nacionalni manjšini, za vse druge pa ji nič mar. Natanko tako počne vsa Evropa s svojim robom, s svojo periferijo. Širi se in napihuje, v bistvu pa nima pojma o nikomer in ne ve, da dejanske specifike prebivalstva sploh niso od muh.



Terminal je delo Miha Zadnikarja.