Mozambiks

Aktualno-politična novica
18. 4. 2021 - 15.00

Ko pozornost svetovnih medijev pritegne določen dogodek v državi, o kateri se poroča dokaj sporadično, v novinarskem žargonu radi rečemo, da jo je – dogodek državo torej – postavil na svetovni zemljevid. Če pustimo ob strani, da je fraza, ki se uporablja z namenom obogatitve žurnalističnega jezika, pomenski nónsens, v svojem bistvu pa kaže na zgrešenost poročanja, na katerega se lepi patos eksotizma, omenjena besedna zveza pravzaprav služi kot dobra iztočnica za tematiko današnje Južne hemisfere. Obravnavali bomo dogajanje v Cabu Delgadu, severni provinci Mozambika, ki zaradi krvavih napadov lokalne uporniške organizacije, zaprisežene islamskemu fundamentalizmu, postaja novo žarišče vojne proti terorizmu in tako pridobiva medijsko pozornost in z njo svoje mesto na svetovnem zemljevidu.

24. marca je več sto oboroženih borcev sprožilo ofenzivo na Palmo, obalno mesto na skrajnem severu države, ki si zaradi taktične dovršenosti in obsega zasluži naziv vojaške operacije. Hitra prekinitev telekomunikacijskih povezav in osvojitev ključnih izpostav varnostnega aparata, policijske postaje in kontrolnih točk sta pustili prosto pot plenjenju in nasilju. 4. aprila, ko je vladna vojska spet prevzela nadzor nad mestom, je bila Palma opustošena – umrlo je več ducatov civilistov, med njimi je vsaj dvanajst takih, katerih trupla so bila obglavljena. 

Napad je izvedla milica, znana pod več imeni, uradno pa se glasi Ahlus Sunnah Wal Jamaah oziroma v prostem prevodu podporniki tradicije. Njeni pripadniki sebe sicer oklicujejo za al-Shabab, mladino oziroma fante, in tako skupino večinoma nazivajo tudi v lokalnem okolju. Kljub istemu poimenovanju predstavlja al-Shabab v Mozambiku in Somaliji dve različni, samostojni grupaciji, in ju zato ne smemo enačiti, čeprav imata stične točke, zlasti vplive, o katerih bomo še govorili. Kratkotrajno zavzetje Palme je sicer del širše agende, ki jo mozambiški al-Shabab v Cabu Delgadu, vsaj v vojaškem smislu, izvaja od oktobra 2017. Od tedaj je njegova oboroženost napredovala na zavidljivo raven, pojasnjuje Emilia Columbo iz Centra za strateške in mednarodne študije v Washingtonu, ki predstavi način terorističnega delovanja al-Shababa v omenjeni provinci.

Izjava

Odmevnejši uspeh je al-Shabab zabeležil avgusta lani, ko so njegovi pripadniki zavzeli Mocímboo da Praio, strateško pomembno pristaniško mesto, preko katerega že desetletja poteka tihotapljenje prepovedanih drog, večinoma iz Afganistana in Pakistana, v Republiko Južno Afriko ter dalje v zahodno Evropo in Združene države Amerike. Pristanišče je pred zavzetjem služilo tudi za transport tovora, namenjenega gradnji največjega afriškega obrata za utekočinjanje zemeljskega plina na polotoku Afungi. Ponavljajoči se napadi al-Shababa, ki so se dogajali vse bližje obrata – Palma je namreč od delovišča oddaljena le slabih deset kilometrov – so investitorje, med katerimi je največje francosko naftno podjetje Total, že decembra prisilili, da so začasno ustavili dela pri projektu, vrednem skoraj 17 milijard evrov.

Eden od razlogov, zakaj je al-Shabab razmeroma uspešen pri izvajanju svojih vojaških aktivnosti, leži v šibkosti mozambiške vojske, ki enostavno ni sposobna parirati njihovim borcem. Mozambiška vlada, ki jo vodi Carlos Agostinho do Rosário, je to spoznanje priznala, ko se je leta 2019 obrnila na zasebna varnostna podjetja iz tujine. Tako je v Cabu Delgadu najprej delovala ruska družba Wagner Group, ki pa ni bila kos nalogi, zato so ruske plačance zamenjali južnoafriški iz družbe Dyck Advisory Group, bolj poznane pod kratico DAG. Najem tujih zasebnih vojska v Afriki sicer ni tako nenavaden pojav, ki pa marsikdaj odpira številne sive cone.

