Dvesto družin po slovensko
Najmogočnejši gospodarski zavodi so banke. Še večji, kakor dobički dunajskih, so oni budimpeštovskih velikih bank. Zlasti vsled njih velike udeležbe oziroma njih obvladovanja in izrabljanja trgovine z življenjskimi sredstvi. One so glavni zagovorniki in glavni izkoriščevalci gospodarske samostojnosti Ogrske v okvirju monarhije. Kot take dobivajo orjaške dobičke - na troške splošnosti.
Tako je pred sto štirimi leti nepodpisani avtor v časopisu Štajerc opisal strukturno premoč državnih bank v času krize - takrat je bila to velika vojna, kot so imenovali prvo svetovno vojno. Danes ni velike vojne, država se spopada z zdravstveno krizo, ki ji pritiče gospodarski krč. Tisti, ki v krizi bogatijo, pa niso le banke, temveč domači in tuji podjetniki, ta in oni poslanec, pa tudi kakšen funkcionar na drugih položajih demokratično hierarhične lestvice.
Podobno kot velika vojna je kriza, povezana z novim koronavirusom, zaobjela ves svet, kar je privedlo do množičnega pomanjkanja zaščitne opreme ne glede na geografsko širino ali dolžino. Po stari slovenski navadi trenutna vlada pod okriljem Janeza Janše in Slovenske demokratske stranke krivca išče v nesposobnosti predhodne vlade pod vodstvom Liste Marjana Šarca in obratno. Šarčeva vlada naj bi po besedah nekdanjih opozicionistov skladišča Zavoda za blagovne rezerve ob začetku krize pustila povsem prazna, nekdanja vlada pa se brani, da so zaščitno opremo pač razposlali na primerne naslove. Kakorkoli že, tako v predhodni kot današnji vladi je zavod za blagovne rezerve spadal po Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, ki ga je vodil in ga še vodi Zdravko Počivalšek iz Stranke modernega centra.
Krizne razmere so zahtevale hitro delovanje, na ministrstvu pa so zatrjevali, da se zavedajo nevarnosti morebitnih prevar pri nabavi zaščitne opreme in se na podlagi tega odločili, da predplačil ne bodo izvajali. To pomeni, da ne bodo naročali pri tujih dobaviteljih, saj oni zahtevajo predplačilo - seveda, da bi se izognili prevaram na drugi strani. Nevarnosti državnega dobavljanja opreme prek posrednikov povzame Primož Cirman, odgovorni urednik portala Necenzurirano.si.
V Sloveniji v začetku krize ni bilo proizvajalcev zaščitne opreme, ki bi lahko zadovoljili vse potrebe. Kaj hitro je Zavod za blagovne rezerve vzpostavil strategijo: na razpisu, ki je zaradi nujnosti potekal po hitrem postopku, so izbrali slovenske dobavitelje, no, resnici na ljubo, posrednike. Da pa bi vse teklo na najboljši možen način, je vlada ustanovila medresorsko delovno skupino za sprejem, pregled in vrednotenje ponudb zaščitne opreme, ki jo vodi državni sekretar na ministrstvu za obrambo Damijan Jaklin iz Nove Slovenije.
Petinpetdeset pogodb za dobavo zaščitnih sredstev znaša v celoti 181 milijonov evrov, a se na ministrstvu za gospodarstvo zavedajo, da vseh ne bodo izpeljali. Zataknilo se je namreč že čisto na začetku, konec prejšnjega meseca. Prva velika nabava zaščitnih sredstev je potekala prek posredniškega podjetja Labena d.o.o., ki opreme ni imelo in je zato uporabilo še enega posrednika, podjetje Global Promet iz Bosne in Hercegovine. Tudi slednje opreme ni imelo in jo je želelo kupiti od še enega podjetja iz Bosne in Hercegovine - Windsor Group. A na koncu iz posla ni bilo nič, saj je na dan prevzema oprema skupaj z voznikom in tovornjakom izginila neznano kam.
