Sodobna nigerijska ženska kratka proza, prvič

Sodobna nigerijska ženska kratka proza, prvič

Oddaja
Anonymous
2. 10. 2004 - 20.00

KEN SARO-WIWA
TU PA TAM, 3. 10. 2004

Sodobna nigerijska ženska kratka proza
Ken Saro-Wiwa, Skrben mož

Prevajalka: Katja Zakrajšek
Izvajalci: Tina, Miran
Redaktorica: Petra Slatinšek

SODOBNA NIGERIJSKA ŽENSKA KRATKA PROZA
Kratka proza v anglofonski Zahodni Afriki se je razcvetela šele po letu 1940, in sicer kot posledica naraščajočega nacionalizma in pismenosti. Obetavni mladi pisatelji so se zbirali okrog pisateljskih društev, kot denimo »Gansko združenje učiteljev angleščine«, in okrog literarnih revij, kot so »Črni Orfej« in v od leta 1960 obstoječih publikacij »Nigeria Magazine« in »Okyeame«. Istočasno so tudi kolonialne institucije, med njimi British Council, celo med drugo svetovno vojno sponzorirale nekatere literarne natečaje. British Council je na primer vzpostavil prvo pisateljsko društvo v Nigeriji, od koder je prišla leta 1947 tudi prva antologija kratke zgodbe – African New Writing. Afriška literatura se je tako oblikovala kot spoj domače, ustne in pisne tradicije ter tuje, kolonizatorjeve kulture. Načeloma prevladuje mnenje, da je razvoj književnosti v Afriki potekal odvisno od evropskega literarnega dogajanja, torej kot niz odzivov predvsem na tisto dogajanje, ki se je dotikalo predstavljanja kolonij in ki jo imenujemo tudi »literatura razvrednotenja«, saj je Afričane opisovala kot razosebljene objekte, živeče izven logike in časa. Odlična primera tovrstnega pisanja sta Joyce Cary z romanom Mister Johnson in Joseph Conrad z romanom Srce teme.
Prav tej večstoletni tradiciji se je uprl simbolni oče afriškega romana Chinua Achebe; leta 1958 je izšel njegov roman Things Fall Apart, ki je radikalno prevrednotil afriško družbo in jo predstavil za evropsko občinstvo v povsem novi luči. Pri tem pa je po nesreči ali namenoma degradiral manjšinske etnične skupine in položaj žensk. Achebe namreč opisuje le ibojevsko etnično skupino z vzhoda Nigerije, ženski liki pa so v podrejenem položaju in ne nastopajo kot osebe, ampak predvsem v simboličnih oziroma metaforičnih vlogah. Korekcijo Achebejevega pogleda so izvedle mnoge afriške pisateljice, tudi prek žanra kratke zgodbe. Zato bomo v pričujočem sklopu nigerijske kratke proze dali posebno težo zgodbam, ki obravnavajo žensko problematiko, pa najsi bodo pisane izpod ženskega ali moškega peresa.
Zgodnjo napoved glavnih tem v nigerijski kratki prozi je dala že v petdesetih letih Mabel Segun, ki spretno predstavi glavni problem moških, ki se zoperstavljajo zatiralskemu imperializmu, istočasno pa zatirajo svoje ženske. Motiv postane ponavljajoč in tema nacionalizma neizogibna. S svojimi posledicami je bil posebno aktualen v predosamosvojitveni dobi, ki je hkrati čas, ko je kratka zgodba dosegla določeno aktualnost in postala predmet neposredne odzivnosti na sodobno dogajanje. Pri tem je izredno pomembno, da literatura v Afriki že tradicionalno združuje dva projekta – zabavo in socializacijo, zato se je kratka zgodba, sicer povzeta po evropskem vzoru, samoumevno prelevila v »aktivistično« literarno obliko. Z nacionalizmom je povezana tudi naslednja splošna tema, konflikt med tujimi in domačimi institucijami, med starim in novim, mestom in vasjo; iz slednjega se je porodilo tudi vprašanje napredka. Nastal je torej razcep: nekateri avtorji so obdelovali tradicionalne afriške mite, se »vračali h koreninam«, drugi pa so se ukvarjali s sodobno urbano Afriko. Med pogostimi tradicionalnimi motivi je na primer abikujski otrok ali otrok duh, ki se vedno znova vrača in umira isti materi. Črpanje iz predkolonijanih afriških virov so poudarjali tudi pripadniki gibanja »Négritude«, negritete, ki so se racionalni in gospodovalni evropski civilizaciji zoperstavljali s prvinsko, intuitivno afriško civilizacijo, ki ohranja stik z naravo in kozmosom. Čeprav se negritete pogosto razume kot izmislek frankofonskih avtorjev, posebno senegalskih in karibskih, je tudi pri angleško govorečih avtorjih mogoče zaslediti tovrstno miselnost in stil. Ti avtorji so pogosto v prozno teksturo vključevali tudi tradicionalne pesmi. Evropsko nadvlado pa je bilo treba ob vračanju v preteklost preizprašati tudi z novejšimi motivi, denimo negotovosti, ki jo je tranzicijska postkolonialna družba občutila ob globalizaciji, urbanizaciji in sočasnem izginevanju tradicionalnih družinskih vrednot, kar je med drugimi obdelal tudi Chinua Achebe v kratki zgodbi The Beginning of the End, ki je bila kasneje vključena v zbirko kratkih zgodb Girls at War and Other Stories.
Če na začetku nigerijske literature stoji ženska pisateljica Mabel Segun, ki jo bomo predstavili natančneje v drugem in tretjem delu, in ne Chinua Achebe s svojo dialektiko, je v zahodni Afriki tako tudi na pragu novega tisočletja. Ama Ata Aidoo, sicer ganska pisateljica, v zbirki kratkih zgodb Vse šteje, ki jo lahko preberete tudi v slovenskem prevodu, moške praktično izloči iz svojega horizonta. Marginalnost ženske, materinstvo ali obsojanje v primeru nezmožnosti le-tega, odsotnost moških je Ama Ata tematizirala že v svoji zgodnejši zbirki kratkih zgodb No Sweetness Here iz leta 1969. Posebno radikalna v obravnavi ženske tematike, predvsem materinstva, ki se ne dotika le vprašanja vloge moških, temveč družbe v celoti, je nigerijska pisateljica Nnadozie Inyama z zgodbo A Gift at Christmas Time iz leta 1980, s katero bomo zaključili predstavitev nigerijske kratke zgodbe. Za danes pa predstavljamo tragično preminulega moškega pisatelja, ki ni spregledal pomembnosti ženske vloge, Kena Saro-Wiwo. Namreč, v njegovi zbirki A Forest of Flowers ženska privzame mesto glavne pripovedovalke.

