Vlada v razvoju v Washingtonu
Ameriška zvezna vlada je delno zaprta že več kot en mesec. Razlog za to je spor med ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom in demokratskimi predstavniki v kongresu, ki imajo od začetka januarja večino tudi v predstavniškem kongresu. Trump vztraja, da ne namerava podpisati zakonodaje, ki bi odprla zaprte zvezne agencije, če ta ne bo namenila 5,7 milijarde dolarjev za gradnjo zidu na ameriško-mehiški meji. Slednji je bil seveda ena glavnih Trumpovih obljub v njegovi predsedniški kampanji. Več novinar medijske hiše HuffPost Igor Bobic.
Najprej nekaj ameriške državljanske vzgoje. V nasprotju s Slovenijo in drugimi evropskimi državami proračuna ameriške zvezne vlade ne sestavi vlada, ampak zakonodajalec, torej kongres. Po ustavi lahko finančno ministrstvo vsakršna sredstva izplača šele na podlagi zakona, ki ga sprejme kongres. Franklin Delano Roosevelt je bil prvi predsednik, ki je sploh predlagal svoj proračun. Prav tako pred letom 1974 ni bilo formalnega procesa za sprejemanje zveznega proračuna, zaradi česar se zaprtja vlade takrat niso dogajala. Danes predsednikova administracija sooblikuje proračun ob pomoči predsednikove stranke in ob pogajanjih z opozicijsko stranko. Poleg tega se proračun ne sprejme v enem skupnem zakonskem aktu, ampak v več, praviloma dvanajstih, manjših.
Če kongres do 1. oktobra, ko se začne novo fiskalno leto, ne sprejme katerega od dvanajstih glavnih proračunskih zakonov, tedaj poskusi sprejeti tako imenovano nadaljevalno resolucijo, ki nadaljuje financiranje vlade na isti ravni kot prejšnje leto. Če kongres ne sprejme niti tega zakonskega akta, finančno ministrstvo ne more več nakazati denarja organom vlade, ki jih to zadeva, zaradi česar se ti zaprejo. Nujne funkcije vlade, kot na primer nadzor zračnega prometa, se izvajajo dalje, a uslužbenci ne prejemajo plač. Ameriška proračunska zakonodaja je razmeroma podrobna, tako da ministrstva in druge vladne agencije ne smejo prenašati sredstev med oddelki ali porabljati denarja za projekte, ki niso opredeljeni v zakondaji.
Iz tega procesa so izvzeta obvezna izplačila, ki vključujejo predvsem socialne transferje in zdravstvena programa Medicare in Medicaid. Ker ZDA nimajo javnega zdravstvenega sektorja, gre tu zgolj za izplačila zasebnim izvajalcem zdravstvenih storitev.
Za sprejetje kateregakoli izmed teh zakonov mora zanj glasovati tako zgornji dom, senat, kot spodnji, predstavniški dom. O tem, ali bo zakon sploh predložen v glasovanje, odločata predsednika obeh domov. Za potrditev v predstavniškem domu zadostuje običajna večina, v senatu pa je potrebnih 60 od 100 glasov, da se zaključi senatna debata, kar de facto pomeni, da je za sprejetje zakona potrebnih 60 glasov. Na koncu mora zakon podpisati še predsednik.
Ker je proces financiranja zvezne vlade tako kompleksen, se v zadnjih letih vse bolj izrablja za raznovrstne politične pritiske in izsiljevanje, kongresni voditelji pa vedno bolj posegajo po bližnjicah in posebnih postopkih. Najpogostejši med temi so zbirni proračunski zakoni, ki združijo več rednih proračunskih zakonov v sveženj. V proračunske zakone se pogosto vključi še povsem nepovezana zakonodaja, ki sicer ne bi prestala glasovanja. To so največkrat različne usluge, namenjene posameznim kongresnikom ali lobistom. Leta 2013 so republikanci v proračunsko zakonodajo vključili člene, ki so razveljavili zdravstveno reformo predsednika Baracka Obame. Ko Obama ni podpisal te zakonodaje, je prišlo do zadnjega večjega zaprtja zvezne vlade, in sicer za šestnajst dni. Daljše je bilo zgolj zaprtje vlade konec leta 1995 -- bil je to izid spora med republikanskim kongresom in demokratskim predsednikom Billom Clintonom -- takrat je zaprtje trajalo 21 dni.