Izjava

Upanje, da bo težave na severu države mogoče rešiti hitro, je pri oblasti morda obstajalo na začetku prepoznavanja obstoja konflikta, pri zapletih z izvedbo omenjenega projekta utekočinjanja zemeljskega plina pa je bržčas že splahnelo. Ironično je, da so vzroki za pojav konflikta v Cabu Delgadu pravzaprav enaki vzrokom njegovega neuspešnega reševanja. Osredinimo jih lahko okoli predolgo trajajočega zapostavljanja od stranke FRELIMA, ki je na oblasti vse od osamosvojitve Mozambika od portugalske kolonialne nadvlade leta 1975. Rek daleč od oči, daleč od srca v primeru Caba Delgada, od mozambiške prestolnice Maputu oddaljenega 1600 kilometrov, velja še za kako točnega.

Izjava

Upoštevajoč še druga naravna bogastva, ki se jih v Cabu Delgadu izkorišča – v provinci, denimo, deluje eden največjih rudnikov grafita na svetu, izkopavajo pa tudi rubine – je jasno, da je v igri veliko denarja. A njegov tok že dolgo teče mimo tamkajšnjega prebivalstva, ki živi v revščini, velikopotezni projekti bogatih podjetij iz tujine pa še poudarijo družbene razlike, s tem pa resentiment do vlade, ki v očeh ljudi skorumpirano deluje le v svojo korist.

Izjava

Verska in starostna struktura, ki ju omenja Columbo, sta v Mozambiku dokaj specifični, predstavljata pa ključno gonilo konflikta v Cabu Delgadu.

Čeprav v Mozambiku večino 30-milijonskega prebivalstva tvorijo kristjani, sta dve severni provinci, Niassa in Cabo Delgado, večinsko muslimanski. Država je sicer znana po verski strpnosti, a zanemarjanje severa – vzvodi za to so večinoma politično-ekonomske narave – je okrepilo prepričanje, da se razlike počno na verski oziroma etnični osnovi.

Za pozive k spremembam, ne glede na to, od kod prihajajo, le da so usmerjeni proti vladi FRELIMA, so še posebej dojemljivi mladi - tisti med 15. in 35. letom predstavljajo skoraj polovico celotnega prebivalstva Mozambika. Brezposelnost med njimi je visoka, kar 80-odstotna, odsotnost ukrepov za njeno zmanjševanje pa je še en tvornik nezadovoljstva. Benjamin Petrini iz Mednarodnega inštituta za strateške študije, prav tako iz Washingtona, pri tem izpostavlja, da je zgodovinski spomin na državljansko vojno, ki je v Mozambiku med marksističnim FRELIMOM in antikomunističnim RENAMOM divjala med letoma 1977 in 1992, med mlajšimi generacijami zbledel, zato te spet posegajo po nasilju.

Izjava

Glasbeni premor

Poslušate oddajo Južna Hemisfera na Radiu Študent.

Ker je odgovornost za napad v Palmi prevzela samooklicana Islamska država – informacije o tem, ali res stoji za napadom ali ne, si sicer nasprotujejo, a obstajajo indikatorji, da temu gre verjeti – velja na kratko predstaviti genezo al-Shababa in njene vezi z džihadizmom.

Natančen izvor skupine je neznan, a po dostopnih raziskavah sodeč organizacijski zametki al-Shababa segajo v leto 2007, ko se je razvila iz verske sekte. Ta je zaradi svojih pogledov in navad, ki se niso skladali s tistimi večine, večkrat prišla navzkriž z lokalno skupnostjo, od katere se je v nadaljevanju osamila. Dejavnejša je ponovno postala leta 2015, ko je začela z gradnjo svojih mošej in verskih šol. To obdobje časovno sovpada s prihodom borcev, ki so se kalili pod okriljem kenijskega islamskega klerika Abouda Roga Mohammeda, ki ga je Organizacija Združenih narodov obtoževala pomoči z Al Kaido povezanemu somalijskemu al-Shababu. Po uboju Abouda Roga leta 2012 so se njegovi privrženci razpršili v južni smeri; nekateri so se ustalili v Tanzaniji, drugi kasneje nadaljevali pot do Mozambika. Kmalu po tem so se začeli prvi gverilski spopadi.

Kot poudarja Columbo, ob zunanjih vplivih vseeno ne smemo spregledati lokalne orientacije al-Shababa, pomembne podstati njihove identitete, vrednosti katere ne gre zmanjševati na račun povezav z Islamsko državo.

