Protivladna specialka
Prvi dan je bog ustvaril prostor. Prostor pa je bil pust in prazen. Tema se je razprostirala čez ravnino in duh božji je vel nad praznino.
Bog je vzel šestilo, ga zapičil v izhodišče in potegnil črto. Nastal je krog.
Bog je bil nad svojim delom navdušen, zato je ustvaril še en krog. Kroga sta samevala, vsaksebi, disjunktna, odtujena, nepovezana, osamljena.
Bog je ustvaril ogrodje in nanj pritrdil kroga. Nastalo je kolo. A bilo ni nikogar, ki bi kolo poganjal.
Bog je rekel: “Naredimo kolesarja po svoji podobi, kot svojo podobnost!”
Bog je ustvaril kolesarko in kolesarja, ju posadil na sedež in jima velel: “Pejta se furat pred parlament!”
Kolo, napravo okrogle oblike, katere poglavitna lastnost je zmožnost kotaljenja, človek pozna že od pamtiveka. Natančneje, izum kolesa datira v pozni neolitik in predstavlja enega glavnih tehnoloških napredkov, ki so botrovali prehodu v bronasto dobo. Prva kolesa so predstavljali valjasti kosi lesa z luknjo na sredini, v katero je bila pritrjena os. Takšno je tudi kolo z Ljubljanskega barja, najstarejše ohranjeno kolo na svetu, staro več kot pet tisoč let. Najdbo opiše Irena Šinkovec, kustosinja za prazgodovino v Mestnem muzeju v Ljubljani:
Tehnologija vozil je od pradavnine skozi čas napredovala. Tako starim Grkom pripada čast iznajdbe tirnih vozil, ki seveda niso bila kaj dosti podobna današnjim vlakom. Ti so se razvili iz parnih lokomotiv, ki jih je človeštvo prvič ugledalo v času industrijske revolucije v začetku devetnajstega stoletja. Prva komercialno uspešna parna lokomotiva je bila izdelana leta 1812 in pet let kasneje je nemški izumitelj Karl Dreis izumil predhodnik sodobnega kolesa. Poimenoval ga je Laufmaschine, oziroma po slovensko poganjalec ali drezina. Ta je sestavljena iz dveh koles, pri tem je zadnje večje od prednjega, pritrjenih na leseno ogrodje, na sredini katerega je usnjen sedež. Sprednje kolo je pritrjeno na gibljiv lesen del, iz katerega moli krmilo, ki omogoča spreminjanje smeri vožnje. Pozorna poslušalka je verjetno zapazila, da v tem opisu nikjer ni omembe gonilk! Teh namreč drezina nima, njen jezdec jo poganja z odrivanjem od tal na enak način, kot majhen otrok poganja svoj poganjalček. Čeprav se današnjemu kolesarju opisani način potovanja bržkone zdi vsaj malce neroden in neudoben, pa v tedanjih razmerah drezina vseeno povzročila pravo norijo. Številni proizvajalci so namreč izum bodisi kopirali bodisi posnemali, jezdeci pa so se kaj kmalu morali s cest umakniti prestrašenim pešcem, sploh v luči zakonov, ki so prepovedovali uporabo drezine.
Naslednjo stopnjo v razvoju predstavlja velociped, glavna sprememba pa je ravno pojav gonilk, ki so v tem primeru pritrjene neposredno na os prednjega kolesa. Nič več odrivanja, podplati se osvobodijo tal in jezdec tako rekoč poleti v sedlu svojega hipsterskega prevoznega sredstva. V ta dizajn sodi tudi vsem poznano tako imenovano navadno kolo z groteskno velikim prednjim pogonskim in drobnim zadnjim kolesom.
Prvo kolo sodobnega tipa se imenuje varnostno kolo, luč sveta pa je ugledalo v 1880. letih. Pogonsko kolo se pomakne na zadnjo stran, kar terja poseben mehanizem z zobniki, ki gonilno os preko verige povezuje z zadnjim kolesom. Če odmislimo razno navlako, kot so zavore, blatniki, prestave in podobne pritikline, bomo lahko na Trgu republike ugledali prav ta varnostna kolesa.
Poleg novosti v načinu prevažanja je izum prinesel številne druge prednosti v primerjavi tako s hojo kot z motornimi vozili. Kolo je namreč najbolj učinkovit stroj na človeški pogon glede na vnos energije, potrebne za prepotovanje neke razdalje. Kar 99 odstotkov napora, ki ga jezdec preda v gonilke, se namreč prenese do koles, čeprav se razmerje lahko spusti za deset do petnajst odstotkov zaradi vzmetenja in prenosnih mehanizmov. Izpust ogljikovega dioksida – ki je vselej prisoten, četudi zgolj zaradi izdihanega zraka in pridelave hrane, ki jo kolesarka zaužije – pa znaša manj kot desetino količine, ki se sprošča ob vožnji z najučinkovitejšimi motornimi vozili.