Tokratno zaprtje vlade je že najdaljše v zgodovini, in to kljub temu da je bilo precej nepričakovano. Senat je namreč pred božičem že sprejel potrebne proračunske zakone, in to brez glasu proti. Kompromis, sklenjen v senatu, je vključeval 1,6 milijarde dodatnih sredstev za varnostne sisteme na meji, med drugim tudi za 100 kilometrov ograje. Trump je nato umaknil svojo podporo in zakondanje ni podpisal. Premislil si je predvsem pod vplivom negativnega odziva, ki ga je bil deležen od konservativnih medijev, držečih ključ do njegove volilne baze. Razlaga Bobic:
Število nezakonitih prehodov ameriško-mehiške meje sicer že vsaj petnajst let vztrajno pada. Število ilegalnih prehodov ima sicer dva vrha, prvega konec osemdesetih let in drugega desetletje pozneje. Leta 2000 je bilo na meji prijetih 1,6 milijona ilegalnih prišlekov, lani pa zgolj za četrtino te številke. V zadnjih letih sicer večina nelegalnih migrantov v Združene države pride s turistično vizo. To velja posebej za prišleke iz Mehike, a se tudi množina slednjih zmanjšuje. Povečuje pa se množina tistih, ki na mejnih prehodih prosijo za azil. Gre predvsem za migrante iz srednjeameriških držav, ki jih pretresa nasilje mamilarskih kartelov, kot so Honduras in El Salvador.
Drugo varnostno vprašanje na mehiški meji je tihotapljenje mamil, ki pa v veliki večini poteka čez navadne mejne prehode. Manj se govori o tihotapljenju orožja, a to potuje v drugo smer, iz orožju za domačo uporabo naklonjenih ZDA v Mehiko.
V Združenih državah živi in dela nekaj več kot 10 milijonov ljudi, ki so v državo prišli nezakonito. Okoli 700 tisoč tistih, ki so v državo prišli mladoletni in v spremstvu staršev, ima urejen poseben status zaščite, ki jim omogoča ureditev nekaterih dokumentov, na primer vozniškega dovoljenja in vpisa na univerzo. Še okoli 320 tisoč jih je v državi s statusom, podobnim azilu, ki je bil odobren migrantom iz nevarnih držav. Dve tretjini teh ljudi je iz El Salvadorja. Obeh omenjenih statusov Trump ne želi več podaljšati.
Vprašanje imigracijske politike in meje je že stalnica Trumpovega mandata. Do tridnevnega zaprtja vlade je prišlo že pred enim letom, a so takrat demokrati zelo kmalu popustili, ko so se raziskave javnega mnenja obrnile njim v škodo. Tokrat menijo, da jim je veter bolj naklonjen.
Republikanci so bili v preteklosti tista stran, ki se vlade ni bala zapreti. Zaradi močne protivladne naravnanosti med najbolj konservativnimi podporniki stranke je bilo zaprtje vlade celo priložnost za nabiranje dodatnih političnih točk. A prej so zaprtja vlade v glavnem potekala takrat, ko je v Beli hiši bival demokratski predednik, na drugi strani avenije Pennsylvania pa so kongres v rokah držali republikanci. Tokrat je vloga obrnjena, poleg tega pa je sedaj republikanska volilna baza bolj zvesta Trumpu kot pa kongresnikom. To je nova izkušnja posebno za senatorje, ki so v preteklosti lahko pogosto nasprotovali svojemu predsedniku brez strahu za svojo politično kariero.
Če zaprtja vlade marsikdo v Washingtonu na začetku ni videl kot resen problem, gre to pripisati dejstvu, da normalno deluje približno tri četrtine vlade, ki ima potrjene proračune. Velik del tega odpade na ogromno ministrstvo za obrambo in po številu zaposlenih drugo največje, ministrstvo za veterene. Brez sredstev za svoje delovanje so ostala ministrstva za zunanje zadeve, finance, pravosodje, kmetijstvo, promet, okolje, stanovanjsko politiko in ministrstvo za domovinsko varnost, ki skrbi tudi za nadzor meja in ki je ključna točka spora. Ti uradi skupno zaposlujejo približno 800 tisoč ljudi, od katerih mora 380 tisoč prihajati na delo brez plačila.