Izjava

Zunanje ministrstvo Združenih držav Amerike je al-Shabab natanko dva tedna pred napadom na Palmo uvrstilo na seznam terorističnih organizacij, in sicer pod imenom ISIS-Mozambik, kar nakazuje na to, kako gledajo na razmerje med obema entitetama. Tudi za Pietra Van Ostaeyena, belgijskega zgodovinarja in arabista, dileme ni. Po njegovem mnenju al-Shabab de facto je del Islamske države, o čemer naj bi pričala tudi zaprisežena zvestoba samooklicanemu kalifu Abu Bakru al Bagdadiju maja 2018.

Izjava

Ko od oktobra 2017, torej od padca prestolnice samooklicanega kalifata, Rake, in največjega uzurpiranega mesta, Mosula, govorimo Islamski državi, se fokus od Sirije in Iraka vse bolj oddaljuje proti drugim afriškim državam, v katerih Islamska država krepi svoje delovanje. Al-Shabab je z zavzetimi področji Caba Delgada postal del tako imenovane Centralne afriške province, ki jo tvori skupaj z islamističnimi milicami Demokratične republike Kongo. Kljub temu gre pri prepričanju, da so se aktivnosti džihadistov v »matici« Islamske države ustavile in premaknile drugam, za izkrivljeno sliko realnega stanja.

Izjava

Če lahko s precejšnjo gotovostjo torej trdimo, da mozambiški al-Shabab je integriran v organizacijsko strukturo Islamske države, pa se postavljajo predvsem vprašanja, kakšno razmerje zavzema lokalna podružnica do centrale oziroma na kakšni ravni poteka sodelovanje in kdo ima od tega večje koristi, tako kratkoročno kot dolgoročno. Columbo poskuša odgovor podati z analizo trenutnega al-Shababovega delovanja in njegovo primerjavo s praksami drugih islamističnih terorističnih organizacij na celini.

Izjava

Da je pri al-Shababu opazen know-how Islamske države, kar se je pokazalo v primeru napada na Palmo, ugotavlja tudi Van Ostaeyen. Obstaja šablona, ki ji sledijo praktično vse džihadistične skupine, ki izkoriščajo kaos in bedo prebivalcev nekega ozemlja.

Izjava

V zahodnem miljeju se je kot popularen uveljavil koncept, da je treba ob vzniku džihadizma v lokalnem okolju, ki ga širom Afrike podpira Islamska država, tega interpretirati z relacijo lokalno – globalno. Domač teren naj bi terorističnim skupinam služil kot poligon, na katerem se ob urjenju in doseganju prvotno zastavljenih ciljev prevzema oblasti v domicilu obračajo k tujini, v smeri Evrope in Združenih držav Amerike. Opredeljevanje do dotičnega koncepta, ki je v predstavljenem primeru močno posplošen, je na tem mestu brezpredmetno, saj terja natančnejšo analizo. A kot izpostavlja Columbo, se v vojni proti terorizmu države, ki se vanj spustijo, pogosto opečejo zaradi nerazumevanja družbene dinamike, ki jo s svojim posredovanjem sprožijo. Za reševanje konflikta v Cabu Delgadu se odpira več možnih scenarijev, ki so zaenkrat še odvisni od odločitve mozambiške vlade, a oslabljenost njene politične moči ji z uspehi al-Shababa zmanjšuje manevrski prostor avtonomnega ukrepanja.

Izjava

O tem, da se je konflikt v Cabu Delgadu deloma že internacionaliziral, priča napotitev tujih vojakov v Mozambik. Za zdaj gre za neinvazivno posredovanje. Na prošnjo mozambiške vlade in predsednika Filipeja Nyusija v državo prihaja ducat zelenih baretk Združenih držav Amerike in kontingent šestdesetih pripadnikov posebnih enot Portugalske, ki bodo izvajali urjenje mozambiške vojske. Vzpostavitev varnosti v Cabu Delgadu nujnosti navkljub sama po sebi ne bo rešila konflikta, saj naslavlja le enega od členov, ki ga tvorijo.

Izjava

Kot smo poskušali razložiti v današnji Južni hemisferi, konflikt v Cabu Delgadu sestoji iz več težav, ki jim je skupno predvsem to, da se pred njimi dolgo časa miži, ko pa to ni več mogoče, se jih rešuje z vojaškimi sredstvi. FRELIMOVA vlada je zamudila, medtem ko je mednarodna skupnost pravočasno prepoznala obstoj morebitnega globalnega problema. Od tega, kako bo postopala sedaj naprej, je odvisno, ali bo Cabo Delgado postal novo žarišče globalne vojne proti terorizmu, ki za seboj venomer pušča opustošenje.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.