Priljubljenost biciklov torej ni niti malo presenetljiva. Dandanes se to pozna v bolj ali manj kolesarjenju prilagojeni infrastrukturi, kot so kolesarske poti, pa tudi v sistemih javno dostopnih koles. Pri nas je v Ljubljani že leta prisoten Bicikelj, podobne sisteme pa najdemo tudi po številnih mestih v tujini po vseh kontinentih. Naravna posledica ljubezni do vožnje pa so seveda tudi različna športna udejstvovanja, od katerih je prvi primer – pa bržkone tudi najbolj znan – Tour de France, dirka po Franciji. Z začetkom v letu 1903 je bil osnovan sprva za namene promocije časnika L’Auto, ki se je za bralce boril s takrat največjim francoskim športnim časopisom Le Vélo. Ob obljubi visoke denarne nagrade, namreč zmagovalca dnevne etape v 19-dnevni dirki, je čakal šestkratnik povprečne plače delavca v tovarni, se je dogodka udeležilo med 60 in 80 jezdecev. S tudi do dvajseturnimi etapami pa so se kolesarji spopadali na za današnje razmere dokaj zanimive načine. Za popestritev monotonije so si med vožnjo privoščili kakšno pivo ali kozarec šampanjca, pa tudi več njih, nič nenavadnega pa ni predstavljalo, če si je jezdec prižgal tudi kak čikc, še posebej pred vzponi, saj naj bi kajenje “odprlo pljuča”. Stoto obletnico dogodka je počastila tudi skupina Kraftwerk z albumom Soundtracks of Tour de France, ki ga slišite v ozadju. Florian Schneider naj počiva v miru.
Poleg športnega je za nas seveda pomembno tudi politično udejstvovanje. Sprva so se ob koncu devetnajstega stoletja namreč pojavila kolesa s prilagojenim okvirjem, ki naj bi ženskam omogočala vožnjo, tudi če nosijo krilo. A krilo pač ne nudi udobja ob vožnji, zato so se kmalu pojavili modificirani kosi oblačil, ki naj bi pomanjkljivosti odpravili. Priljubljenost dotičnega športa je tako pomagala tudi pri viktorijanski reformi oblačil, ameriška aktivistka za pravice žensk Susan B. Anthony pa je leta 1896 podala mnenje, da je kolo bolj kot karkoli drugega prispevalo k emancipaciji. Ob vsej biciklistični noriji pa je seveda zdravnike tistega časa skrbelo, ali prekomerno poganjanje morebiti ne povroča med drugim vnetja slepiča, ženskam pa naj bi škodilo še toliko bolj, saj jih uči samozadovoljevanja. Komentira Tina Tomšič z Inštituta 8. marec:
Ena od sodobnih oblik kolesarskih družbenih gibanj, precej podobna tej, ki ji bomo zvečer priča, pa je tako imenovana Kritična masa ali Critical Mass. Gre za skupinsko vožnjo skozi soseske, predvsem v ameriških velemestih, na kateri skušajo jezdeci ozaveščati javnost o potrebi po varnih rešitvah za vse prometne udeležence, predvsem kolesarje. Ceste so namreč nevarne še posebej zanje, saj so prepogosto prisiljeni v delitev voznih površin z avtomobili, tu pa je popolnoma jasno, kdo je bolj ogrožen. Začetek gibanja sega v sedemdeseta leta, prvi dogodek, poznan pod tem imenom, pa se je pripetil leta 1992 v San Franciscu. Kritična masa najpogosteje sestoji iz množice v isto smer vozečih se kolesarjev brez jasnega vodstva v izogib zatiranju s strani oblasti. Smer vožnje določa, kdor je pač na čelu kolone, za varnost pa se trudijo skrbeti čepi ali corks, ki v križiščih blokirajo promet in tako kolesarjem omogočijo varno prečkanje.
Nečemu precej podobnemu Kritični masi smo priča tudi v zadnjih tednih v Ljubljani. Gibanje je sprva jemalo navdih pri aplavzih zdravstvenim delavcem z balkonov iz začetka obdobja karantene, zdaj pa uživa podporo mnogih civilnodružbenih organizacij. Borut Brezar iz Gibanja za dostojno delo in socialno družbo pojasni podporo gibanja protestom:
V petek, 3. aprila, so tako nekateri z udarjanjem po loncih, ki je z balkonov odmevalo po praznih ulicah Ljubljane, izražali svoje nestrinjanje z vladnimi ukrepi. Akcija se je ponovila še dvakrat, po razkritjih o spornih poslih pri nabavi mask in druge zaščitne opreme v zdaj že famozni Tarči 23. aprila, pa je bilo nekaj deset ljudem dovolj in dan po Tarči so se s kolesi odpravili na Trg republike. Dan pred Tarčo, 22. aprila, so ljudje v želji upoštevanja vladnega odloka o omejitvah gibanja protestirali na unikaten način. Iz papirja so izrezali odtise svojih stopal in jih nato lepili na tla Trga republike. Možem postave pa izražanje mnenj ni bilo pogodu, zato so, najbrž na kakšen “ukaz z vrha”, udeležence nadlegovali s popisovanjem in pregledovanjem dokumentov. Tako naj bi opravili kar 65 legitimiranj, a zgolj ljudi, ki so lepili stopala, ne pa tudi tistih, ki so dogajanje zgolj opazovali. Razloge, zakaj gibanje Protestival podpira proteste in zakaj se jim vladni ukrepi zdijo sporni, pojasni Sanja Fidler:
Demonstracije so se ponovile na dan upora proti okupatorju, ko je policija skušala protestnike zadržati izven območja, zamejenega z belim trakom, ki so ga udeleženci ignorirali in tako prebili zaporo. O precej mavrični sestavi udeležencev priča dejstvo, da je do medijske pozornosti prišel predvsem upokojeni pojoči major Ladislav Troha, ki ga je policija pridržala, ker je zmerjal policiste. Na isti dan so se protesti odvijali tudi v Novi Gorici, Mariboru, Ptuju, Slovenski Bistrici in Trbovljah. Policija je protestnike večinoma zgolj opozarjala na kršenje odloka o omejitvah gibanja, je pa dogodek precej razburil ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa. Ta je na Twitterju policijo pozval k vložitvi ovadb zoper protestnike, ki naj bi storili kaznivo dejanje, čeprav kršitev odloka ta določa zgolj za prekršek. Prav tako je zapisal, da od policije pričakuje uporabo fotografij s spleta in družabnih omrežij za identifikacijo udeleženih, kar bi seveda predstavljalo precejšen vdor v zasebnost. Popolnoma histeričen odziv oblasti nad neubogljivimi državljani je zato pokritizirala tudi informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik. V čem razloge za protest vidijo v gibanju Danes je nov dan, pojasni Tadej Štrok:
Demonstracije so kritično maso zares dosegle v petek, ko se je na njih po ocenah policije nabralo približno 3500 kolesarjev. Vlogo čepov so v tem primeru igrali kar policisti, ki so, Hojsovemu shitpostanju navkljub, postopali korektno, brez nadlegovanja udeležencev. Oblast se tokrat ob dogodek ni obregnila, so pa protestniki dobili nove zaveznike v opozicijskih strankah LMŠ, SD in Levica. Bivši premier Marjan Šarec je za danes prerokoval še številnejšo udeležbo kot prejšnji teden, njegov nekdanji državni sekretar, bivši šef Sove in glavni Janšev skinhead Damir Črnčec pa tvitnil video, na katerem se s kolesom vozi po Trgu republike, in ga označil za trening. Na svoje morebitno prisostvovanje je namignil tudi poslanec SD Matjaž Nemec, Šarčevi napovedi pa je pritegnil poslanec Levice Miha Kordiš. Tina Tomšič z Inštituta 8. marec pojasni podporo inštituta protestom:
Dosedanji trend kaže, da bo protestno gibanje še naprej vztrajalo pri svojih akcijah in se bržkone stopnjevalo ter množilo v številu. Številčnost organizacij, ki proteste podpirajo, kaže na dejstvo, da je vlada razburila najrazličnejše, pa čeprav kolikor toliko marginalne interesne skupine, od okoljevarstvenikov do aktivistk za pravice žensk in borcev proti prekarnemu delu. Jasnih zahtev posledično zaenkrat še ni, pri čemer se pojavi resna grožnja, da gibanje ugrabijo razni fanatiki, kot so proticepilci in flat-eartherji.
Za konec nam serviser koles in sodelavec Radia Študent Eros Brajko pove, kako se ubraniti pred grožnjo morebitnih raztresenih žebljičkov na večernih protestih, doda pa še nekaj dobrih praks pri vzdrževanju svojega kolesa:
Za kolesarje pa še sledeče sporočilo z ljubljanske policijske uprave.
“Zaradi zagotavljanja varnosti bo v okolici DZ omejeno gibanje. Vse morebitne udeležence pozivamo, naj upoštevajo navodila, ukaze in odredbe policistov in poskrbijo za lastno varnost. Svetujemo tudi, da otrok ne vodite s seboj na zbiranje. Območje BO videonadzorovano.”
Dodaj komentar
Komentiraj