Sledilo je - kdo bi si mislil - medsebojno obmetavanje s krivdo. Najprej med ministrom Počivalškom, ki je odgovoren za dobavo zaščitnih sredstev, in ministrom Toninom, ki je odgovoren za distribucijo. Prah se še ni popolnoma polegel, ko sta obe posredniški podjetji, kot tudi podjetje Windsor Group, ki naj bi opremo vendarle imelo, storila isto - vsi so zagotavljali, da največ izgubljajo oni, drugi pa so jih prevarali. Dejstvo je, da je bila oprema nekaj časa v skladišču v Sežani, namenjena pa je bila italijanski civilni zaščiti, kamor je tudi prispela. Treh milijonov zaščitnih mask in ostale opreme tako v Ljubljani na Zavodu za blagovne rezerve niso nikoli videli. Spletke znotraj pogodb povzame Cirman.
Dobra dva tedna kasneje, ko je Zavod za blagovne rezerve že nekoliko napolnil svoja skladišča in je najnujnejša oprema iz tujine prispela v Slovenijo, so se začele težave na domačih tleh. Novinarji portala Oštro.si so odkrili, da je v podjetju Acron, ki je z državo podpisalo pogodbo o dobavi zaščitnih sredstev v vrednosti skoraj trideset milijonov evrov, zaposlena mama ministra za obrambo, Joži Tonin. Minister je nemudoma zagotovil, da njegova mama ni lastnica podjetja in je trenutno na bolniški, zato noben od njiju ni vedel za pogodbo, čemur je pritrdilo tudi podjetje. Pa vendar je Matej Tonin na pogodbi naveden kot kontaktna oseba, Joži Tonin pa je v predlanskem letnem poročilu podjetja Acron zavedena kot vodja prodaje pisarniškega materiala.
Morebitni in zaenkrat uspešno demantirani nepotizem v primeru dobavne pogodbe s podjetjem Acron ni edino gnilo jajce. Matej Zwitter, sodelavec Radia Študent in portala Oštro.si, opozarja na zelo dolg dobavni rok v trenutnih razmerah.
Pomembno bo torej spremljati, do kdaj bo Zavod za blagovne rezerve naročeval zaščitno opremo po hitrem, kriznem postopku, kjer se hitro izgubi transparentnost, nadaljuje Zwitter.
Eno izmed podjetij, ki je prek hitrega razpisa podpisalo pogodbe za dobavo zaščitne opreme v skupni vrednosti več kot 25 milijonov evrov, je tudi Public Digital Infrastructure pod vodstvom Joca Pečečnika. Pri tej pogodbi se ni zalomilo z morebitno prevaro tujih podjetij ali sumom nepotizma. Še več, Joc Pečečnik je bil izredno zadovoljen s sodelovanjem državnega vrha.
Afero je v tem primeru sprožila Pečečnikova nepremišljena izjava za medije.
Seveda je kasneje Pečečnik, še bolj pa podporniki trenutne vlade, poskušal spremeniti naracijo, češ, da gre za poslovni žargon in ne resnično krajo. A odziv javnosti je sprožil delovanje opozicije, poslanka Jerca Korče iz vrst Liste Marjana Šarca je napovedala ustanovitev preiskovalne komisije.
Pot do ustanovitve je še dolga, stekli pa so prvi postopki, nadaljuje Korče.
Kljub temu da je pobudo za preiskovalno komisijo nemara sprožilo dogajanje ob pogodbi s podjetjem Public Digital Infrastructure, se bo komisija ukvarjala z vsemi državnimi posli v času ukrepov proti širjenju epidemije, zagotavlja Korče.
Kot vse kaže, bo komisija imela polne roke dela, saj se sporne nabave zaščitne opreme niso končale s Pečečnikovim nespretnim nastopom. Sredi aprila se je minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Počivalšek pohvalil, da slovenska podjetja s strašansko hitrostjo proizvajajo zaščitno opremo, kmalu pa so sledili očitki. Koroške občine so namreč prejele pošiljko zaščitnih mask, sestavljenih iz papirnatih robčkov in kuhinjskih gumic. Proizvedlo jih je podjetje Korez - Sorting Group, iste surovine in tehniko pa uporablja tudi drugo dobaviteljsko podjetje, Zaščita Lukač. Skupna vrednost pogodb z obema podjetjema znaša 860 tisoč evrov po ceni približno 80 centov za kos. Minister Počivalšek je očitajočim županom na socialnih omrežjih odgovoril, da je Univerzitetni klinični center Ljubljana preveril vse maske slovenske proizvodnje in vse naj bi ustrezale pogojem. A klinični center je trditev ovrgel, maske so primerne le za splošno populacijo in tako nimajo potrebih certifikatov za medicinsko uporabo. Povzame Cirman.
Medtem županja Črne na Koroškem Romana Lesjak zagotavlja, da bi tovrstne maske lahko ustvarili sami na občinskem nivoju.
Na občini še vedno čakajo na uradni odgovor vlade, po večini bodo maske zaenkrat romale v skladišča.
Okoriščanje posameznikov med krizami se kaže v različnih oblikah. Medtem ko javnost sumi, da so si nekateri podjetniki in politiki napolnili žepe, drugim očita nabiranje političnih točk. Eden izmed takih naj bi bil predsednik krovne evropske nogometne organizacije Uefe Aleksander Čeferin. S pomočjo prijateljskega odnosa z direktorjem spletnega trgovskega portala Alibaba Jackom Majem je Čeferinu uspelo izpogajati donacijo v obliki tristo tisoč zaščitnih mask. Za to dobrodušno potezo se mu je sprva zahvalil sam veliki vodja vlade, a zaradi političnih interesov kmalu začel medijsko vojno proti predsedniku Uefe. Čeferin je namreč vlado okrcal, da naj ne bi vlivali upanja prebivalstvu. Klasične politične igre, torej.
Zanimivejše je dogajanje izven polja dobavljanja zaščitne opreme. Ekonomist in podjetnik Ivan Simič denimo trži svoj spletni seminar, kjer predava, citiramo: »Enostavno in razumljivo razlago ter razčlenitev zakona«. Razlaga torej zakon, ki ga je kot član vladne svetovalne skupine za pripravo protikoronskih ukrepov pomagal sestaviti. Mogoče bi razlago in razčlenitev lahko opravil, preden je zakon stopil v uporabo, a po drugi strani je, kot je razvidno iz njegovega Twitter profila, prepričan, da je zakon enostavno razumljiv vsaj ekonomistom, če ne že vsem državljanom. Kdor ima kljub temu težave, lahko plača petdeset evrov in Simič mu bo hitro priskočil na pomoč.
Za konec pa se na hitro ustavimo še pri zabavnejši temi - alkoholu. Državne sekretarje opozarjamo, da je alkohol zabaven le, ko ne vozimo. To je razvidno že iz praktičnega primera. Franc Breznik, državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve pod vodstvom Aleša Hojsa, je medtem, ko je uporabljal službeni avtomobil za osebni sestanek z Izetom Rastoderjem, bananskim El Chapom, prekoračil dovoljeno mejo stopnje alkohola v krvi. Seveda alkohol ni nevaren le zato, ker lahko - če kazni ne skrijete dovolj dobro pred javnostjo - izgubite službo na državnem sekretariatu, ne pa v parlamentu, a to verjetno veste bolje kot Breznik.
Po tem ko smo preleteli spletke politične jare gospode, Cirman še opozori, da so vse te afere le simptomi sistemskih težav v Sloveniji.
Stara komunistična puhlica, ki je legitimizirala »diktaturo proletariata«, se glasi: »On je krao - al je i nama dao!«. Kot kaže, so nekdanji slovenski komunisti, trenutni oblastniki, površno prevedli pregovor v: »Kradejo nam«.
Dodaj komentar
Komentiraj