Himalajski spodrsljaj

Himalajski spodrsljaj

Oddaja
19. 6. 2020 - 17.00

Sledeči zapis je prevod iz knjige Himalajski spodrsljaj, ki jo je napisal John Dalvi, poveljnik sedme brigade indijske vojske, ki se je znašla na prvi fronti kitajsko-indijske vojne leta 1962. Knjiga je bila objavljena leta 1968.

Ob petih zjutraj dvajsetega oktobra 1962 je kitajsko topništvo sprožilo udar na šibko indijsko garnizijo v ozkem sektorju doline Namka Ču. Sledili so močni pehotni napadi in po treh urah je bilo neenakovrednega spopada konec. Pot do ravnic Asama je bilo povsem odprta. Kitajci so izkoristili prvotni uspeh in napredovali 160 kilometrov v notranjost Indije ter dvajsetega novembra prispeli do doline Brahmaputre. Odpihnili so domnevno nepremagljivo obrambo na prelazu Sela; Bomdila je bila dobesedno preplavljena; samostansko mesto Touang je padlo brez boja. Indijska panična reakcija je vključevala hiter vpoklic neizkušene in - za boj v gorah - neopremljene vojaške formacije iz Pandžaba več kot 1600 milj proč. Tako rekoč vrgli so jih v kitajsko vrečo, saj predhodno niso bili pripravljeni nobeni obrambni položaji. Kitajci so bili začudeni nad to hudo vojaško napako, saj so sami imeli pripravljeno ogromno vojsko, ki je štela med 30 in 50 tisoč mož. Šibico so prižgali osmega septembra 1962 z napadom na območje grebena Tagla, a tega indijska vojska ni dojemala kot uvod v pravo invazijo. Namesto tega so napad obravnavali kot zgolj še en manjši incident, ki bo zlahka lokaliziran in s katerim bodo obračunali brez težav.

Kratek vojaški spopad je zatresel politične in vojaške temelje Indije in vanje vnesel mentaliteto poražencev. Ljudje so izgubili vero v vodstvo.

Pred kitajsko invazijo je veljalo politično in vojaško prepričanje, da vojne s Kitajsko ne bo. Kitajci so bili naši prijatelji in edina nedorečena zadeva je bila indo-tibetanska meja. Bili smo pripravljeni na morebitne vpade in obmejne spopade, a smo zavračali možnost večjega oboroženega konflikta. 

Indija je bila zato povsem presenečena v strateškem, političnem in diplomatskem smislu. Ni bilo celovitih političnih ciljev, ne velike strategije. Vlada ljudstva ni pripravila na vojno.

Prvotni odziv na kitajsko invazijo sta bila šok in obsojanje. Indijski predsednik Sarvepali Radakrisnan je povzel občutke ljudstva, ko je dejal: “Bili smo malomarni in lahkoverni”. Premier Indije Džavarharlal Nehru je izrazil prepričanje, da nas je Kitajska izdajalsko zabodla v hrbet. Bil je šokiran in zaprepaden zaradi nepredvidenih dogodkov. V radijskem pogovoru je takrat dejal: “Užaloščen sem ob neuspehih naših sil na meji. Bili so premagani z velikim številom vojakov, težke artilerije, topov in mortarjev, ki jih je Kitajska pripeljala s seboj.” 

To je bilo pogumno, a žalostno priznanje poraza glavne veje oblasti.

Indija je bila onemogla, njena zunanja politika v razsulu, njeno razvijajoče se gospodarstvo ustavljeno in njeno politično ter vojaško vodstvo diskreditirano. Val začudenja in jeze je prevzel državo. V preteklih letih so ljudje poslušali polresnice in prenagljene obljube, ki naj bi prebivalstvo prepričale, da je Indija pripravljena na obračun s Kitajsko. Celo v času največje krize septembra in oktobra leta 1962 so od oblasti prihajale bojevite in samozavestne izjave o “deložaciji” Kitajcev z eno hitro, ostro potezo.

Ko so podrobnejše novice o katastrofi dosegle ljudstvo, so se okrepile obsodbe. Odločnost in celovitost našega poraza je boleče razkrilo dejstvo, da so nas ujeli med spancem, nato pa smo se poskušali z blefiranjem izvleči iz krize, ki smo jo deloma sami zakrivili. Kljub nemajhnim stroškom za obrambo naši možje niso bili dovolj pripravljeni in opremljeni za vojno s Kitajci, prav tako niso bile zgrajene ustrezne poti, ki bi to sploh omogočale.

