Živela si narobe!
Spoštovane samostojne poslušalke, suvereni poslušalci, preden pričnemo radijsko proslavo ob obletnici prebujenja iz tisočletnih sanj po odcepitvi od posttitovske Jugoslavije, vstanimo in gromko iz vseh grl zapojmo pesem, ki nas predstavlja na zunanjepolitičnem parketu in nas notranje združuje: slovensko himno Republike Slovenije.
Na začetku proslave vas ne bomo utrujali s tisočletno zgodovino tako imenovanega slovenskega naroda, saj ste vse, kar je bilo pomembnega, v zadnjem tednu izvedeli v katerem koli mediju. Raje kot z zgodovino namišljene skupnosti se z našim najljubšim twitterašem in novinarjem Borisom Vasevom osredotočimo na današnji narod.
Ne moremo pa se izogniti ključnim zgodovinskim trenutkom v dnevih tik pred uradno odcepitvijo od Jugoslavije in po njej, čeprav so vsi ostali mediji, predvsem nacionalni in strankarski, s predvojnim, medvojnim in povojnim časom ukvarjali še več kot s tisočletno mitologijo.
Bratstvo i jedinstvo je završeno, vrijeme je da se upoznamo! Medtem ko bodo politiki in govorci na obeh ostalih proslavah – zastraženi domačijski veselici na Trgu republike in kolesarskem protestu na Prešernovem trgu – govorili o nekdanji enotnosti in bodoči spravi, se raje spomnimo na besede enega in edinega pravega osamosvojitelja Slovenske demokratske stranke, Janeza Janše.
*Izjave predsednika vlade je za vas priskrbel sklad za uravnoteženje Radia Študent.
A razklanost znotraj tako imenovanega naroda ni bila edina nevšečnost ob plebiscitu za odcepitev Slovenije 23. 12. 1990. Boris Vasev pojasni strukturne ovire, ki so nekaterim volivcem onemogočile sodelovanje pri zgodovinski odločitvi 88-ih odstotkov volilnih upravičencev.
Razloge za takšno neenotnost z orisom materialnih pogojev med odcepitvijo mogoče najbolje povzame naš prvi častni gost, veteran, ki naj ostane anonimen.
Interpretacijo konceptov, kot so razklanost, enotnost in sprava tako imenovanega slovenskega naroda, ki napajajo govorance ob današnji obletnici, ponudi strokovni komentator naše proslave, novinar Boris Vasev.
Da razklanost ni le neka ideja v zraku, temveč kruta realnost, dokazuje bridka epizoda še enega gosta, vojnega veterana, ki bi zaradi družinske razklanosti med odcepitvijo skorajda ostal brez sestanka z Antonom »MORiS« Krkovičem, enim največjih osamosvojiteljev, če sploh lahko komu – razen Janezu Janši – tako rečemo.
Če pustimo notranjo razklanost ob strani, ima naša trenutna domovina, Republika Slovenija, kakor koli rožnato in dehtečo jo morda poskušamo narisati ob začetku krize srednjih let, več temnih madežev v odnosu do tujcev in nedržavljanov. Vzdržimo se karanja tridesetletnice za objestna dejanja, ki jih je pijana od Evropske unije počela v zadnjih šestih letih z nezakonitim vračanjem migrantov čez Kolpo. Še posebej temačno obeležje je Republika Slovenija pridobila, še preden je dopolnila eno leto. 26. februarja 1992 je namreč izbrisala 25.671 ljudi. Da ohranimo ravnotežje, naj nam naš in vaš predsednik vlade predstavi, kako so videti dogodki v zvezi z izbrisom s perspektive strankarskega in edinega pravega domoljubja.
Hvala, gospod predsednik vlade. Uravnoteži ga Boris Vasev.
V duhu državotvornega praznovanja presekajmo golo teorijo in se posvetimo eni izmed slovenskih najljubših gospodarskih dejavnosti po tranziciji, ki odlično pokaže odnos Slovenije do tujcev – turizmu. Spomnimo se na predhodnika skoraj že ustanovljenega Slovenskega turističnega holdinga, pripor za vojne ujetnike med odcepitveno vojno.
Nagradno vprašanje za odcepljene poslušalke in samostojne poslušalce. Kako postati turistični baron? Med razmislekom Vasev oriše eno izmed prelomnic v kratki slovenski zgodovini, ki se ni zgodila čez noč. Pravzaprav se je kraja družbene lastnine zgodila pri belem dnevu.
A nič ne de, drage davkoplačevalke in cenjeni davkoplačevalci. Osamosvojitelji so pred privatizacijo za nas na bojišču pustili dušo, srce in telo. Prisluhnimo.
Tako se najbolj zloveščih trenutkov slovenske republikanske zgodovine spominjajo vojni veterani. Na drugi strani pa Vasev predstavi odcepitev Slovenije skozi otroške oči ob odcepitvi Slovenije.
Pri Proti koncu gremo. Kot se za vsako slabo premišljeno proslavo spodobi, bomo na kratko razmislili še o prihodnjih treh desetletjih ozemlja, ki mu danes rečemo Republika Slovenija.
Sedaj pa, da bo kost na mestu:
Nazadnje še, prijatlji,
kozarce zase vzdignimo,
ki smo zato se zbrat'li,
ker dobro v srcu mislimo;
dókaj dni
naj živí
vsak, kar nas dobrih je ljudi!
Dodaj komentar
Komentiraj