Ples po marimbi vojaške elite
Gvatemalski predsedniški stolček je včeraj tudi uradno zasedel zmagovalec oktobrskih volitev Jimmy Morales. Slednji je v drugem krogu predsedniških volitev s skoraj 68 odstotki glasov premagal protikandidatko Sandro Torres. Zaradi predsedniškega sistema, ki ga ima Gvatemala, je Morales v roke dobil vplivno funkcijo. Današnji Kultivator tako namenjamo njemu in širši politični situaciji v državi.
Uspeh Moralesa na volitvah lahko pripišemo dvema faktorjema. Prvi je svežina in domnevna politična neonesnaženost Jimmyja Moralesa, drugi pa njegova povezanost s politično-ekonomskimi elitami, ki obvladujejo državo. Faktor politične čistosti pri Jimmyju Moralesu pojasni Kelsey Alford-Jones iz Gvatemalske komisije za človekove pravice.
Patološka nagnjenost volilcev h kandidatom brez politične preteklosti je zgodovinsko gledano velikokrat posledica korupcijskega škandala. V primeru Gvatemale govorimo o korupcijskem bremenu septembra odstopljenega predsednika Otta Pereza Moline. Potek dogodkov opiše Alford-Jones.
Mednarodna komisija za boj proti nekaznovanosti oziroma krajše CICIG, o kateri govori Alford-Jones, je svojevrstno političnopravno telo, ustanovljeno v sodelovanju z Združenimi narodi leta 2006. Naloga tega telesa je boj proti paradržavnim strukturam, ki onemogočajo normalno funkcioniranje pravne države. Perez Molina je naposled telesu podaljšal mandat, kar se je s stališča njegove politične kariere izkazalo za slabo odločitev.
Drugi faktor izvolitve je paradoksalna povezava “novega obraza” Jimmyja Moralesa s političnimi omrežji, ki državo že obvladujejo. Povezavo pojasni Grahame Russell iz Rights Action, združenja za človekove pravice v Srednji Ameriki.
Vojaške in politične elite, o katerih govori Russell, Gvatemalo obvladujejo še iz časov 36 let trajajoče krvave državljanske vojne, zaradi katere si je država prislužila vzdevek ameriška Ruanda. Nadaljujemo s plastično predstavitvijo le te.
O posledicah grozot državljanske vojne za današnjo politično sliko Gvatemale spregovori Alford-Jones.
Nevladne organizacije, civilnodružbene skupine in združenja staroselcev so po koncu vojne in kasneje skupaj z Mednarodno komisijo za nekaznovanost dosegle sodne pregone nekaterih zločinov proti človečnosti, a je šlo večinoma za male ribe. Prvi večji primer je primer Effraina Riosa Montta.
Določeni deli družbe, ki so bili aktivni pri iskanju pravice, so se ponovno aktivirali tudi pri množičnih protestih proti bivšemu predsedniku Perezu Molini, katerega odstop je pripeljal do predčasnih volitev. Ali je torej Moralesa mogoče videti tudi kot kandidata civilne družbe? Odgovarja Anabella Rivera iz Instituto DEMOS Guatemala.
Edina resna alternative Jimmyju Moralesu je bila Sandra Torres. A tudi nje ne moremo videti kot kandidatko progresivnih delov družbe. Gre za nekdanjo soprogo bivšega predsednika Alvara Coloma. Slednjega sicer lahko štejemo za enega boljših med slabimi. V svojem mandatu od leta 2008-2012 sicer ni naredil ničesar, da bi spremenil ekonomski sistem te države, ki se kljub rasti bruto domačega proizvoda spopada z močno neenakostjo. Njegova prednost leži v neaktivnosti, ni namreč storil ničesar, kar bi oviralo delo pogumnejših sodnikov in mednarodne komisije. Pogled na stanje postavlja vprašanje o prisotnosti progresvnih sil. Kaj se je zgodilo s protestniki? Zakaj niso sodelovali na volitvah?
Russell nezmožnost pretvarjanja vstajniškega potenciala v etablirano politično silo pripisuje zgodovinskim razlogom. Državljanska vojna naj bi namreč popolnoma uničila civilnodružbene vzvode.
A vrnimo se k novoustoličenemu predsedniku. Kakšno državo dobiva v roke? Kakšni so izzivi, ki se jih kot nastavljenec elite najverjetneje ne bo lotil? Kelsey Alford-Jones o ekonomskem stanju.
Annabella Rivera o dveh ključnih točkah, ki jih mora nasloviti Morales.
Russel situacijo v Gvatemali primerja z drugimi državami v Srednji Ameriki.
Vlogo mednarodne skupnosti prepozna tudi Annabella Rivera.
Dodaj komentar
Komentiraj