Obsojanju je sledil obup, iz obmejne zvezne države Asam pa so prihajala poročila o kaosu in strahu pred kitajskim napredovanjem. Poročila so pričala o pritožbah ljudi nad delom  oblasti. “En večer ob osmi uri je iz zvočnikov prišlo obvestilo, da vlada ni več odgovorna za življenja in lastnino.” Le kaj bi se zgodilo, če bi kitajska vojska napredovala do asamskih ravnic? Očitno ljudje niso bili pripravljeni na vojno in njene grozote.

Po naših porazih so morale pasti glave. Gospod Menon, kontroverzni obrambni minister, je odstopil sedmega novembra, kljub temu da ga je želel njegov mentor Nehru zadržati. Slednji se je moral prvič v času svoje vladavine podrediti ljudstvu, ta dogodek pa je imel dolgoročen vpliv na indijsko politično sceno. Načelnik generalštaba, general Pran Nat Tapar, je odstopil “iz zdravstvenih razlogov”, nagrajen pa je bil z mestom veleposlanika v Afganistanu.

Kitajci so objavili svojo namero, da se bodo umaknili z območij, ki so jih zasedli v tridesetih bliskovitih dneh, Indija pa je tako dobila možnost, da preračuna politične in gospodarske posledice … Indijski dosežki v preteklem desetletju so bili izničeni kot posledica ene kratke, ostre vojaške kampanje.

O razlogih, poteku in nekaterih posledicah particije Britanske Indije na Indijo in Pakistan
 / 9. 10. 2016

John Dalvi je bil med kratkoročnim spopadom zajet, v domovino pa se je vrnil šele leto pozneje. Leta 1980 je umrl za posledicami raka, še štirideset let po njegovi smrti pa na mejnem območju Kitajske in Indije ostajajo napetosti. Ta teden je prišlo do najhujših spopadov med vojskama vse od teh jesenskih dni leta 1962. Če se je takrat zaiskrilo na severovzhodu Indije, pa je tokrat prizorišče konflikta severozahodna meja. V obeh primerih pa razlog ni toliko sama meja kot neki drugi politični spori. V 60-ih je bila to kitajska ekspanzija v Tibet in podpora Indije tibetanskim voditeljem, tudi v obliki podeljevanja azila dalajlami. Tokrat pa gre za posredni geopolitični spopad za vpliv v tem delu sveta. Govori novinar Bertil Lintner.

Izjava

Uroš Lipušček, dopisnik RTV iz Pekinga
Anonymous
 / 10. 4. 2020

Znameniti fizik Albert Einstein je nekoč dejal: »Za tretjo svetovno vojno ne vem, v četrti svetovni vojni pa se bodo spet bojevali s sulicami in loki.« Tudi največji umi se očitno lahko zmotijo, kajti leto je 2020, na strehi sveta, v dolinah Himalaje se spopadata dve najštevilčnejši naciji na svetu, dve najštevilčnejši vojski na svetu, dve nuklearni sili. In kako se bojujeta? S kamni, palicami in pestmi.

Pesti so tokrat pele ob tako imenovani Liniji dejanskega nadzora, bolje poznani s kratico LAC: Line of Actual Control. Ta termin je uveljavil kitajski premier Žu Enlai v pismu indijskemu kolegu Nehruju leta 1959. Gre za ohlapno demarkacijsko mejno območje. V ožjem pomenu, s katerim bomo operirali v današnjem Kultivatorju, gre za sporno območje severno od Ladaka, kjer Indija, kot naslednica kolonialne Britanske Indije, sledi tako imenovani McMahonovi liniji, ki jo je leta 1914 zarisal Sir Henry McMahon med takratno kolonijo in neodvisnim Tibetom.

Ker pa je bil Tibet moderni Kitajski pripojen z vojaško akcijo šele v petdesetih letih minulega stoletja, v Pekingu menijo, da McMahonova linija kot takšna ne sme veljati, saj je bila zarisana kot razmejitvena črta med državama, ki ju več ni. 

O razlogih za proteste v Nepalu in nedavno blokado trgovine z Indijo
 / 27. 4. 2016

Linija dejanskega nadzora se ne sme zamenjevati z Linijo nadzora, LOC - Line of Control. Ta predstavlja še eno zapuščino britanskega imperija, katere posledica je še danes nedokončana particija britanske kolonije med naslednicama Indijo in Pakistanom, iz česa izvira večni spor glede Kašmirja, ki si ga lastita obe državi, redno pa prihaja tudi do bolj ali manj intenzivnih spopadov.

McMahonova linija ni tako sporna in tudi ni bila povod za tako krvave spopade, pa vendar vse do danes ostaja ključno breme v indijsko-kitajskih bilateralnih odnosih.

