Kdo še verjame, da je Tomaž Majer res nek posameznik, ki je samoiniciativno spisal analizo poraza Janševe Slovenske demokratske stranke in zmage Jankovićeve Pozitivne Slovenije, ter da je SDS ta zapis zgolj objavila na svoji spletni strani, kot da redno objavlja tudi prispevke drugih, do stranke kritičnih posameznikov? Ukvarjanje z avtorstvom namesto še bolj z vsebino morda res deluje banalno, a zgolj na prvi pogled. Vse namreč kaže, da je sedaj že slavni zapis poln stereotipov, podtikanj in neutemeljenih obtožb plod kreativnosti strankinega kadra. To seveda ni presenetljivo, spomnimo se samo izjav nekdaj vidnega člana SDS, Pavla Ruparja, o pregledu mednožij poslank v državnem zboru pa njegove grožnje novinarju Financ Novici Mihajloviću zaradi izjave, da je Rupar v bistvu pisan na kožo svojim volivcem. 

Ruparja se je leta 2006 njegova stranka odrekla kot poslanca državnega zbora, vendar seveda ne zaradi tovrstnega govora, ampak zaradi dveh stanovanj v Ljubljani in Kranju, ki ju ni prijavil protikorupcijski komisiji. To ne pomeni, da je bizarno nizek in hujskaški diskurz domena zgolj Janševe stranke, je pa potrebno izpostaviti, da je SDS legitimna v očeh približno četrtine državljanov Republike Slovenije, njen predsednik pa je bil do volitev glavni pretendent za mesto premierja. To seveda postavlja zapis, v katerem se implicira neumnost in vodljivost ter skorumpiranost precejšnjega dela družbe zgolj na nacionalni osnovi, v povsem drugačno luč. Odziv javnosti in medijev na domnevno Majerjevo besedilo je bil precej, celo presenetljivo, oster. Ali takšno pisanje zastruplja javni diskurz, ni vprašljivo, vendar, ali se da iz dogodka povleči tudi pozitivno izkušnjo?

Odgovarjajo pisatelj Goran Vojnović, filozof Boris Vezjak, novinar Erik Valenčič, predavateljica socialne in politične psihologije na Fakulteti za družbene vede Metka Mencin Čeplak in Spartak.

Celotno besedilo in posamezne izjave najdete tukaj.