>>>>>>>

Vsestranski književnik Ken Saro-Wiwa – pesnik, pisatelj, dramatik, avtor del za otroke in esejist – je bil hkrati tudi znan po svojem političnem udejstvovanju. Menil je, da mora biti pisatelj dejavno vključen v sedanjost in prihodnost svoje družbe. Vodil je proteste ogonskega ljudstva proti zahodnim naftnim družbam, ki so uničevala njihovo zemljo, in s svojimi spisi dosegel, da je to vprašanje prodrlo v svetovno javnost. Zaradi tega je bil leta 1994 na ukaz diktatorja Sanija Abache zaprt in po zrežiranem procesu so ga naslednje leto skupaj z osmimi sodelavci obesili. Med najpomembnejšimi leposlovnimi deli Kena Saro-Wiwe so pesniška zbirka Songs in a Time of War (Pesmi v vojnem času) roman Sozaboy na temo biafrske vojne in zbirka kratke proze A Forest of Flowers (Gozd cvetja). Vse je ustvaril v osemdesetih letih. Leta 1991 pa je objavil še knjigo esejev Nigeria, The Brink of Disaster (Nigerija, na robu katastrofe). Iz zbirke Gozd cvetja je tudi današnja zgodba Skrben mož.
Ken Saro-Wiwa je pogosto in z veliko simpatije pisal o ženskah in se pri tem rad postavljal v njihovo kožo. Tudi zgodbo Skrben mož pripoveduje prevarana in na koncu odpuščajoča žena; pripoved ne poteka brez samoironije, vključena pa je vrsta sočnih dialogov.

***
»Res si nisem nikoli belila glave z njegovimi skoki čez plot. Nisem se imela za ogoljufano. To sem pripisovala vroči naravi afriškega moškega, ki je nobeno nerganje in solze ne bo nikoli moglo kaj dosti spremeniti. Poleg tega, če je postajal kot njegov oče, ki je imel osem žen in krepko čez tri ducate otrok ... Samo sebi sem lahko pripisala, da sem se poročila z njim. In tako je on imel svojo zabavo in jaz sem imela svoj zakon. In to je bilo to.«
*** Pripravila Petra Slatinšek

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.