 

Da se tam gori nekaj kuha, je postalo jasno, ko so v javnost pricurljala prva poročila o obmetavanju s kamni na obalah jezera Pangong na 4350 metrih nadmorske višine. V naslednjih dneh in tednih je bilo več indijskih vojakov napotenih v bolnišnice na severu države, medtem pa kitajski tisk o incidentih molči. Čeprav so vladni mediji s severne strani meje priznali, da je prišlo do zaostritve odnosov, so pa skopi z dejanskimi informacijami o dogajanju. 

Do konca meseca je indijska vojska medijem sporočila, da prihaja do premikov sil na obeh straneh, o čemer so pričali tudi rednejši preleti helikopterjev. Indijska verzija zgodbe govori o ilegalnem prečkanju njenih meja s strani kitajske vojske, ta pa po drugi strani vztraja, da preprosto vzpostavlja obrambne položaje in da ji tega ne more nihče preprečiti. V nobenem spopadu naj ne bi prišlo do uporabe strelnega orožja.

Nenazadnje se zdi, da je bilo tako tudi ob najresnejši eskalaciji, ki se je zgodila v noči s petnajstega na šestnajsti junij, ko je konfrontacija dveh obmejnih patrulj rezultirala v fizičnem spopadu okoli 600 vojakov, ki je trajal kar šest ur. Indijska vojska je poročala o smrti dvajsetih vojakov, ki so umrli zaradi padca v bližnji prepad, v manjši meri pa tudi zaradi podhladitve ali poškodb. Kitajska uradnih podatkov o žrtvah ni objavila. 

O novih kitajskih zakonih, civilnem in za nacionalno varnost v Hongkongu
 / 29. 5. 2020

V odziv na nasilje je Indija oborožila svoje vojake na območju s policijsko opremo za obvladovanje množic, hkrati pa odkrito krepi tudi letalstvo. Kitajska ostaja tiho, z vrha obeh vlad pa v minulih dneh prevladujejo pozivi k umiritvi duhov. Indija je sicer medtem na območje Ladaka že poslala prvo pošiljko 16 tisoč delavcev, katerih naloga bo, da dokončajo projekt gradnje obmejne ceste, ki gre v nos Kitajcem, pa tudi Nepalcem, a o tem nekoliko kasneje. Kitajska vojska je medtem v znamenje dobre volje izpustila deset indijskih vojakov, ki so jih zajeli v masovnem pretepu nekaj dni prej.

Tuje države so ostale bolj ali manj tiho glede zaostritve odnosov. Predsednik Združenih držav Amerike Donald Trump se je konec maja sicer ponudil, da opravi vlogo mediatorja, kar pa sta obe strani zavrnili. Če se je kaj naučiti iz njegovega posredovanja pri vprašanju Palestine, bi bil njegov predlog bržkone enostranski in zgolj po volji Indije. Trump svoje neodobravanje do vedenja Kitajske izraža neprestano, v indijskem premierju Narendri Modiju pa je našel dobrega zaveznika, ki je - tako kot on - nacionalist in ksenofob. V takšnem duhu se je te dni v Indiji okrepila kampanja bojkota kitajskih izdelkov, ki pa - z izjemo zabavnega videa, kjer indijski moški z balkona meče lastno televizijo - ne uživa širše podpore. 

 

Kitajska tako rekoč nima pravih zaveznikov na celini in je v sporu z vsemi sosedi, ima pa zato gospodarsko moč, da si kupuje prijatelje. Indija je prav tako ostala relativno osamljena na zemljevidu, ima pa zato prijatelja v Beli hiši.

Izjava

Primer države, ki je bila v preteklosti dobra prijateljica Indije, je Nepal. Prav ko se njena južna soseda ukvarja s kitajskim mejnim vprašanjem, pa je nepalski parlament dolil olje na himalajski ogenj z novim zemljevidom najvišjega gorstva na svetu. Zemljevid, ki bo predvidoma v kratkem zarisan v nepalsko ustavo, himalajski državi prisvaja sporna ozemlja na tromeji, ozemlja, ki jih nadzoruje Indija in jih ima za del zvezne države Utarakhand ter tam gradi krak prej omenjene sporne obmejne ceste. Pojasnjuje Lintner.

O kontekstu študentskih protestov v Indiji
 / 7. 3. 2016

Izjava

Da dokončamo puzzle himalajske geopolitike, pa se moramo še vprašati: in Butan? Himalajsko kraljestvo se že tradicionalno izogiba teritorialnim sporom. Z Indijo ohranja zdrave stike, medtem ko severne sosede sploh ne priznava in ima zaprto mejo s Kitajsko že šest desetletij. Za državo, ki uradno meri kvaliteto življenja z indeksom ‘bruto domače sreče’, je mir edina izbira. Zdi se, da tudi za države, ki kot vodilo uspeha raje uporabijo ‘bruto domači proizvod’, ni veliko drugače.

Izjava

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness