Težaven sever, nemiren jug
Lep pozdrav. Poslušate oddajo Južna hemisfera, ki jo vsak drugi teden ob 12-ih pripravlja Aktualnopolitična redakcija Radia Študent. Za tokratno oddajo se vračamo v Mali, ki smo ga prek etra nazadnje obiskali 21. junija 2017.
Tisto poletje je bila na mizi reforma ustave, ki naj bi prinesla vsaj nekaj miru v državo, ki od 2012 zaznava povišano stopnjo nasilja na več frontah. Predlog ustave, ki je bil na ulicah Malija pričakan z glasnim nasprotovanjem, je predvideval uvedbo senata kot drugega doma parlamenta, kar tretjino predstavnikov v njem pa bi imenoval predsednik. To bi teoretično omogočilo zastopstvo tako imenovanih tradicionalnih avtoritet, tudi ali pa predvsem tistih iz nemirnih predelov države, kar je bil del dogovora ob mirovnem sporazumu iz leta 2015. Predlog ustave je prav tako omogočal predsedniku imenovanje predsednika ustavnega sodišča, pred katerim bi nato ta tudi prisegel. Verjetno ni treba razlagati, zakaj je bila opozicija proti tovrstni centralizaciji moči v rokah predsednika.
To funkcijo še vedno drži isti mož kot pred dvema letoma - Ibrahim Boubacar Keïta. Ta je bil 12. avgusta 2018 v drugem krogu izvoljen za nov petletni mandat na čelu te zahodnoafriške države, potem ko je prvega osvojil turbulentnega 2013-ega.
V vmesnem obdobju se niso spremenila niti pooblastila predsednika. Predlog ustave je, namesto na referendumske glasovnice, zaradi nezadovoljstva množic romal v predal, v veljavi pa ostaja ustava iz leta 1992.
Naš današnji sogovorec je Dougoukolo Alpha Oumar Ba-Konaré, raziskovalec in profesor na Nacionalnem inštitutu orientalnih jezikov in civilizacij v Franciji. Dougoukolo Konaré je mimogrede tudi sin bivšega malijskega predsednika Alphe Oumarja Konaréja, ki je to funkcijo opravljal od leta 1992 do 2002.
Konaré mlajši pravi, da sprememba ustave lahko še počaka, mirovnim sporazumom in dogovorom navkljub. Po njegovem mnenju ni težava v zdajšnji ustavni ureditvi, temveč v njeni implementaciji. Mali ima trenutno večje probleme. Kje sploh začnemo?
O aktualni vojni v Maliju začnemo govoriti z uporom Tuaregov leta 2012 na severu države. Tuareški upori v območju Sahela imajo že dolgo zgodovino, najbolj so se pa zaostrili v postkolonialnem obdobju, ko lahko vidimo tri večje oborožene upore članov tega berberskega ljudstva, in sicer v šestdesetih, devetdesetih, dvatisočih in, kot rečeno, leta 2012.
Da torej ponovimo - leta 2012 Tuaregi sprožijo upor proti centralni oblasti. To oboroženo pobudo nato prevzamejo bolj islamistične struje, v prestolnici pa pride do državnega udara razočaranih oficirjev, ki odstranijo predsednika Amadouja Toumanija Touréja in suspendirajo ustavo. Udar ni konsolidiral malijske vojske, kot so oficirji upali - nasprotno, pripeljal je do še hitrejšega kolapsa na fronti. V tem času pride do razglasitve neodvisnosti tako imenovane Repubike Azavad na severu, začnejo pa se pojavljati globlje razpoke v tuareško-islamističnem gibanju, ki je nekaj mesecev še soobstajalo.
Omenjeno oboroženo skupino Ansar Din je ustanovil in vodil Ijad Ag Gali, čigar ime se pojavlja v vseh tuareških uporih od 80-ih let dalje. Galija je predsednik Amadou Toumani Touré celo imenoval za člana diplomatske službe v Saudovi Arabiji zgolj tri leta pred izbruhom nasilja. Prav v Saudovi Arabiji naj bi Gali spletel tesnejše vezi z bolj radikalnimi pripadniki salafistične šole Islama.
Zgodovinsko gledano sever Malija nikoli ni bil res pod nadzorom centralnih oblasti. Kot pojasni Konaré, gre za stanje, v katerem država svojem prebivalstvu ne ponuja nobenih storitev. Odstotnost varnostnih, zdravstevnih in administrativnih organov je bolj pravilo kot izjema. Enako velja za mir.
V zadnjem konfliktu Tuaregov z vladama Nigerja ter Malija leta 2009 je vlogo mediatorja uspešno igral libijski vodja Moamar Gadafi. Leta 2012 je bil Gadafi mrtev, francoska vojska, ki je pomagala pri njegovi odstranitvi, pa je, s privolitvijo Organizacije Združenih narodov, v Maliju sprožila operacijo Serval. Mali je bil že leta pred tem na tnalu francoskih in mavretanskih varnostnih sil, ki so bile frustrirane zaradi nemoči malijske vojske, da bi zatrla oborežena gibanja v skladu s politiko globalne vojne proti terorizmu, ki je v Sahelu v teku že od leta 2002. Napredovanje islamističnih sil proti jugu je bil povod, ki je dal francoski vojski proste roke za vojaške operacije.
Takratni francoski predsednik François Hollande je javnosti intervencijo uspešno predstavil kot humanitarno in nujno zgolj eno leto po intervenciji njegovega predhodnika Nicolasa Sarkozyja v Libiji. Prav libijska kriza je, kot je že omenil Dougoukolo Konaré, igrala veliko vlogo pri netenju konflikta v Maliju.
4000 francoskih čet, podprtih s 2900 vojaki Maliju bližnjih držav, je uspešno ustavilo napredovanje islamistov, takrat še razdeljenih v več različnih oboroženih grupacij. Te so se iz severnega Kidala spustile vse do Timbuktuja in ozkega grla Malija, kjer pa je bil pohod vendarle ustavljen in trend obrnjen. Ob relativni umiritvi razmer sta lastni misiji vzpostavili tudi Evropska unija in Združeni narodi.
Multidimenzionalna integrirana stabilizacijska misija Združenih narodov v Maliju, bolje znana pod uradno kratico MINUSMA, je začela delovati 25. aprila 2013. Do aprila so bile razmere tudi toliko pod nadzorom, da so države članice Ekonomske skupnosti zahodnoafriških držav malijsko hunto uspešno prisilile k prenosu oblasti na začasnega predsednika iz civilne sfere družbe in k razpisu parlamentarnih ter predsedniških volitev. Isto leto so se začela tudi pogajanja s predstavniki Tuaregov na severu. Po uvodnih mirovnih sporazumih so se začeli vračati prvi begunci, ki so, v največjem obsegu, prebegnili na jug Malija ali v jugovzhodno Mavretanijo. Nekateri tam vztrajajo še danes.
Francoska vojska je operacijo Serval leta 2014 preimenovala in reformirala v operacijo Barkan, s katero se je dokončno dolgoročno zavezala k prisotnosti v regiji. Sedež operacije Barkan je v čadski prestolnici N’Djameni, mednarodna antiteroristična naveza G5 Sahel, ki pod pokroviteljstvom Francije povezuje Niger, Burkino Faso, Mali, Čad in Mavretanijo, pa ima sedež v prestolnici slednje, v Nouakchottu.
Z letom 2014 je malijski konflikt dobil znano podobo operacij vojske Združenih držav Amerike na Bližnjem vzhodu. Ob uspešnem pregonu radikalnih oboroženih skupin iz urbanih okolij je prihajalo do medsebojnega povezovanja teh, v velikem obsegu pod prisego Al-Kaidi, ob nezmožnosti neposrednega bojevanja pa začnejo te skupine posegati po metodah bombnih napadov na tuje vojake, diplomate, turiste. Po več letih tujih intervencij in šibke centralne oblasti so na površje privreli tudi medetnični konflikti.
24. marca letos se je zgodil eden najhujših napadov, ko so nekateri pripadniki ljudstva Dogon napadli vas v osrednjem Maliju in pri tem pobili 130 civilistov ljudstva Fulani. Spopadi med pripadniki teh dveh ljudstev so se v preteklih letih okrepili in ušli izpod nadzora varnostnih sil, prezaposlenih s severom države.
Malijski predsednik Keita pravi, da se z islamisti ne bo pogovarjal, pri tem pa po mnenju Dougoukolo Konaré izključuje množico nezadovoljnih oboroženih skupin in posameznikov, ki bi bili pripravljeni na dialog in premirje.
Dodaj komentar
Komentiraj