Zaprtje vlade se je začelo 22. decembra, torej ko so republikanci še vedno obvladovali oba doma kongresa. Predsednika Trumpa, ki je takrat začel vztrajati pri zahtevi za 5,7 milijarde dolarjev za gradnjo zidu, so ustavili demokratski senatorji. Ti so v senatu sicer v manjšini, a imajo dovolj glasov, da proceduralno ustavijo sprejetje zakona. Po novem letu se je središče pogajanj preselilo v predstavniški dom, saj je 3. januarja prisegel kongres, v katerem pa demokrati obvladujejo spodnji dom.
Glavna pogajalka z Donaldom Trumpom je sedaj demokratska voditeljica predstavniškega doma Nancy Pelosi, ki je to funkcijo opravljala že ob koncu Bushevega in začetku Obamovega mandata. Prazniki in menjava oblasti v predstavniškem domu so poskrbeli za dodatne zamude. Resnejša pogajanja so se tako začela šele prejšnji teden, ko je Trump ponudil začasno podaljšanje pravne zaščite za tiste migrante, ki so v državo prišli še mladoletni, in za tiste, ki v ZDA bivajo s statusom začasne zaščite zaradi nevarnih razmer v matičnih državah. Več o predlogu Bobic.
Kljub temu da je Nancy Pelosi zavrnila Trumpov predlog, bo senat o njem glasoval v četrtek. Glasovalo se bo tudi o demokratskem predlogu, da se odpre financiranje zaprtih agencij vlade za približno dva tedna, v katerih naj bi prišli do trajnejše rešitve. Za nobenega izmed teh zakonov ni verjeti, da bi lahko dobil podporo. Demokrati v predstavniškem domu med tem nameravajo sprejeti proračunske zakone, ki bi odprli vse vladne organe, razen tistih, ki zadevajo mehiške meje in milijardo za njeno varovanje, kar pa ne vključuje zidu. Tudi to bo verjetno zgolj šov, saj republikansko vodstvo senata te zakonodaje ne namerava dati na glasovanje, kljub temu da bi podporo verjetno dobila.
Kot zadnji izhod iz krize se tako vedno bolj omenja razglasitev izrednega stanja, ki bi Trumpu omogočila, da gradnjo zidu ukaže vojski oziroma njenemu korpusu inženirjev. Tu gre predvsem za pravni instrument, ki predsedniku omogoča, da zaobide zakonodajno telo. Zdajšnja zakonodaja o razglasitvi izrednega stanja je v veljavi od sredine sedemdesetih let. Prvi jo je leta 1979 uporabil predsednik Jimmy Carter, ki si je tako prisvojil pravico, da zamrzne premoženje voditeljev iranske revolucije. To izredno stanje še vedno velja, saj ga kongres vsake pol leta obnovi. Razglasitev izrednega stanja, zato da bi zid zgradilo ministrstvo za obrambo, bi bila vendarle nekoliko bolj problematična.
ZDA tudi po enem mesecu za zdaj še niso blizu temu, da bi zvezna vlada običajno delovala. Pritisk se bo povečal v petek, ko bo za več kot tri četrt milijona javnih uslužbencev zamudila še druga plača. Precejšen delež jih nima velikih dohodkov ali prihrankov. Vse več tistih zaposlenih v zaprtih agencijah, ki morajo kljub vsemu priti na delo, se v zadnjih dneh odloči vzeti dopust in izgubljeni dohodek nadomestiti s prekarnimi oblikami dela, kot je denimo vožnja za Uber. Ni jasno, ali bo to prisililo Donalda Trupa za pogajalsko mizo.
Vprašanje migracij in zidu je Trumpu odprlo pot do republikanske predsedniške kandidature in nato še do Bele hiše. Poleg tega je politika migracij ključ do njegove priljubljenosti v republikanski volilni bazi, to pa je vzvod, s katerim obvladuje republikanske kongresnike. Trajna rešitev teh vprašanj bi mu pripravila politični teren v kampanji za ponovno izvolitev.
Dodaj komentar
Komentiraj